Ko predstavniki oblasti na javni komemoracijah zaklinjajo zoper nasilje, se zaklinjajo le zoper nasilje, ki je doletelo njihove ideološke somišljenike. Nasilje zoper vse ostale prikladno izpustijo. Kako bi sicer lahko razložili, zakaj se denimo Nataša Pirc Musar, ki bi morala biti predstavnica vseh državljanov Slovenije, ne udeležuje pietetnih komemoracij žrtev komunističnega nasilja? Zadnja komemoracija, ki jo je prikladno izpustila, je bila v Podlesju, kjer so v komunističnem taborišču trpele politično in versko uporne Slovenke. Janez Juhant, ki je na prireditvi daroval mašo, opozarja, da se ideje povojnega obdobja vračajo na prizorišče, a v bolj prefinjeni obliki.
“Bije nam preživetvena plat zvona. Pa ne zaradi ujme, ki nas je napravila solidarne, pač pa zaradi sle po absolutnem vladanju, ki izključuje drugačne, da bi brez omejitev vladali le nekateri. Laž, nesmrtna duša komunizma, vse bolj zaslepljuje in odtujuje ter preprečuje, da bi drug drugemu pogledali v obraz in priznali resnico. Znova nas hočejo uničevati prefinjeno zahrbtno, z ukazi in naredbami, s katerimi skočijo človeku za hrbet, ga kot številko vržejo na tla in poteptajo,” pove Juhant v Podlesju.
Juhant v uvodu govora spomni, da so ženske v taborišču v Podlesju in ujetnice v drugih taborišč v Škofji Loki in Rajhenburgu izkusile krutost totalitarne oblasti, ki jih je zavestno in grobo izpostavile nečloveškemu in brezosebnemu trpinčenju, lakoti, vročini in mrazu. Juhant ugotavlja, da ima naša družba za nacistično in fašistično trpinčenje izdelan posluh, za komunistično pa ne.
Juhant: To je skrajno zavržno
Juhant se je dotaknil tudi ukinitve dneva spomina na žrtve komunizma. Kot pravi nas Evropski dan žrtev totalitarizma vse kliče k sočutju z žrtvami. “Skrajno zavržno je, da demokratična država dan žrtev komunizma enostavno ukine. Kaj je s srci ljudi, ki so hladnokrvno pritisnili na tipko in tako ponovili brezosebni nalog ubijalcev ter ponovno umorili že pomorjene,” opozarja.
Spodbujajo nas k odločnosti!
Juhant nato pove, da nas spomin na odločne žene in trpinke v Podlesju spodbuja k odločnosti. Pravi, da je tudi danes v nas na mestu dejavna odločnost, a ne iz koristoljubja, temveč zaradi ohranitve temeljev urejene človeške družbe. “Ne gre le za ohranitev vere, upanja in drugih krščanskih vrlin, pač pa za resnico in pravičnost, končno pa za preživetje človeka, človeške družbe in sploh nas vseh,” razlaga.
“S svojo odločnostjo nas spodbujate k srčnosti, da bi človeškost kljubovala zapeljivim sirenam potrošništva in pozunanjenosti, ki ga širijo politični in drugi prišepetovalci. Kot ljudje, državljani in verniki smo dolžni kljubovati, se povezovati in ohranjati izročilo prednikov, ki so umirali zanj, bodočim rodovom,” zaključi.
Ž. K.