Slovensko pravosodje že dolgo ne uživa ugleda in zaupanja državljank in državljanov, saj smo lahko vsakodnevno priča različnim blamažam, ko gre za sojenje izbrancem, kot je ljubljanski župan Zoran Janković. Nedotakljivi in številne krivice predstavljajo poglavitne razloge, ki kažejo na nujnost lustracije v pravosodju. Ugledni pravnik dr. Boštjan M. Zupančič, med drugim nekdanji sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu in nekdanji sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, je v svojem zapisu opozoril, da slovenska globoka država sega tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) in drugam v Strasbourgu.
V skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) mora pri vsaki nacionalni zadevi, ki pride v obravnavo pred ESČP, sodelovati tudi nacionalni sodnik, torej v našem konkretnem primeru slovenski sodnik. Takšen način delovanja velja vse od začetka, ko je sodišče začelo s sojenjem. Glavno težavo pa po besedah Boštjana M. Zupančiča predstavlja dodatni protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katerega posledica je, da o zadevah, ki jih je treba razglasiti za nedopustne (inadmissible), sodi nek drugi sodnik, ki jezika države, od koder prihaja pritožba, sploh ne razume.
Prihaja do značilne evropsko-strasbourške “bedastoče”
Ob tem sicer Boštjan M. Zupančič izpostavlja, da sodnik Egidijus Kuris iz Latvije predstavlja odličnega in skrbnega sodnika, ki pa v skladu z dodatnim Protokolom sodi kot sodnik posameznik. “Seveda ne v “sestavi”, ker odloči sam,” izpostavlja Zupančič in dodaja, da gre v tem primeru za značilno evropsko-strasbourško “bedastočo”, ki se v ZDA ne bi mogla zgoditi. Po besedah Boštjana M. Zupančiča se sodnik posameznik odloči s pomočjo strokovne sodelavke Katke Zidar Al-Mutairi, sestre Nine Zidar Klemenčič in svakinje pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki sodniku prinese v pogled opis zadeve, zapisan v obliki enega odstavka, na podlagi katerega se odloči v zadevi. Tako sodnik podpiše zadevo, o kateri spisa sploh ni videl, pri tem pa sodeluje vnukinja Titovega vodje kabineta Ana Vilfan Vospernik.
“Vem za pritožbo, ki je bila zato napisana v angleščini, a je omenjene gospe sodniku posamezniku niso nikoli pokazale, kljub temu, da jo je bilo par strani in jo je bilo možno preštudirati, ker je bila vloga prav zato pisana in vložena v angleškem jeziku,” opozarja in dodaja, da je ob obisku v Strasbourgu podal zahtevo, “da se za vse (takrat) nove strokovne sodelavke in sodelavce naredi tim – “security check” (security clearance). Takrat me je birokracija gladko zavrnila, češ da to ni potrebno.”
Strokovni sodelavci finančno in organizacijsko neodvisni od sodišča in sodnikov
Ob tem je treba dodati, da strokovni sodelavci niso na plačilnem seznamu sodišča, temveč so plačani neposredno iz proračuna Sveta Evrope, kar jim omogoča finančno in organizacijsko neodvisnost od sodišča ESČP in sodnikov. Kot lahko vidimo, slovenska globoka država sega tudi na ESČP in drugam v Strasbourg, na kar je Boštjan M. Zupančič opozoril že v prispevku Udbovska deca, kjer je opozarjal na vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah.
N. Ž.