Padec Damaska je zapečatil usodo al Asada in stranke Baath. Pol stoletja dolga družinska vladavina je končana. Rusija je izgubila ključnega zaveznika na Bližnjem vzhodu. S padcem al Asada je padel tudi največji svetovni narkokartel. Bodo uporniki razdelili državo?
Preteklo nedeljo se je s padcem Damaska in z begom sirskega predsednika Bašarja al Asada končala ena od faz sirske državljanske vojne, ki divja že od marca leta 2011. Država je namreč razdeljena na območja, ki si jih prisvajajo vse mogoče oborožene formacije in ki jih bolj ali manj odkrito podpirajo tuje države. Seveda ne manjka niti lokalnih samostojnih oboroženih formacij. V takšnem kaosu je nemogoče predvideti, kako se bo situacija razpletla.
Al Asadov režim je bil skupni imenovalec, proti kateremu so delovale vse omenjene milice, čeprav imajo tudi same svoje interese in lastne vizije o tem, kako bi morala biti urejena Sirija po odhodu al Asada in strmoglavljenju režima stranke Baath.
Privatizacija stranke in države
Stranka Baath je uradno ime za skrajno levo politično stranko, ki je nastala leta 1947. V osnovi je šlo za revolucionarno stranko, ki je propagirala arabski socializem in arabski pannacionalizem. Načrtovala je ustanovitev arabske socialistične republike od Sirije in Iraka do Egipta. V Siriji je prišla stranka na oblast z državnim udarom leta 1963, vendar vizija o enotni veliki socialistični arabski republiki ni nikoli zares zaživela. Leta 1966 je enotna stranka razpadla, sirska veja je postala samostojna stranka, ki je imela formalno oblast v državi do nedelje. Leta 1971 je na čelo sirske stranke Baath prišel Hafez al Asad, ki je praktično privatiziral tako stranko kot državo in omogočil, da je oblast po njegovi smrti leta 2000 prešla v roke njegovega sina Bašarja. Vzpostavil je socialistično dedno dinastijo, in sicer podobno, kot je na oblasti v Severni Koreji.
Benevolentna fasada brutalne diktature
Stranka Baath se je sicer že davno odmaknila od radikalne arabske marksistično-leninistične različice ustanovnih očetov panarabskega revolucionarnega gibanja in prevzela modernistično platformo. Navzven je režim kazal obraz benevolentne avtokracije, predsednik je bil obraz strogega, vendar pravičnega in skrbnega očeta, ki vodi neposlušne otroke. Pod površjem je šlo v resnici za brutalno diktaturo, ki je skupna vsem levičarskim vladavinam, pa čeprav prodajajo takšno ali drugačno različico “socializma s človeškim obrazom”.
Asada, tako oče kot sin, sta s trdo roko vladala Siriji več kot pol stoletja, čeprav je v zadnjem obdobju oblast nad državo Bašarju al Asadu vse bolj polzela iz rok in čeprav so mu uradne ankete ter volilni izidi namerjali več kot 90-odstotno podporo.
Upor, ki je vodil v državljansko vojno proti diktaturi družine Asad, se je sprožil marca 2011. Ne gre za enotno opozicijo, temveč za “mineštro” različnih uporniških gibanj. Vsako gibanje ima svoje interese, skupen interes pa je bil strmoglavljenje al Asada in stranke Baath.
Rusija – tradicionalna zaveznica
Al Asad je imel eno ključno zaveznico, to je Rusijo. Stranko Baath je že od nastanka podpirala Sovjetska zveza, in sicer kot ideološko kompatibilno stranko. To podporo ji je po razpadu Sovjetske zveze nudila tudi Rusija. V Siriji je bilo glavno rusko pomorsko oporišče v Sredozemlju, prek Sirije je Rusija vplivala na dogajanje na Bližnjem vzhodu. Samo ruska vojaška pomoč je al Asadu omogočala, da se je vsaj formalno obdržal na oblasti vsa leta trajanja državljanske vojne v Siriji.
Al Asad pri tem “rok ni držal križem”. Brutalna represija njegovega varnostnega aparata je bila vredna sovjetskih inštruktorjev, ki so ga nekoč pomagali vzpostaviti. V državljanski vojni je do sedaj izgubilo življenje približno 300.000 civilistov in tri četrtine teh žrtev lahko pripišemo nasilju Asadovega režima. Skoraj sedem milijonov Sircev je pobegnilo v tujino in večina tega gre “na rovaš” al Asada. Splošno veselje ob padcu režima je razumljivo, saj so se odprla tudi vrata ječ in na plano so prišli jetniki; za mnoge so svojci mislili, da jih ni več med živimi.
Al Asad je torej z družino pobegnil, seveda v Moskvo, stranka Baath je od nedelje uradno prepovedana in razpuščena. Glavno vprašanje je, kako naprej. Ostanki režima te stranke si skušajo rešiti glave, eni z begom, drugi se skušajo pridružiti zmagovalcem, tretji se pomikajo proti Latakiji, kjer je rusko pomorsko oporišče. Očitno upajo, da bodo z rusko pomočjo vzpostavili nekakšno samostojno okrnjeno entiteto, ki bi jo varovala Rusija zavoljo oporišča. Problem je, da oporišče brez zaledja, iz katerega bi bilo mogoče oskrbovati, ne pomeni kaj dosti in tudi ni mogoče pričakovati, da bi uporniki po vseh desetletjih zatiranja dopustili pripadnikom stranke, da se izmažejo brez maščevanja. Vse je odvisno od pripravljenosti (in predvsem zmožnosti) Rusije, da bi branila omenjeno območje, ta možnost pa je zelo majhna. Če Rusiji ni uspelo obraniti režima, kako bi potem lahko obranila demoralizirane ostanke? Izkazalo se je tudi, da vojna v Ukrajini močno pušča kri ruski vojaški moči in da Rusija ni zmožna braniti svojih zaveznikov, celo ne tako ključnih, kot je bil al Asad. Z njegovim padcem je ruski vojaški in politični prestiž doživel hud udarec, ruske pozicije v regiji pa so se sesule v prah.
Ni enotne vizije za prihodnost
Padec Asadovega režima je hud udarec tudi za Iran, saj so oborožene milice, ki jih Iran podpira v Libanonu, oskrbovali s privolitvijo Asadovega režima. Z Asadovim padcem so te milice zdaj odrezane od oskrbovanja, s tem da so zapletene v zelo aktivne spopade z Izraelom. Izrael je mimogrede prestopil sirsko mejo in zasedel nekaj obmejnih območij “za zagotovitev varnosti”, podobno namerava storiti tudi Turčija, Kurdi pa nameravajo izkoristiti priložnost in s pomočjo Zahoda ustanoviti svojo državo. Obstaja torej tudi več islamističnih milic, ki imajo vsaka svojo vizijo.
Padel tudi Asadov narkokartel
Zmagovalci ta čas uživajo v svoji zmagi in se skušajo dogovoriti, kako naprej, velesile in regionalne sile iz ozadja pa skušajo vplivati na razvoj dogodkov, in sicer vsaka skladno s svojimi interesi. Prevzem ministrstev je potekal mirno, nekoliko manj mirno pa je potekalo plenjenje predsedniških rezidenc. Kot vsi azijski despoti se je tudi al Asad kljub svojemu deklariranemu “socializmu” obdal z luksuzom. In to ne le naropanim, ampak tudi zasluženim s trgovino z drogo.
Al Asad je namreč ustanovil državno vodeno organizacijo za trgovino z mamili, ki jo je vodil njegov brat, sicer poveljnik gardnih enot. To je bila največja narkotrafikantska organizacija na svetu, ki je po podatkih samo leta 2022 na predvsem zahodne trge spravila za 57 milijard dolarjev mamil, kar je okoli trikrat več kot jih letno spravijo v promet vsi razvpiti mehiški narkokarteli skupaj. S padcem al Asada bo ta mreža vsaj deloma, če ne v celoti, razpadla. In če ne zaradi vsega drugega, si al Asad zaradi vsega strupa, ki se je po zaslugi njegove narkoorganizacije zašel na ulicah evropskih mest, zasluži ne le padca, ampak kroglo v glavo. Samo bedak bi ga objokoval.
Bogdan Sajovic