Simpatični fant na fotografiji je novinar Andreas Schmid iz Rosenheima, ki se je podal na tanek led pisanja resnice o Sloveniji. V četrtek, 9. septembra, sta bila v münchenskem Merkurju objavljena kar dva njegova prispevka, in sicer intervju s superzvezdo slovenskega političnega protesta Teo Jarc in potem še dolg članek z mučno vsebino večno ponavljajočih se tem v nemškem časopisju: Janša-Orban-Madžarska-predsedovanje Slovenije Svetu EU-Marjan Šarec in zopet Tea Jarc.
Novinar Andreas Schmid je očitno pozabil, da je njegova naloga poročati objektivno. Moj prvi vtis je bil, pa naj mi nadobudni fant ne zameri, da nima pojma o politični situaciji v Sloveniji. To ne bi bilo nič hudega, to so pokazali že mnogi njegovi kolegi pred njim. Hudo je to, da kot raziskovalni novinar, o katerih se toliko govori in so mnogi že blizu posvečenja, ne zna najti ali se ne potrudi poiskati prave vire za informacije.
Sam sem se vprašal, ali je prav, da ga tako trdo primem v javnosti. Saj je še mlad, neizkušen, neveden, saj še noben mojster ni padel z neba, in ga je treba jemati z veliko rezerve. A v meni je zmagalo spoznanje, da ni tako nedolžen pri vsej zadevi. Kdor se poda na zahtevno in odgovorno pot novinarstva, naj se neznanega terena loti vsaj previdno in obzirno do vseh akterjev, preden vzame gorjačo v roke. Novinar Schmid je popolnoma pozabil, da je njegova naloga poročati objektivno in tako, da si bodo njegovi bralci lahko ustvarili realno sliko o dogajanjih.
Če bo takšen novinar opravil informativne razgovore v Afganistanu samo s talibani, potem si z njegovim poročanjem ne moremo dosti pomagati. V Sloveniji imamo sicer dosti političnih telebanov, ampak tudi veliko razumnih, uravnoteženih, celo nadstrankarskih ljudi, ki bi lahko vsakemu resnemu novinarju služili kot vir informacij. To nikakor ne izključuje razgovorov tudi s političnimi skrajneži, kot so Tea Jarc, Tanja Fajon, Marjan Šarec in drugi. A potem mora osvetliti tudi njihove prave motive za njihovo delovanje. Tako pa se, na žalost, dogaja, da namesto da bi bil novinar tisti pes, ki maha z repom, postane pes, s katerim maha rep.
Novinar Schmid je nasedel vedeževalskim spominom in lažem Tee Jarc
Da novinarji postajajo vedno bolj trobila političnih idej, ni slovenska iznajdba. Vsa Evropa drsi skoraj neopazno od zmerne sredine v neko smer, ki je ne morem niti identificirati kot leva, socialna, ampak v smer, ki jo diktira neka mešanica napačno razumljene svobodne neodgovornosti s primesjo marksizma in totalitarizma vseh barv. Tako je novinar Schmid nasedel v Sloveniji ljudem, ki imajo v glavah vse kaj drugega kot demokracijo in dobrobit državljanov. Ko je Jarčeva izjavila, da je že ob prevzemu vladne odgovornosti Janševe koalicije vedela, da bo oblast zlorabljena, bi jo moral vprašati, na osnovi česa je to sklepala. Tako pa ji je dovolil, da je naprej igrala vedeževalko. Natvezila mu je, da je politične stranke sploh ne zanimajo, čeprav vsi vemo, v kateri tabor spada.
Novinar Schmid je brez pomisleka prevzel izjavo Jarčeve, da je Janša obsojen kriminalec
Bavarskega bralca bi gotovo zanimalo, kaj je Janša zakrivil. Končno predseduje Svetu EZ. Nekritično pa še doda njeno nesramno laž, da je hotel Janša vodo privatizirati, in za vsak kabaret zrelo izjavo, da je Janša s svojo ekipo zasledoval protestnike na Triglavu. Drugega članka, ki ga je tudi napisal novinar Schmid, ne mislim tukaj razčlenjevati, ker je samo zbir že znanih laži, zavajanj; delitev hudih skrbi Tanje Fajon in Marjana Šarca ter drugih nasprotnikov demokracije, ki jih dobijo nekritični nemški novinarji že pripravljene na mizo. Mogoče bi pa to bila tema za zunanje ministrstvo, da se odzove na širjenje takšnih zavajajočih prispevkov. Končno ima Nemčija pri nas svoje veleposlaništvo. Saj takšno poročanje škoduje nazadnje najbolj ugledu novinarjev samih.
Franci Kindlhofer, Časnik