Amerika je imela nad komunizmom upravičeno strog nadzor. Uvrstitev na črni seznam “ta rdečih” je pogosto pomenila izgubo službe, družbenega vpliva in celo prijateljev. Poglejte, kateri hollywoodski zvezdniki so bili simpatizerji komunizma in kakšno je bilo zakulisje sklepanja poslov v filmski industriji v 50-ih letih prejšnjega stoletja.
Legendarni filmski režiser Elia Kazan je bil kreativni genij, ki je stal za popularnimi filmi, kot so A Streetcar Named Desire, On The Waterfront, East of Eden in Gentleman’s Agreement. Zabaval je Hollywood, opisovali so ga kot “pametnega in sposobnega režiserja”, prav tako so ga poznali kot tistega, ki je postavil temelje karierama Marlona Branda in Jamesa Deana. Ko je Kazan leta 1999 dobil oskarja za življenjsko delo, so nekateri vidni obrazi med občinstvom, med njimi Meryl Streep, Karl Malden in Warren Beatty, vstali in ploskali, medtem ko je ena tretjina dvorane še naprej sedela v znak protesta. Nick Nolte, Ed Harris in Ian McKellen so samo trije od tistih, ki režiserju zamerijo, da je leta 1952 “prijateljsko pričal” pred odborom za neameriške dejavnosti, t. i. HUAC-om, proti osmim kolegom zaradi njihovega levičarskega prepričanja ali povezav s komunistično partijo.
Komunistična naveza ga je uničila, Kazan zaradi pričanja postal marginalec
Lov na “rdeče” in na “sovražnike države” je organiziral republikanski senator iz Wisconsina Joseph McCarthy, ki je leta 1950 objavil seznam 200 oseb, ki so blizu predsedniku in vrhu oblasti kakor tudi javnemu življenju in ki imajo povezave s komunisti. Tako se je začel nekajletni intenzivni lov na “neprimerne”, ki se je še posebej “zlomil” v Hollywoodu. Kazan je zaradi svojega dejanja postal nekakšen marginalec, medtem ko so ga pred tem šteli za “zlatega dečka”. Sprl se je celo s svojim velikim prijateljem, pisateljem Arthurjem Millerjem, ki ga je to tako inspiriralo, da je napisal igro The Crucible, ki govori o lovu na čarovnice v Salemu. Miller je sicer samozavestno zavrnil pričanje pred HUAC-om. Kazan je bil v nasprotju z njim prepričan: “Nesmiselno je skrivati identiteto ljudi, ki jih bodo v vsakem primeru razkrili. Več let ne maram komunistov in nočem žrtvovati svoje kariere in življenja, da bi jih branil. Žrtvoval bom svoje filme za nekaj, v kar verjamem, a ne za to.” Na Kazanovi strani je bil tudi pisatelj Tennessee Williams.
Proti McCarthyjevim zahtevam pa se je simbolično zoperstavil tudi igralec George Clooney. Posnel je film Good Night and Good Luck, v katerem najdemo originalne posnetke, kako so McCarthyja obravnavali v petdesetih. “Tekom prvih testnih projekcij nam je občinstvo dejalo, da je vse super, ampak človek, ki igra McCarthyja, je grozen. Niso vedeli, da je to resnično on,” je na arhivskih posnetkih mogoče slišati Clooneyja. Kar se tiče filmske industrije in kulture, hrvaški Express piše, da je McCarthy v petih letih storil toliko, da se je o tem govorilo še desetletja – seveda ta opazka leti na njegov “črni seznam”, na katerega je uvrščal komunistične simpatizerje v Hollywoodu. Na tem seznamu so se znašli prej omenjeni Arthur Miller, pevec Paul Robeson, pesnica Dorothy Parker, pevec Pete Seeger, igralec Orson Welles, legendarni Charlie Chaplin, skladatelj Leonard Bernstein, avtor Dashiell Hammet in drugi.
T. i. “Hollywoodska desetka” sprva ni želela sodelovati s HUAC-om, zato so bili uvrščeni na črni seznam. Njihova imena so bila javno objavljena, zato posledično niso več mogli najti dela, nekateri pa so celo pristali v zaporu. Med njimi je tudi scenarist Dalton Trumbo, ki je oskarja za filma Roman Holiday in The Brave One dobil pod psevdonimom, medtem ko si je za filma Exodus in Spartak zahvaljujoč posredovanju režiserja Stanleyja Kubricka uspel izboriti, da je ob omenjenih filmih zapisano tudi njegovo ime.
Še desetletja po teh dogodkih, ki so zaznamovali hollywoodska petdeseta, številni režiserji upodabljajo “najtemnejše obdobje zgodovine filmske industrije” kot vir tem in motivov. Leta 2001 je Frank Darabont snemal film The Majestic, ki govori o hollywoodskem scenaristu, ki je na seznamu prepovedanih avtorjev v letu 1951, po avtomobilski nesreči pa trpi za izgubo spomina. Zaigral ga je igralec Jim Carrey, ki se mora kot filmski junak odločiti, ali bo pričal in rešil svojo kariero ali pa bo molčal. Filmske kritike so bile sicer porazne, Carrey pa je vseeno enega od prizorov označil za “najbolj vidno sceno v njegovi karieri”.
J. G.