Kot odgovor na umor ameriškega konservativnega političnega aktivista Charlieja Kirka so številni radikalni levičarji na Zahodu izkazali veselje, navdušenje, proslavljanje in druga podobna – ob tej priložnosti človeka nevredna – dejanja. V članku pojasnjujemo, kako in zakaj se je v zadnjih letih politična levica pozverinila.
V uvodu opisano javno in zasebno zverinsko vedenje levičarjev ob smrti sočloveka je dosti bolj pretreslo levico samo kot pa desnico. Razlog je v tem, da so desničarji na podlagi večletnega odnosa levičarjev do njih že vedeli, da se je levica pozverinila, medtem ko številni – recimo temu – normalni levičarji, ki so se imeli za del levice in bili na to ponosni, tega še niso imeli priložnosti ozavestiti.
Priložnost proslavljanja grozovitega umora mladega moža in očeta dveh otrok – ki je moral pasti pod strelom poblaznelega levičarja samo zato, ker je imel konservativna desna stališča in ker je hotel o teh stališčih razpravljati z ljudmi, ki se z njim niso strinjali, sicer pa sploh ni bil politik in za nameček nikoli ni izkazoval zaničevanja do sogovorca, kaj šele agresije, je bil klic streznitve za številne levičarje, ki so se burno odzvali na zverinskost svojih političnih kolegov.
Tako so družbena omrežja preplavile izpovedi in napovedi levičarjev, ki so zatrjevali, da od sedaj ne bodo več levičarji in da levega političnega pola ne bodo več podpirali. Vrstili so se valovi odpuščanj ljudi, ki so na družbenih omrežjih slavili smrt Charlieja Kirka ali pa se samo cinično pridušali, da si je smrt zaslužil oz. povzročil z lastnim delovanjem. Kar je preveč, je preveč. Toda ali je res preveč? V ZDA že mogoče, vendar slovenski levičarji, ki so na družbenih omrežjih slavili Kirkovo smrt, jo bodo (spet) odnesli brez posledic, saj je levica pri nas zaradi skoraj polstoletnega obdobja komunističnega totalitarizma v preteklosti očitno še nekoliko bolj zverinska, kot je v ZDA, zato se ji tako zavržno in gnusno ravnanje očitno zdi normalno.
Kako in zakaj se je levi politični pol pozverinil
Čeprav si mnogi, predvsem bolj humani levičarji, zatiskajo oči, je dejstvo, da sodoben levi politični pol ne samo delno izhaja iz komunizma 20. stoletja, ampak se tudi vse bolj naslanja na dediščino politične ideologije, ki je za prevzem oblasti predvidevala nasilno revolucijo, v okviru katere človeško življenje ideološkega nasprotnika ni bilo vredno počenega groša. Logično je, da levičarji vsaj del agresije, ki je pogojena z njihovim ideološkim korenom, osebno prenašajo na svoje sodobne politične nasprotnike – desničarje. Res je, da je ta agresija predvsem verbalna, toda v milijonskih množicah se vedno najde dovolj neuravnovešenih ljudi, ki si verbalno agresijo somišljenikov tolmačijo preveč dobesedno. Prav taki ljudje lahko potem hitro primejo palico, nož, pištolo ali puško in gredo poškodovat ali celo ubit človeka, ki ga – četudi lažnivo – njihovi somišljeniki etiketirajo kot fašista, nestrpneža, zločinca, osebo, ki je nevarna za družbo ipd.
Sodobna levica se radikalizira in posledično levičarje vse pogosteje prežemajo histerični izpadi, ki povzročijo izgubo trezne presoje oz. razuma tistih, ki takemu stanju podležejo, kar vodi v zaslepljenost, iluzije, samoprevare, samouresničujoče se prerokbe, paranoje in celo shizoidnost. Avtor teh vrstic je pred meseci na nekem družbenem omrežju naletel na amatersko, lahko bi rekli celo infantilno, “forenzično” analizo nekega znanega slovenskega levičarja, ki je jezikovno seciral enega od avtorjevih člankov, objavljenega tu, v Demokraciji, in v svoji zablodi našel “sledi”, da je avtor teh vrstic povzemal besedila norveškega skrajnega desničarja Andersa Breivika, na podlagi česar je sklepal, da je avtor Breivikov sledilec.
Avtor teh vrstic, ki ne zavrača le političnega nasilja, temveč tudi vsak radikalizem, pa naj bo ta desni ali levi, v življenju ni prebral niti vrstice, ki jo jo napisal Breivik. Četudi bi naletel na kakšno Breivikovo besedilo, ga kajpak ne bi prebral, ker besedila, ki jih pišejo narcistični patološki lažnivci (to je menda Breivikova uradna psihiatrična diagnoza), za avtorja pač nimajo nikakršne vrednosti, saj se ta ne ukvarja intenzivno s proučevanjem psihopatologije. Anekdota je poučna, ker je modus operandi karakterističen za številne sodobne levičarje, ki so izgubili stik z resničnostjo. Nekateri ljudje (ne vsi), ki izgubijo stik z resničnostjo, lahko ob pravi spodbudi postanejo tudi nasilni, saj pač nimajo več zmožnosti zdrave oz. trezne presoje o tem, kaj je res in kaj ni.
Sodobna levica je bila do Kirkovega umora prepričana o lastni večvrednosti v smislu večje humanosti, empatije, razumevanja do sočloveka, kar naj bi levičarji, ki so progresivni in socialno usmerjeni, vse imeli, desničarji pa dozdevno ne, ker naj bi bila njihova ideologija po (zgrešeni) logiki levičarjev kruta, nepravična, asocialna, egoistična, ignorantska do soljudi, sploh tistih v stiski, itd. Tako je prišlo do tega, da se levičarji nekajkrat ostreje odzivajo na ostre besede, ki jih izgovorijo desničarji. Če npr. desničarji podajo družbenokritično izjavo in jo levičarji zaznajo kot “sovražni govor”, na ta “sovražni govor” levičarji praviloma odgovorijo še z dosti hujšim “sovražnim govorom”. Če jih predstavniki medijev vprašajo, ali ni tudi to, kar oni izražajo, “sovražni govor”, pa se levičarji pridušajo, da nimajo druge izbire, češ “kako naj se pa drugače borijo proti sovražnemu govoru kot z uporabo istega sredstva”.
Pri tem gre seveda za hinavščino in makiavelizem, ki je tipičen za sodobno levico. Sodobni levičarji namreč upravičujejo svojo agresivnost do desnega političnega pola z ideološko “bestifikacijo” desnega pola. Ker desničarji niso “normalni ljudje”, zanje ne morejo veljati zakonitosti človečnosti, kot veljajo med samimi levičarji, ki pa so “normalni ljudje” in si človečnost zaslužijo oz. so si jo dolžni izkazovati. Toda pri taki filozofiji ne gre za nič drugega kot tribalizem, stanje primitivne družbe, v kateri so člani plemena “naši” in za “naše” veljajo “naši” zakoni, medtem ko so “oni”, ki niso “naši”, tisti tam “zunaj” in zanje “naši” zakoni ne veljajo. Kajpak so v tribalističnih družbah ljudje do tujcev agresivni, saj so tujci v osnovi brez pravic in zaščite, ker niso “naši”. Tovrsten tribalistični levičarski pristop ima zelo hude posledice, ki se kažejo v verbalni in občasno tudi fizični agresiji do drugače mislečih. Prav zato je moral Charlie Kirk umreti.
Tehnološki napredek zmanjšuje človečnost
Dodaten razlog, zaradi katerega se je levica pozverinila, je digitalna oz. komunikacijska revolucija. Digitalna revolucija je omogočila, da se ljudje bolj zapirajo v lastne domove in s svetom komunicirajo s pomočjo naprav, kot so namizni, prenosni in tablični računalniki ter pametni telefoni. Še posebej mladi so posvojili družbena omrežja in tudi strastno igrajo računalniške igrice. Posledica vsega tega je po eni strani slabša socializacija mladih in manj pogosti socialni stiki v živo, medtem ko je njihova medsebojna komunikacija prek naprav z zasloni intenzivna. Če imamo pred seboj človeka, ki ga gledamo v oči, se bomo do njega praviloma nagonsko vedli bolj previdno in čuteče, kot pa če je človek daleč stran in so sredstvo komunikacije naprave z zasloni.
Prav zato je na družbenih omrežjih danes v komunikaciji tako veliko primitivizma, žalitev in verbalne agresivnosti. Po drugi strani mladi, ki ogromno preigravajo računalniške igrice, ki so pogosto agresivne, to agresivno vedenje prenašajo v resnično življenje, saj se pri njih meje med resničnostjo in računalniško fikcijo lahko tudi brišejo. Tako ni presenetljivo, da je Kirkov morilec ogromno igral računalniške igrice. Naj poudarimo, da desničarji, še posebej mladi, na opisano niso imuni, res pa je, da so levičarji k tovrstnemu disfunkcionalnemu vedenju bolj nagnjeni. Desničarji so namreč po svoji naravi v osnovi naklonjeni tradiciji. Novotarije praviloma sprejemajo previdno in z distance. Na drugi strani so levičarji po svojih besedah progresivni, kar pomeni, da so po naravi bolj naklonjeni oz. predani novotarijam.
mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist