Franco Juri je bil v kritičnem času slovenskega osamosvajanja proti osamosvojitvi. Glede tega še danes ostaja popolnoma neapologetski in v medijih še vedno trdi, da smo v totalitarni Jugoslaviji uživali večjo suverenost, kot jo sedaj v Evropski uniji. Njegov najbolj poveden članek, tako rekoč osebni manifest, v katerem je izpovedal svojo globoko ljubezen do Jugoslavije, je – pod naslovom “MENE NE BO” – izšel pred slovesno razglasitvijo samostojne Slovenije.
Franco Juri, takratni poslanec Liberalno demokratske stranke (LDS), je v članku jasno zapisal, da slovenski osamosvojitvi nasprotuje. Zakaj? Nasprotoval je predvsem postavljanju meja v njegovi Istri, katere multikulturni interes je pri njem očitno prevladal nad zgodovinskim interesom Slovenije.
Omenjeni interes se je, kot je znano že osnovnošolcem, jasno izrazil s plebiscitom 23. decembra 1990, ki je Demosovi vladi dal mandat za izpeljavo osamosvojitve. “Sedaj se nam končno pokaže pravi obraz oblastniškega razumevanja plebiscitne volje,” je pred 25 leti povedal Juri – pri čemer je ciljal na vzpostavitev državnih meja z Republiko Hrvaško, ki se je v tistem času prav tako osamosvajala.
Celoten članek Franca Jurija lahko preberete tukaj.
Zgrešena zgodovinska napoved
Juri se v članku očitno ni mogel izogniti zgodovinski napovedi, ki bi jo lahko uvrstili ob bok tisti z nacionalne televizije, ko je eden izmed državljanov posvaril pred tem, da bo slovenski narod v primeru samostojnosti jedel travo. “V vsakem primeru sem prepričan, da vodi taka osamosvojitev daleč od civilizacije in kulture razvite in združujoče se Evrope. Na Dragonji smo priča prvemu vidnemu nesmiselnemu koraku k avtarkizaciji Slovenije, nespoštovanju narave potencialnih civilizacijskih prvin plurietične in multikulturne istrske regije ter nazadovanju celotnega vrednostnega sistema našega (postmodernega???) časa,” se je takrat zapisalo Juriju.
“Gledal bom morje, širino, svet”
“Hvala, gospodje oblastniki za tako zgodovino! Osebno je nisem potreboval,” je še zapisal. Svojo vest je upošteval, kljub temu da se je v tistem trenutku bal, da ga bo to stalo kariere. Kasneje se je seveda izkazalo, da je bil njegov strah popolnoma odveč. Za njegove “zasluge” med osamosvajanjem je bil nagrajen z mestom poslanca v Državnem zboru RS ter z diplomatskim mestom v Španiji ter na Kubi, kjer je nedvomno užival. Ni kaj – zavidljiva kariera v državi, ki je ni nikoli hotel in med osamosvajanjem katere je raje gledal morje, širino, svet.
Žiga Korsika