Ob dnevu spomina na mrtve spregovorimo o smrti, žalovanju in posledicah, ki jih izguba bližnje osebe pušča na živečih svojcih. Za človeka, ki žaluje, je zelo pomembno, da se zna soočiti z množico občutkov, ki se vzbudijo v njem. Pri otrocih se simptomi žalovanja pokažejo običajno veliko kasneje kot pri odraslih.
Žalovanje je boleč odgovor posameznika na kakršnokoli izgubo, najpogostejša izguba, ki sproži žalovanje, pa je smrt bližnje osebe. Smrt bližnjega je boleč dogodek, saj predstavlja nenadno ločitev, na katero najbolj pogosto nimamo prav nobenega vpliva. Predvsem je boleča takrat, kadar pride do nenadne smrti, na katero se psihično nismo mogli predhodno pripraviti.
Žalovanje ni le žalost
Žalovanje je proces, ki se sproži ob občutku izgube, pa vendar ne vsebuje le čustva žalosti in joka. Izraz se nanaša na občutke žalosti, jeze, krivde, zmedenosti in mnoge druge, ki se lahko pojavijo v človeku, ki je izgubil osebo, na katero je bil navezan. Pogosti so občutki praznine, nesmisla in dvomov v prihodnost.
Proces je sestavljen iz nekaj ključnih faz, skozi katere moramo iti, da bi lahko nastalo izgubo dobro preboleli. Pri posameznikih se določene faze razlikujejo po trajanju in intenziteti.
- faza: Šok in zanikanje
Šok ob dogodku običajno pride kot rušilni val, še posebej če je bila smrt nepričakovana. V tej fazi lahko pogosto izgubimo nadzor nad svojimi dejanji in delujemo povsem neracionalno. Pri sebi nekako ne verjamemo, da je ta oseba res umrla in vsak trenutek pričakujemo njen klic ali prihod skozi vrata. - faza: Jeza, bes, agresija, krivda
V tej fazi se lahko pojavi jeza nase ali pa na umrlega. Ljudje pogosto čutijo občutke krivde, ko si zastavljajo vprašanja: Le zakaj mu/ji nisem posvečal več pozornosti in naklonjenosti? Zakaj nisem večkrat izrazil svoja čustva? Bi lahko kaj naredil/a, da se to ne bi zgodilo? - faza: Žalovanje
Žalost je pasivno čustvo, ki nam jemlje energijo in jo običajno izražamo z jokom. V tej fazi veliko ljudi poskuša ostati močnih in si ne dovoli občutiti nemoči in praznine, ki nastaja. Posebno pozornost je potrebno posvetiti morebitnim odvisnostim, saj žalost kot čustvo izgube pogosto prinese potrebo po kompenzaciji nevzdržnih občutkov. Mnogo ljudi poskuša te občutke nadomestiti s prenajedanjem, alkoholom, tabletami ipd. - faza: Sprijaznjenje
Ko prebrodimo najhujše čase, nas čaka faza katarze, pomiritve tesnobe, ko se sprijaznimo z nastalo situacijo in smo pripravljeni, da ponovno zaživimo. Življenje – sicer v spremenjeni obliki – teče dalje in oseba je pripravljena, da na novo zgradi temelje svojega notranjega sveta.
O umrlih govorimo samo lepo, na njih se ne smemo jeziti
Instant recept za tako kompleksno doživljanje seveda ne obstaja. V prvi fazi je pomembno zavedanje posameznika, da je utrpel izgubo in da se ni potrebno sramovati nobenih občutkov, ki bi se morda lahko pojavili. Morda ste slišali, da moramo o umrlih govoriti le lepe reči in da se na njih ne smemo jeziti? To prepričanje lahko žalujočega ovira pri tem, da bi izrazil svoja čustva in jih pogosto le potlači.
Kako žalujejo otroci?
Simptomi žalovanja otrok so drugačni in pogosto bolj skriti kot pri odraslih osebah. Doživljanje smrti se sicer razlikuje glede na razvojno fazo, v kateri se nahaja otrok, kljub vsemu pa je potrebno vedeti, da se veliko znakov pri žalujočem otroku običajno pojavi šele štiri mesece po izgubi.
Tako odrasli kot otroci ob smrti bližnje osebe doživijo travmo, pa vendar je pomembna razlika v tem, da imajo otroci zaradi svoje mladosti običajno bistveno manj izkušenj s travmatičnimi dogodki kot odrasli in posledično šibkejše mehanizme obvladovanja občutkov, ki jih preplavijo.
Pri otrocih lahko pride do regresije; začnejo se pojavljati določena vedenja, ki so značilna za mlajše starostno obdobje, kot je star vaš otrok. Tako na primer začnejo spet močiti posteljo, zavračajo kakšno hrano, ne želijo spati sami, zjutraj ne želijo v vrtec ali šolo. Pogoste so tudi spremembe na govornem področju, mnogi otroci lahko nehajo govoriti ali pa se v splošnem ne želijo pogovarjati. Zapirajo se v osamo in ne želijo stika z zunanjim svetom ne glede na to, kako družabni so bili pred tragičnim dogodkom.
Reakcija ob izgubi je individualen proces, ki ga vsak posameznik doživlja drugače. Smrt, žalovanje in čustvovanje ob tem so v Sloveniji pogosto prezrte teme, o katerih se pogovarja in piše zelo rezervirano. Žalujoči se tako pogosto znajdejo v stiski, kam se obrniti po pomoč. Eden izmed pravih naslovov je prav gotovo društvo Hospic.
A. D.