Objavljamo javno pismo, ki ga je Slovensko-ameriški svet konec julija naslovil na vse tri predsednike: predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, predsednika Vlade Mira Cerarja in predsednika Državnega zbora Milana Brgleza. Nihče od navedenih predsedniku Slovensko-ameriškega sveta Rudiju Kolariču še ni odgovoril, in to čeprav gre za civilizacijsko najpomembnejše vprašanje ta trenutek.
Predsednik Slovensko-ameriškega sveta Rudi Kolarič najvišje tri predstavnike oblasti opozarja, da so vsi narodi v Evropski uniji že obsodili nacizem, fašizem in komunizem, le Slovenija še vedno zavlačuje z obsodbo. “Če bi nam to, kar so nam komunisti prizadeli, prizadeli nacisti ali fašisti, za obsodbo ne bi bilo pomisleka.”
Kolarič dodaja, da je komunizem propadel in teoretično v Sloveniji ni več komunistov, so pa simpatizerji komunizma, ki se z vsemi silami branijo in blazno zagovarjajo njihove načrtne in premišljene “pomote”, ker nimajo poguma priznati resnico. “Kadar je govor o naši preteklosti, zagovorniki takoj omenijo domobrance. Tudi mlajši rod ponavlja isto, ker ne pozna naše zgodovine. Zagovorniki sploh ne priznajo začetka naše usode in predstavljajo domobrance, kot da so ti vsega krivi. Nočejo priznati, da je bil začetek naše tragedije zasnovan leta 1940, ko je glavni ideolog KP Jugoslavije Edvard Kardelj povedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju, samo če bodo imeli možnost za revolucijo. Tako so kmalu po okupaciji leta 1941 začeli izvajati svoje načrte prek OF in KP. Začeli so ustrahovati narod z umori uglednih in vplivnih civilistov, družin in tudi otrok. Tako je bil Stanko Mavsar, star komaj devet let, ena izmed prvih žrtev komunističnega nasilja. Vaščani in kmetje niso imeli druge možnosti, da se rešijo nasilja, kot da so ustanovili vaške straže, ki so se pozneje formirale v domobranstvo.”
Komunisti so morili civiliste in otroke
Ob koncu druge svetovne vojne, leta 1945, so zavezniki izročili oblast Jugoslavije komunistom. Partizani so postali naši novi okupatorji do leta 1991, ko je komunizem formalno propadel. Protikomunisti in slovenska vojska so se pred komunistično okupacijo umaknili in dobili zatočišče na Vetrinjskem polju na Koroškem. Tam smo živeli pod milim nebom več tednov, ko smo slišali veselo novico, da nas Angleži nameravajo preseliti v taborišča v Italiji. Odšlo je več transportov, preden smo dobili pretresljive novice od nekaterih domobrancev, ki so se rešili pred vrnitvijo v Slovenijo, da so nas Angleži prevarali in izdali. Vsi transporti so šli v Slovenijo in ne v Italijo. Sledilo je še nekaj transportov, preden sta dr. Meršol in major Barre prepričala angleškega poveljnika, naj takoj ustavi vrnitev beguncev.
Po “zmagi” so komunisti na skrivaj mučili in pobijali domobrance v Kočevskem rogu, na Teharjah in v Hudi Jami. Komunisti so poleg vojakov morili tudi civiliste in otroke. Po najnovejših podatkih so bili mnogi med njimi živi zakopani v rudniške rove.
Kdaj bodo najvišji predstavniki oblasti obsodili komunistična hudodelstva?
Kolarič spomni, da smo bili Slovenci v bližnji preteklosti soočeni s surovimi, pretresljivimi in z nečloveškimi umori. Z zločini, ki jih slovenska oblast še ni obsodila kot zlo. Obsodila je fašizem, nacizem in smrtno kazen. Tragično in nesprejemljivo pa je njeno zavlačevanje z odločno in nedvoumno obsodbo hudodelstev komunističnega nasilja. “Hvaležni smo pokojnemu pisatelju Jožetu Rantu, ki je posvetil svojo knjigo “Slovenski eksodus 1945″ vsem žrtvam vojne in revolucije ter pojasnil, da je umor zlo, ne glede na to, kdo ga povzroči,” dodaja Kolarič.
Predsednik Pahor je na simboličnem pogrebu v Dobravi pri Mariboru dejal, da je dolžnost države storiti vse, kar ji velevajo zakoni in temeljne civilizacijske pravrednote. Rekel je: “To dela našo družbo in našo državo bolj humano, bolj človeško in zrelo.” Komunistični sistem je načrtno prekršil civilizacijske pravrednote in zakone za zavarovanje človekovih pravic, ki so veljali že pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Kje je slovenska oblast, ki naj bi skrbela za blaginjo naroda?
C. Š.