Kljub zelo jasni odločitvi slovenskega naroda na plebiscitu decembra 1990 pa so mnogi politiki imeli še kar čudne ideje o izvedbi te zgodovinske odločitve. Kot vedno prej in pozneje je bil idejni vodja takšnih »internacionalističnih« idej – Milan Kučan. Že ob svojem govoru na slavnostnem zasedanju Skupščine RS je poudaril: »Cilj ni meja na Kolpi in Sotli, ampak preseganje meja!«
Seveda ni mogel neposredno negirati izida, nad katerim je bil očitno intimno razočaran, ampak je prav po diplomatsko utiral ideje o relativizaciji jasne odločitve o samostojnosti nove slovenske države. Da bi onemogočil Demosove načrte, je opozoril, da »o zadevah, ki so ključnega pomena, ni mogoče odločati zgolj z navadno večino ali mehaničnim preglasovanjem, ampak samo na podlagi vsesplošnega soglasja vseh političnih sil, ki so zastopane v parlamentu«. Jasno je, da vlada in njena koalicija nove države nikakor ne bi mogli učinkovito delati, če bi bili nenehno odvisni od »vsesplošnega soglasja« (opozicije, katere glavna naloga je bilo nagajanje).
Kučan za nov dogovor narodov
Kučan je predlagal, »da je mogoče gospodarsko, politično, ustavno in državno krizo v Jugoslaviji razrešiti samo z NOVIM DOGOVOROM narodov oz. njihovih republik na osnovi njihove pravice do samoodločbe …«. Za Kučana »prekinjanje starih odnosov in navezav, ki so omejevale samostojnost in suverenost Slovenije, pomeni hkrati tudi poskus vzpostavljanja in iskanja NOVIH POVEZAV z vsemi, ki to želijo na temelju realnih in ne ideoloških interesov. Šestmesečni rok, ki nam ga je postavil zakon o plebiscitu, potemtakem le NI ODHAJANJE, marveč tudi poskus prehajanja v NOVO SKUPNOST.«
Kar težko smo poslanci poslušali takšno sprenevedanje, potem ko je splošno razumevanje rezultata plebiscita jasno izrazil Jože Pučnik z besedami: »Jugoslavije ni več!« Tudi sam sem imel popolnoma drugačno razumevanje plebiscitarne odločitve kot Kučan, kar je razvidno tudi iz mojega intervjuja za Slovenske brazde – januarja 1991:
Gospod Tomažič, kako kot predsednik zakonodajno-pravne komisije ocenjujete izvajanje plebiscitarne odločitve, predvsem na področju pravnega sistema?
Menim, da bi morali pri izvajanju odločitve o odcepitvi od Jugoslavije pokazati več odločnosti. Razočaran sem nad osnutkom Amandmaja 99, ker ohranja sedaj že preživeti način “razveljavljanja” zveznih zakonov s slovenskimi ustavnimi zakoni, za podzakonske akte pa ohranja sedanjo nejasnost in zmedo. Ustavna komisija žal ni sprejela predloga zakonodajno-pravne komisije, da bi slovenska skupščina, izvršni svet in upravni organi dobili neposredno pristojnost, da v okviru svoje pristojnosti razveljavljajo predpise ustreznih zveznih organov. Upam, da bo vsaj v javni razpravi prišlo do spoznanja, da je tako zasnovana dosledna in absolutna prioriteta republiške zakonodaje nad zvezno nujnost in da zvezno ustavno sodišče za Slovenijo sploh ni več pristojno.
Zakaj pa mislite, da vaš predlog ni bil sprejet?
Kolikor vem, negativnega stališča ni oblikovala vlada v celoti. Občutek pa imam, da se nekateri njeni člani kar bojijo odgovornosti, ki bi jo dobili s takšno ureditvijo. Potem se ne bodo mogli več “izgovarjati” na zvezno zakonodajo …
Ko ste omenili plebiscit, ste uporabili izraz “odcepitev”. Namerno ali po pomoti?
Pa še kako namerno! Za mene je bila odločitev na plebiscitu seveda odločitev o odcepitvi. Politiki, pravniki in diplomati morajo seveda iz taktičnih razlogov včasih uporabljati tudi druge izraze, toda dejstvo je, da nobena država ne more biti neodvisna in suverena, če je vključena v kakšno drugo državo.
V razglasu je omenjeno tudi dogovarjanje z drugimi narodi, morebitna konfederacija … ?
Toda samo po ponovnem referendumu! Noben organ, niti Skupščina Republike Slovenije, ne sme sprejeti odločitve o kakršnikoli konfederaciji, saj bi s tem obšla odločitev prebivalcev Slovenije, da želijo živeti v neodvisni državi. Konfederacija, pa če še tako ohlapna namreč nujno omejuje suverenost in neodvisnost.
(Odlomek iz knjige Anton Tomažič: V objemu slovenske pomladi)