Beseda oziroma besedna zveza “prepočasno čiščenje” še danes odmeva v slovenski javnosti, ki je zgrožena nad zahtevami premierja Roberta Goloba, ki si je s prihodom na oblast očitno zadal le eno nalogo – “čiščenje” t. i. “janšistov”. Besedna zveza “prepočasno čiščenje” pa ni nova, točno to je namreč vodja slovenskih komunistov Edvard Kardelj zahteval od Borisa Kidriča leta 1945. To je rezultiralo v več kot 700 množičnih moriščih širom Slovenije.
Še nedavno je nekdanja ministrica Tatjana Bobnar pred komisijo DZ priznala, da je premierja Roberta Goloba zmotilo, ker naj bi nekdanji v. d. generalnega direktorja policije Boštjan Lindav prepočasi “čistil” policijo”. Če se je kdo spraševal, od kod mu to zveni znano – spomnimo, da je prepočasno čiščenje očital Edvard Kardelj Borisu Kidriču leta 1945 – vsi pa poznamo rezultat tega čiščenja.
Slovenija je padla v roke volku v ovčji preobleki, in čeprav so mu sprva mnogi nasedli, svojih totalitarnih “popadkov” ne more več skrivati niti se jih trudi skriti. S svojim vedenjem in besedami vedno znova dokazuje, da ne pozna pomena “demokratične in pravne države” in da ima njegov sistem vladanja precej jasne in izrazite vzporednice s prejšnjim totalitarnim sistemom, zaradi katerega Slovenija še danes trpi posledice. Nekdanja ministrica, ki je zaradi političnih pritiskov odstopila, je pred komisijo DZ izpostavila politične pritiske predsednika vlade Roberta Goloba, ki so pripeljali do njenega odstopa. Golob pa je na tiskovni konferenci odgovoril, da je Bobnarjevi dal “samo eno nalogo, in to je, da očisti policijo janšistov”. In to hitro. Čiščenje je sicer kompleksen pojem, pomeni pa lahko več stvari: od vojaške akcije, odpuščanje nezanesljivih ljudi, čiščenje sodstva – vse, kar danes že izvaja Golob.
Samo slep ne bi videl več kot očitne vzporednice z enakim navodilom, ki ga je vodja slovenskih komunistov dal Kidriču, takratnemu predsedniku slovenske vlade. Gre za depešo, ki jo je takratni podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj 25. junija 1945 poslal predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču. V depeši je Kardelj zahteval, naj Kidričeva vlada pohiti z likvidacijami, češ da ni več nobenega vzroka za počasnost pri “čiščenju”. V depeši je Kardelj omenil, da naj čimprej končajo s “čiščenjem”, preden bo centralna vlada v Beogradu razglasila amnestijo.
Po koncu druge svetovne vojne, 9. maja 1945, so komunisti več kot mesec dni izključno pobijali vojne ujetnike. To velja za največji zločin, storjen na slovenskih tleh in na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je po nekaterih podatkih umrlo več kot pol milijona ljudi. Dokaze o najbolj množičnih kršitvah človekovih pravic pa ne hranimo zgolj v več kot 700 moriščih na slovenskih tleh, temveč tudi v obliki dokumentov, ki so se ohranili do danes.
Za Kardelja so pobijali prepočasi
Prav na današnji dan leta 1945 je vodja slovenske partije Edvard Kardelj poslal depešo prvemu predsedniku slovenske socialistične vlade Borisu Kidriču, da bodo sodišča nacionalne časti razpuščena v treh tednih, vojna sodišča pa bodo sodila samo vojnim osebam. Vse druge primere bodo prevzela redna sodišča. Razglašena bo nova amnestija. Nato pa: “Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.”
Omenjena listina dokazuje, da je množične poboje ujetnikov in civilistov po koncu druge svetovne vojne izvajal tedanji politični vrh. S tem dokumentom je bila zavrnnjena teza, da so za povojne poboje odgovorni neznani častniki nekdanje jugoslovanske partizanske vojske, vodilni predstavniki tedanjega komunističnega režima v Sloveniji pa naj bi bili z njimi zgolj seznanjeni. Listina dokazuje, da so bile tedanje oblasti v Ljubljani neposredno vpletene v množične zločine. Politični vrh je bil eksekutor lastnega naroda, enakemu pa smo priča danes, le na drugačen način.
Tanja Brkić