V začetku maja letos sem na tej spletni strani objavil kolumno “Radio Ga-Ga in slovenska osamosvojitev”. Zaradi smrti glavnega akterja te radijske oddaje Saša Hribarja objavljam del te kolumne še enkrat.
Kariero Saša Hribarja spremljam že dovolj dolgo, da lahko tudi nekaj zapišem o njem. Še kot otrok se ga spomnim iz osemdesetih let, ko je kot radijski spiker prihajal brat agencijske novice v osrednji TV dnevnik na TV Ljubljana (sedaj TV Slovenija). Takrat je v osrednji informativni oddaji (ob 19.30) na televiziji vedno sodeloval nekdo z nacionalnega radia, ki je vmes bral novice po izboru urednika oddaje, ki pa niso imele kritja z avtorskimi prispevki TV novinarjev. Tako so se ob Hribarju pojavljali še nekateri drugi stari radijski mački, kot denimo Ivan Lotrič, Slobodan Kaloper, Zvone Krznar, Alenka Höfferle, Menči Klančar, Nataša Dolenc, Ida Baš, Ajda Kalan, itd. Naj opozorim, da to ni šlo za neke običajne radijske moderatorje, pač pa za ljudi s posebej izoblikovanimi in šolanimi glasovi. Ivana Lotriča sem nalašč navedel prvega, ker mi je bil kot otroku po barvi glasu najbolj razpoznaven, saj je “pokrival” tudi mnoge tuje dokumentarne oddaje z dodanim slovenskim (posnetim) besedilom. Nekdaj je celo veljalo, da so spikerji povezovali nekatere oddaje (denimo Stop Pops 20), sicer pa so redno sodelovali v radijskih informativnih oddajah, brali obvestila, čestitke in pozdrave ter tudi osmrtnice.
V takšnem okolju je karierno rastel tudi naš znanec Sašo Hribar. Dokler ni že konec osemdesetih let vstopil v razvedrilno sceno, predvsem z oddajo Radio Ga-Ga, ki predstavlja začetek nekakšnega spontanega humorističnega programa. A že malo pred tem tudi na televiziji z oddajo Titanik, ki jo je povezoval s Sašo Einsiedler. No, če bi televizijsko “potapljanje ladjic” izumili danes, bi verjetno nastal škandal mednarodne razsežnosti, a takrat se je tudi zaradi širjenja prostora svobode ob počasnem rušenju berlinskega zidu ustvarjal nekakšen imaginarij, v katerem so lahko mediji objavljali tudi vsebine, ki bi jih danes prepoznali kot moralno zavržene (lahko si greste v arhiv pogledat, kaj je režimski Nedeljski dnevnik tedaj objavljal v rubriki “Najbolj nenavadne novice” – ob marsikateri bi vas verjetno kap …).
Sicer pa sem kasneje priložnostno spremljal oddajo Radio Ga-Ga (poimenovano po znanem hitu skupine Queen), ki je bila za nas, mulce, zelo zanimiva, ampak je zaradi šolskega pouka ob petkih dopoldne seveda nismo mogli poslušati. Razen seveda med počitnicami ali pa če se je zgodil kakšen “dan šole”, ko na nek petek leta 1993 ni bilo pouka in smo popoldne šli v opero, celotna Slovenija pa je lahko preko te oddaje izvedela, da je bila to opera od “Kapučinija”, zaradi česar je celo Sašo Hribar zlezel s stola od smeha. Sicer pa si je vedno rad privoščil ne samo vodstva RTVS in njenih produkcijskih enot, ampak tudi najbližje sodelavce, od tonskih tehnikov (Srečo Katona itd.) do radijskih napovedovalcev, ki jim je sicer sam pripadal. Nekaj časa je v oddaji deloval “solo”, kasneje pa spet s sodelavci. Eden od njih je leta 2018 postal celo predsednik vlade, čeprav bi bilo bolje, če bi ostal pri svojem starem poslu.
Kakorkoli že, prav zaradi vse te zgodovine je potrebno Hribarja vzeti s precejšnjo mero rezerve. Tudi takrat, ko je govoril smrtno resno. Čudi me, da je sploh bil član Programskega sveta RTVS, kjer se pogovarjajo o resnih stvareh, a morda je to bolj zato, da je Sašo neposredno informiran in iz tega naredi tudi kakšno novo domislico. Njegove izjave sem vedno jemal v smislu parodije, torej, ne preveč resno. Morda mu s tem delam tudi krivico, ampak ne morem si pomagati, če je bil vedno provokativen. Tudi zato njegovim izjavam v zadnjem času, kar se tiče osamosvojitvene vojne, nisem posvečal kakšne posebne pozornosti (ne glede na to, da je tudi sam med vojnimi veterani). A so se nanje odzvali predvsem drugi in iz tega je nastala tudi (po mojem mnenju odvečna) diskusija o tem, kdo je v osamosvojitveni vojni (ki je menda ni bilo) dezertiral. In kdo bo koga tožil.
V kolumni izpred nekaj mesecev sem zapisal še sledeče: če je bila Hribarjeva provokacija v čem koristna, je bila v tem, da je razkrinkala odnos nekaterih vojnih veteranov do lastne države. To, kar se Hribar “heca”, oni mislijo smrtno resno.
Da zaključim: zadnja leta se je Sašo Hribar res že precej izpel. Videti je bil že nekoliko naveličan nad vsem. Tudi njegova politična polemičnost je kazala na to. Zato ga nisem več aktivno spremljal. No, njegov “Lojtraham” – tako nas je poimenoval tedaj osnovnošolske mulce v začetku devetdesetih, ki smo tudi sami producirali neke čisto svoje štose – bo ostal nepozaben v vsakem primeru.