Hospic praznuje dvajset let delovanja. Na cesti. Pred kratkim so morali izprazniti prostore na Hradeckega cesti po tem, ko so propadli vsi poskusi financiranja ustanove. V prostore se bo po vsej verjetnosti naselil zavod LJUBhospic, ki ga je ustanovila Lekarna Ljubljana. Projekt podpira tudi Zoran Janković.
Danes je svetovni dan paliativne oskrbe in hospica ter 20. obletnica Slovenskega društva Hospic.
Lahko bi dejali, da je Hospic napovedoval zaprtje hiše od tistega trenutka dalje, ko so s pomočjo Mestne občine Ljubljana (MOL) pred desetimi leti odprli svoja vrata. Hišo je občina zgradila na svojem zemljišču. Leta 2006 sta Hospic in MOL podpisala sporazum, v katerem je Hospic zagotovil 146.052,50 € sofinancerskih sredstev, ki naj bi jih povrnil skozi zmanjšano najemnino v obdobju dvajsetih let. Janković je takrat na otvoritvi povedal, da hiša predstavlja »dodano vrednost«, vprašanje pa je, ali ni že takrat vedel, kako negotova bo prihodnost društva.
Hiša Hospic, ki je na smrt bolnim omogočala dostojanstven odhod, je imela namreč že od vsega začetka slabo urejeno financiranje. Po lastnih besedah so se v glavnem financirali iz donacij. Drugi viri prihodkov so bila sredstva, ki so jih pridobili na razpisih ministrstev, domačih in tujih fundacij. Sredstva so dobili tudi od zavarovalnic, nekaj so ustvarili tudi sami z lastno izobraževalno in publicistično dejavnostjo in iz naslova vrnjenih dohodnin in članarin. Na leto so za paliativno oskrbo 12 bolnikov potrebovali 500.000 evrov. Da bi umirajočim zagotovili nadstandardno preživljanje zadnjih trenutkov, so potrebovali okoli 50 do 60 evrov mesečno na posteljo. Zadnja ponudba ministrstva za zdravje naj bi znašala le okoli 20 evrov na posteljo, kar pa naj ne bi bilo dovolj za standard oskrbe, ki so si ga zastavili.
Kje se je zatikalo?
Hiša Hospic ni hotela biti negovalna institucija, za katere velja precej nižja stopnja oskrbe. Želeli so delovati po mednarodnih standardih. Za umirajoče so skrbeli zdravnik, diplomirana medicinska sestra, srednje medicinske sestre, negovalci/ke, socialna delavka, gospodinja in prostovoljci. To pa je veliko stalo.
Srž problema se je nahajal v Hospicovi slabi pravni ureditvi. Hiša, v kateri so izvajali paliativno oskrbo, namreč ni bila upokojenski dom, za katere skrbi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, in ne negovalna bolnišnica, ki spadala pod okrilje Ministrstva za zdravje. Društvo je zato skozi svojo zgodovino kolebalo med obema ministrstvoma in vztrajno zavračalo ponujene rešitve obeh resorjev, ki po njihovih besedah niso bile ustrezne. Preden je hiša zaprla svoja vrata, je imela na računu finančno luknjo, veliko 200.000 evrov.
V zgodbo vstopi Janković in druščina
Medtem ko je Slovenija opazovala hiranje Hospica na obroke, je Lekarna Ljubljana v ozadju ustanovila svoj zavod z imenom LJUBHospic, z isto registrirano dejavnostjo.
»Če želi občina res razrešiti položaj, naj da denar Slovenskemu društvu Hospic. Samo dovolijo naj nam delati in mi lahko jutri začnemo sprejemati bolnike,« je takrat komentirala Robanova, predsednica Hospica.
Na čelu Lekarne Ljubljana, ki jo je ustanovila MOL, je Marjan Sedej iz Jankovićevega ožjega kroga. Njegovo imenovanje na direktorsko mesto je burilo duhove, saj je znan iz različnih korupcijskih afer. Takrat je skupina mestnih svetnikov (NSi) v izjavi za javnost navedla, da je imenovanje Sedeja predrzno, saj je KPK že pokazala na sporne posle med različnimi mestnimi podjetji, družbo KLM (katere večinski lastnik je bil z 62 odstotki Janković, Sedej pa član uprave) in Jankovićem.
Hiša umirajočih, priložnost za zaslužek?
Marjan Sedej je za nacionalni medij zagotovil, da koncepta dela, ki ga je zastavil Hospic, ne bodo spreminjali, torej da ne bodo uvajali plačljivih uslug. Sredstva za obnovitev dejavnosti naj bi zagotovili sami in iz mednarodnih razpisov. Ali nas bodo v prihodnosti podučili, da je stari model zaradi nove »ekonomske realnosti« nevzdržen, bo pokazal čas. Takrat bo tudi jasno, ali gre v sagi Hospic za investicijo, tlakovano na lažeh, ali pa za nenavaden preblisk dobrodelnosti.
Ž. K.