Na položaj, ko je bila po prvem tednu kampanje po vseh raziskavah javnega mnenja nenadoma visoko spredaj SDS Janeza Janše, so se na levi odzvali s spini, ki vsebujejo že skoraj panične neresnice, nekoliko pa so zašli tudi na desni. Na desni je bila reakcija takoj, da gre za namerno napihovanje deležev SDS za pasivizacijo volivcev desnice in aktivizacijo levičarjev, kar naj bi pred vsakimi volitvami počeli raziskovalci javnega mnenja. Proti temu govori dejstvo, da je krepko prednost SDS pred LMŠ in SD, a ne tako odločno kot v drugih raziskavah, pokazala tudi raziskava Parsifala SC za Nova24TV. A resničen ni bil niti drugi del, da se to dogaja pred vsakimi volitvami. To neresnico so za relativiziranje pomena nenadne velike prednosti SDS in Janše uporabili tudi na levi. Tam so ob izmišljotini, da je Janša s SDS v preteklosti tik pred volitvami vedno vodil, a potem izgubil, s pomočjo Janija Möderndorferja, ki je bil že v celem kupu strank, trenutno pa kandidira za SMC, na dnevni red poskusili naglo vrnili še posojilo, ki se mu je SDS pred meseci odrekla po škandalu, kar je takrat precej zbilo deleže SDS in jih povišalo Marjanu Šarcu. Vajo bi na levi zdaj radi ponovili. Kar nekaj najbolj vnetih medijev in novinarjev se je takoj vključilo v izvajanje propagandne akcije, kar pa ni posebno presenečenje.
Da so raziskave javnega mnenja Janši pred volitvami vedno kazale zmago, potem pa je volitve izgubil, je povsem neresnično. Pred štirimi leti so raziskave za SMC Mira Cerarja takoj potem, ko je nastala, pokazale, da dramatično šiba SDS. Na javni televiziji so me takrat celo spraševali, ali je sploh mogoče, da je ta nova stranka nenadoma tako visoko. Da so Janšo potem med uradno volilno kampanjo sodniki Branka Masleše strpali še v zapor, je bila le pika na i. Tri mesece pred predčasnimi volitvami leta 2011 in leta 2014 pa PS Zorana Jankovića in SMC po raziskavah javnega mnenja res nista bili pred SDS. A to preprosto zaradi tega, ker sploh nista obstajali in ju ni bilo mogoče meriti. Povrhu pa letos tri mesece pred volitvami na vrhu ni bila SDS. Bil je – po večini raziskav – Marjan Šarec, po nekaterih pa Dejan Židan s SD. Tokrat je novi obraz, za katerega se je zdelo, da bi lahko prevzel vlogo “presenečenja”, stekel veliko hitreje. S škandalom s posojilom državljanke BiH Dijane Đuđić so mediji čez novo leto znižali deleže SDS in presenetljivo uspešnega kandidata na lanskih volitvah predsednika republike Šarca porinili daleč pred SDS in tudi SD. A zdi se, da to ni bilo najbolje premišljeno, volitve so namreč maraton. Šprint na polovici maratona pa ima lahko precej katastrofalne posledice.
Še pred začetkom prave kampanje je učinek popustil, Šarec pa zgrmel s prvega mesta navzdol in lahko se mu zgodi, da bo delil usodo Demokratov Igorja Bavčarja leta 1992 ali pa Državljanske liste Gregorja Viranta leta 2011. Obema so raziskave javnega mnenja nekaj časa kazale fenomenalen rezultat, a se je na volitvah to potem močno sfižilo in izšlo povsem drugače. A tudi, če ga bo volila le desetina volivcev, bo to za novinca fenomenalen rezultat.
Sladkosti obvladovanja medijev
Levica ima pred volitvami dodatno veliko prednost, ki lahko vpliva na razplet volitev: preko svojih tajkunov obvladuje celoten tisk, vladajoči obvladujejo tudi delitev lepega dela oglaševalskega denarja, neposredno pa so si nastavili direktorje in urednike javne RTV in STA in imajo v medijih pač daleč večji vpliv kot desnica, kar je pred volitvami mogoče izrabiti.
Pomena obvladovanja medijev nikakor ni modro podcenjevati in lahko tudi odloči volitve. Pomaga lahko pomembno afero narediti tudi iz tistega, kar več ni, denimo iz posojil SDS, ki jih je Jani Möderndorfer ta teden vključil kar med posle NKBM in vse skupaj razglasil skoraj že za mafijsko dejavnost. Deloma je to moral storiti, le za preverjanje poslovanja razvpitih italijanskih organizacij preko NKBM je bil namreč pooblaščen. A ga je predvolilno pritegnilo nekaj drugega. Zgodba ima napako, da je celoten posel z najetjem posojila, kot sem opozoril že na začetku afere, SDS sama razkrila z objavo na portalu Ajpes. Posojilo je bilo mimo ostrega zakona o financiranju strank, kot so ga z leve reformirali tik pred volitvami leta 2014, in SDS je ravnala pametno, da se je temu posojilu takoj odpovedala in vrnila 150.000 evrov. Še bolj pametno bi bilo, če ga ne bi niti najeli. Doletela jih bo najbrž še globa, a te – če zakon velja – čakajo še številne stranke, ki so poslovale podobno sporno. Za nekatere, denimo SD Dejana Židana, ki računov preteklih kampanj sploh ne plačuje, pa ni kazni, ker so si tako spisali to zakonsko ureditev.
A to je pač realnost. Kot je realnost, da na volitvah na koncu ne bodo zmagali raziskovalci javnega mnenja ali mediji. Zmagal bo tisti, ki bo na volišča pripeljal več svojih volivcev in ki bo po volitvah dovolj spreten, da bo te glasove v pogajanjih z drugimi strankami prelil v realno oblast v dobro skupnosti. Ali bo to Janša, Židan, Šarec ali pa morda kak povsem nov obraz, ki jim za zdaj na kaže najbolje, denimo Bojan Požar, ne bodo odločili mediji. Vi boste, ki imate edini volilno pravico na voliščih 3. junija.
Peter Jančič / spletnicasopis.eu