V zahodnih, pa tudi kakšnih drugih demokracijah je stvar običajne politične kulture, da visoki funkcionarji v državi prevzamejo objektivno odgovornost, če se zgodi kaj hudega iz njihovega področja delovanja. Objektivna odgovornost nalaga, da ni nujno, da so dejansko krivi za tisto, kar se je zgodilo, pa vseeno odstopijo, saj visoka funkcija zahteva visoke standarde odgovornosti. Za Roberta Goloba lahko rečemo, da ni bil le objektivno, ampak tudi dejansko odgovoren za to, kar se je zgodilo v Novem mestu, kjer je zločinski Rom do smrti pretepel Aleša Šutarja. Pa ne misli odstopiti. Namesto tega se tudi v tej tragediji spreneveda v svoji tipični maniri. Politično škodo sta na oddaji Politično odpravljala v partnerstvu s Tanjo Gobec.
Kot žrtveni jagnji je na pladenj javnega gneva ponudil ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja in ministrico za pravosodje Andrejo Katič, ki bi morala – roko na srce – že pred tem zdavnaj odstopiti zaradi drugih nerešenih zadev, ki posegajo v samo srčiko pravne države. Sam pa ne bo odstopil, zato pa uporablja povsem bizaren – lahko bi rekli “golobističen” – izgovor, rekoč, “da bi njegov odstop v tem trenutku pomenil zgolj beg pred odgovornostjo.”
Beg pred odgovornostjo je ravno to, da človek, ki je ne le objektivno, ampak tudi subjektivno odgovoren za to, kar se je zgodilo v Novem mestu, ostane na položaju skupaj s svojimi neumnimi pompoznimi besedami, da bo zdaj vse drugače: prepričan je namreč, da “bodo že v naslednjih dneh in tednih pripravili naslednji sveženj sprememb zakonodaje“.
Takole je potekala zadnja seja Komisije DZ za peticije, človekove pravice in enake možnosti.
Poslanci koalicije se je niso udeležili, iz Gregorčičeve so prihajali posmehljivi podtoni, da gre za lokalno zadevo, da policija ne more reševati romske problematike in da so policisti za varnost na Dolenjskem ustrezno poskrbeli. To je potem padli minister Poklukar včeraj kar sam demantiral, rekoč, da je varnostna situacija na Dolenjskem nestabilna že dlje časa.
Ne morem ga ne gledat ne poslušat. Iz čiste politične preračunljivosti so minirali zakonodajo, ki so jo predlagali župani in opozicija. Tisti, ki so opozarjali na težave so bili označeni za fašiste. Danes pa moralizirajo. Golob in @vladaRS mora iti.
— Jaka Šoba (@surfon) October 26, 2025
Vlada je imela škarje in platno v svojih rokah. Naredila ni ničesar! Še več, domačinom se je posmehovala. Vlado pa je vodil Robert Golob. Ta bi zdaj z gasilskimi akcijami napovedoval “drastične ukrepe”, potem ko je videl, da mu lahko ta afera spodnese stolček. Komaj zdaj se je začel zavedati, kako resna je situacija, ko so se v Novem mestu začeli masovno zbirati ljudje – a videti je, kot da mu je bilo povsem vseeno za Novomeščane. Opazil je le, da je situacija – prvič po treh letih – resna za njegov stolček in da ga tokrat najbrž tudi mediji ne morejo rešiti. Drugače ga v Novo mesto ne bi bilo.
Samoovadba v Politično s Tanjo Gobec
Golobov primarni piar stroj je še vedno “depolitizirana” RTV Slovenija, zato je tudi tokrat izkoristil nastop (brez sogovornika na drugi strani), v oddaji Politično s Tanjo Gobec, ki ga gosti prav vsakič, ko je v težavah. Seveda je zopet šlo za prgišče sprenevedanj, laži, a tudi samoovadbe.
Priznal je, da je policistov premalo rekoč: “Če želimo, da so prisotni na vseh lokacijah, jih potrebujemo več. Z jutrišnjim dnem bo po informacijah, ki jih imam, gostota policistov na področju Novega mesta dvakrat večja od gostote v preostanku države”. Postavlja se vprašanje zakaj z jutrišnjim dnem, zakaj ne pred meseci, ko so na nevzdržne razmere opozarjali župani in opozicija? Zakaj je moral za večjo prisotnost policije umreti človek?
Lagal je, da se “nekateri ukrepi, ki so jih predlagali župani” že izvajajo – ni res, vsi ukrepi, ki so jih predlagali župani so bili iz čiste preračunljivosti zavrnjeni, tisti, ki pa se izvajajo in jih izpostavlja Golob (prevzgoja romskih otrok v fazi vrtca in šole) pa se niso sprejeli v njegovem mandatu. Edino kar smo doživeli v njegove mandatu so bila sprenevedanja, neaktivnost in slabšanje varnostnih razmer.
Priznal je, da “očitno sedanji kaznovalni politiki, ki mimogrede velja za celotno državo, ne uspe doseči svojega namena” in poudaril, da bo zaostrena zakonodaja na tem področju veljala za vso državo. Prav tako se je zavzel, da bi tisti, ki ne morejo plačati kazni (ker jim ni mogoče vzeti socialne podpore) čim prej bili poslani v zapor. Vse lepo in prav, a koalicija je ravnokar sprejela nov Kazenski zakonik, ki je še bolj permisiven za hude zločince, pri tem pa gre poudariti, da so Golob in člani vlade ves čas zagotavljali tezo, da je pravosodje učinkovito in da so varnostne razmere v državi ustrezne, ponavljali so mantro, da je Slovenija med najvarnejšimi državami na svetu. Županom in opozicijo so celo očitali politikantstvo, češ, da razmere izrabljajo za politične namene in po nepotrebnem širijo paniko. Zdaj pa kar naenkrat takšen preobrat, kjer vsi vedo, da je pravosodje dobesedno pokleknilo kazenski doktrini Dragana Petrovca, ki bi kriminalce spuščal nazaj na ulice.
V resnici je šlo za svojevrstno samoovadbo predsednika vlade. Kriv je, enako kot ministra, saj je sam tri leta predsedoval vladi, ki je vodila točno takšno pravosodno politiko, ki jo danes kritizira, a ne bo odstopil. Glede odstopov ministrice za pravosodje Andreje Katič in ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja je Golob dejal, da ni imel “nobene dileme, da bosta oba razumela, da se objektivna odgovornost tiče prav njiju”.
Dodal je, da je na njiju, da ob koordinaciji kabineta predsednika vlade pomagata, da pripravijo tiste potrebne spremembe, ki jih bodo morali vpeljati, da bomo lahko učinkovito povrnili zaupanje in občutek varnosti pri ljudeh.
Pri vladi in poslancih vladajoče koalicije ne gre za objektivno, ampak za subjektivno odgovornost zaradi romskega terorja. Bili so natančno seznanjeni s stanjem v JV Sloveniji, a niso ukrepali. Še več, zavračali so predloge (denimo od županov) za ureditev razmer
— Matevž Tomšič (@MatevzTomsic) October 27, 2025
Iz tega je jasno sledeče:
-
- Golob razume, da so bile razmere na Dolenjskem že do zdaj nemogoče in varnostno tvegane, a ne razume, da je sam sebe postavil na laž, saj je bil eden najbolj vnetih zagovornikov teze, da policija in pravosodje ustrezno obvladujeta romsko problematiko
- Golob razume, da v državljani nimajo občutka zaupanja in varnosti.
- Golob razume objektivno odgovornost svojih podrejenih
- Golob ne razume, da je enako kot svoja podrejena – če ne še bolj – odgovoren on. sam
Kako je v državah z visoko razvito politično kulturo?
Na Švedskem je iz “moralno-političnih” razlogov odstopil Göran Persson, ko je državo pretresel primer zlorab v zavodih za mladoletnike, za katere je odgovarjalo socialno ministrstvo. Persson je priznal sistemske napake, za katere sicer ni bil odgovoren, saj so se dogajale pred njegovim mandatom, a je vendarle odstopil.
V Južni Koreji je leta 2014 po potopu trajekta Sewol, kjer je umrlo več kot 300 ljudi – večinoma dijakov – odstopil predsednik Chung Hong-won. Kot je takrat dejal, je odstopil zaradi sistemskega propada varnostnih služb, čeprav sam ni bil vpleten, rekoč: “Kot predsednik vlade nosim odgovornost za tragičen dogodek.”
Mark Rutte na Nizozemskem je odstopil leta 2021 zaradi afere s socialnimi prejemki (toeslagenaffaire), v kateri je tisoče družin neupravičeno izgubilo podporo zaradi napak uradnikov. Rutte je s celotno vlado kolektivno odstopil, čeprav sam ni bil osebno vpleten, nepravilnosti pa so se začele dogajati pod prejšnjo vlado.
Včasih odstopi ne posegajo niti v sfero objektivne odgovornosti samega vladarja:
Islandski premier Sigmundur Davíð Gunnlaugsson je leta 2016 odstopil, potem ko so Panamski dokumenti razkrili, da je njegova žena imela podjetje v davčnih oazah. Čeprav ni šlo za nezakonito dejanje, je premier odstopil iz objektivnih razlogov – zaradi izgube javnega zaupanja in moralne odgovornosti za ugled vlade.
Tako se to dogaja v razvitih državah, ker vsi moralno-etnični kriteriji političnega udejstvovanja še niso povsem kolapsirali. Slovenija je pač zopet pokazala, kam spada – globoko na Balkan in v sfero vzhodnoevropskih kvazidemokracij, kot sta Rusija in Belorusija.
I. K.