V teh razgretih časih, polnih sovraštva, sem se odločil objaviti moj uvodnik z naslovom Kam to pelje?, ki je bil objavljen v 404. številki revije Denar, ki je izšla 20. 9. 2011. To je bilo pred 12 leti in danes vidimo in vemo, kam nas je pripeljalo. Tekst takratnega uvodnika se glasi:
Nenehno poslušamo, da je potrebno razpisati predčasne volitve. Toda, ali si jih kdo sploh ta trenutek želi?
Dejstvo je, da se kriza nadaljuje, da smo v padajoči spirali, da se zadolževanje povečuje, javno finančni prihodki niso zadostni, imamo proračunski primanjkljaj, brezposelnost narašča, Grčija naj bi bila pred bankrotom, Španija in Portugalska naj bi ji sledili, tudi Slovenija naj bi bila na podobni poti …
Ni idej, ni optimizma in ni želje po novem zagonu. Je le apatija, stokanje, prerekanje, kreganje, podtikanje, neutemeljeno obtoževanje in seveda grožnje z referendumom. Najbolj demokratična oblika odločanja ljudstva se je sprevrgla v farso. Danes skoraj vsak, ki ni zadovoljen s kakšnim predlogom, grozi z referendumom.
Stopnjevanje nezadovoljstva, človeška aroganca in grožnje se lahko končajo le na en način. Z vojno. Podobno, kot se je končala kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ali si res želimo tega? Ali si res želimo, da naši otroci umirajo za navidezne ideale in jih pahnemo v nepotrebno smrt? Kot da nam izkušnje iz preteklosti niso dovolj.
Zavedati se moramo minljivosti življenja in dejstva, da smo na tem planetu 60, 70, 80 ali več let. Zakaj se prerekati in sovražiti?
Če se želite prepričati, kako majhni in nepomembni smo, vam predlagam, da se odpravite v gozd, poiščete veliko mravljišče in ga opazujete nekaj ur. Velikokrat znamo reči priden kot mravljica. Te majhne in pridne mravljice v gozdu gradijo neverjetno velika mravljišča, ki so tudi po stokrat večja od njih samih. Ali se sploh kdaj vprašamo, koliko časa gradijo svoj dom? Kakšna pravila in zakonitosti veljajo med njimi, ko dan za dnem v točno določenih vrstah prenašajo težka bremena. Njihova gradnja se lahko primerja z gradnjo piramid ali visokih nebotičnikov. Mravljice se čutijo močne, uspešne in nepremagljive, toda le, ko so med sebi enakimi. Dovolj je, da mi, ki smo za njih velikani, dvignemo nogo in jo spustimo na mravljišče, na njihov dom. V trenutku bomo uničili, kar so gradile mesece in mesece.
Na našo srečo ne obstajajo velikani, ki bi na podoben način uničili naše domove, zato se želimo samouničiti.
Če koga sovražimo in ga ne maramo, ga pustimo pri miru. Z drezanjem in obtoževanjem lahko sprožimo le maščevanje in vsako maščevanje rodi novo maščevanje in tega ni nikoli konec. Pustimo uspešne ljudi, da delajo in namesto da jim nenehno nagajamo in jih obtožujemo, jih pohvalimo.
Danes, ta trenutek, potrebujemo prijateljstvo, medsebojno spoštovanje in pripravljenost, da premagamo krizo. Vsakdo od nas bo moral prispevati svoj delež, ne pa da je polnjenje lastnih žepov postalo slovenski hit. V tem kontekstu razumimo tudi uvedbo nadzora gotovinskega poslovanja. Osebno se z vsakodnevnim nasprotovanjem nekaterih temu nadzoru v ogledalu zdim vedno bolj podoben oslu, ki sploh ne ve, kaj se dogaja, ki ves dan dela, pošteno plačuje davke, medtem ko drugi veliko delajo, da priredijo dvojne evidence. Tisti, ki nič ne skrivamo, nimamo nič proti uvedbi nadzora gotovinskega poslovanja, kajti očitno so najbolj glasni tisti, ki prirejajo svoje evidence.
Zato vas vse pozivam, bodite strpni, spoštujte bližnjega in uživajte življenje.«
Mag. Ivan Simič