Ključno je, da ljudje enakih vrednot strnemo vrste in zahtevamo, kar nam pripada

V drugem delu intervjuja za Demokracijo dr. Tina Bregant govori o zdravniški stavki: vlada z zdravniki ne komunicira oziroma jim vlada z odloki, čeprav ni ne epidemije in ne vojne, zato se javno zdravstvo sesuva. Meni, da je država odgovornost vseh nas, zato moramo biti politično aktivni, ter poziva, naj se pozanimamo in pri presojanju uporabimo kritični um.

Kaj bi naredili, če bi vas kdo prosil/zahteval, da izvršite evtanazijo?
Delam s kroničnimi bolniki, z otroki in mladostniki, tudi s takimi, ki so že polnoletni in imajo vzročno neozdravljivo bolezen. To so mladostniki, ki sodijo v ta predlog zakona. Vem, da radi živijo. Jaz jih zdravim, jim poskušam lajšati težave. Če bo nekdo prišel k meni s takšno zahtevo, jo bom zavrnila. A ugovor vesti je v predlogu zakona težko izvršljiv. Najmanj, kar je, bom v konfliktu interesa, osebni in moralni stiski, tudi ko bom zavrnila evtanazijo, če bo nekdo drug izvedel aktivno usmrtitev mojega bolnika. Zato menim, da ob sprejetju tega zakona sedanjega dela ne bom več opravljala. Lahko celo ne bom več zdravnica v Sloveniji. Najbolj verjetno se mi zdi, da bom šla v državo, kjer bom lahko delala to, kar dobro znam − zdravim otroke, mladostnike, ljudi in jim pomagam tudi pri lajšanju trpljenja. Zanimivo, da bom lahko to delala v Švici, kjer imajo dobro medicino in tudi paliativno oskrbo in kjer zdravniku ni treba delati evtanazije.

Katere države že imajo zakon o evtanaziji?
Najbolj široko zastavljen zakon imajo v Kanadi, podoben je na Nizozemskem in v Belgiji. V Švici in v Avstriji je uzakonjena pomoč pri samomoru, ki ne bremeni zdravstvenega delavca. Pravzaprav pa nobeden od primerljivih zakonov v omenjenih državah ne opredeljuje vloge zdravnika pri usmrtitvi tako jasno in mu jo pravzaprav nalaga, kot prav slovenski. Slovenski predlog zakona zdravnika namreč postavlja v vlogo rablja, kar je svojevrsten unikum.

Drugo referendumsko vprašanje je zadevalo marihuano. Kaj lahko poveste o tem?
Pri nas je marihuana že dekriminalizirana, kar se mi zdi pomembno. Marsikdo, ki je od marihuane odvisen, ima toliko težav, da potrebuje pomoč na drugem nivoju, ne pa kaznovalne politike. Če marihuano potrebuješ za lajšanje bolečine ob koncu življenja, prav. Ne uporabljaj pa je, če moraš jutri v službo, z avtom na pot ali pa te čaka zahtevno šolanje in služba nadaljnjih 40 let. Marihuana – tako THC kot CBD vplivata na možgane. Zato se tudi uporabljata npr. pri neobvladljivih epilepsijah. Za zdrave možgane in zlasti možgane, ki še zorijo – in ti zorijo do 25. leta, pa je marihuana škodljiva, saj spremeni njihovo delovanje in razvoj. Če zaradi marihuane ne dosežemo svojih prirojenih potencialov, je žalostno – žal pa pogosto, kar vidimo pri ljudeh, ki so začeli z zlorabo zgodaj, v otroštvu.

Zloraba marihuane nedvomno lahko vodi v odvisnost. Prej ko začnejo otroci in mladostniki z uporabo marihuane, slabše je z vidika razvoja možganov. V Sloveniji je večina mladostnikov izpostavljena marihuani ravno v srednješolskem obdobju. Žal kajenje marihuane lahko sproži prvo psihozo kot začetek shizofrenije − ene težjih bolezni, ki zelo ohromi razvoj in funkcioniranje. Žal tega ne veš, dokler ne poskusiš. In ko poskusiš in se to zgodi, je prepozno. Kjer je možnost uporabe marihuane, je tega dejansko več.

Ali se bo s pomočjo novega zakona o marihuani dalo regulirati črni trg?
To ne drži! Celo več, te marihuane postanejo vedno bolj močne, z večjo vsebnostjo psihoaktivnih substanc. Da, nekateri s tem zaslužijo. Drži tudi, da včasih ob tem država pobere več davka. A kako boš opredelil finančno škodo zaradi odvisnosti? Nekončanja šolanja zaradi odvisnosti in težav, povezanih s kajenjem marihuane? Kako boš opredelil dejstvo, da si je nekdo z marihuano sprožil prvo psihozo, ki se je razmahnila v shizofrenijo? Pričakujem več modrosti odločevalcev in predlagateljev zakona. Tako je tudi v tem referendumskem vprašanju oziroma dveh vprašanjih moj odgovor “proti” jasen. Moj glas namreč ne bo zlorabljen za nekaj, kar bo v svojem bistvu škodljivo in ne bo v ničemer pripomoglo k uporabi kanabinoidov v medicinske namene (ker je to že mogoče), ne bo pomagalo pri dekriminalizaciji (ker se ta že izvršuje) in ne bo v pomoč ljudem, ki so nagnjeni k odvisnosti.

Kakšno je stanje v slovenskem zdravstvu ta čas, zagotovo vi veste bolje, kot se da kjerkoli prebrati ali slišati …
Zdravstveni delavci smo izčrpani. Kolegi odhajajo, dajejo odpovedi iz javnih ustanov. To velja za zdravnike in medicinske sestre. Javno zdravstvo se sesuva. Sedanja garnitura vlada z odloki, ki so usmerjeni predvsem proti zdravnikom. Nismo v vojni in nismo v pandemiji, vlada pa vlada z odloki, kar se kar tolerira. Strašno se mi zdi, da je argument ob tem, ki ga večkrat slišimo od izvoljenih predstavnikov in je resničen, da so dobili takšno večino, da lahko počnejo, kar hočejo. To je perfidna zloraba demokracije, saj če so pridobili zaupanje ljudi, to še ne pomeni, da lahko počnejo vse, kar želijo! Komunikacija vladne strani je izjemno slaba, maščevalna in sovražna; zdravnike tudi s pomočjo nekaterih medijev delajo za “razredne sovražnike”. Zmerjajo jih z dvoživkami in pohlepneži, in to ljudje, ki imajo poleg rednih javnih služb popoldanske s. p. V energetiki npr. zaslužijo neprimerno več kot katerikoli zdravnik.

Kako se na vse to odzivajo vaši kolegi zdravniki?
Kar zadeva zdravnike, imam občutek, da je zdravniški duh precej zlomljen. Marsikoga od mojih kolegov na vodilnih pozicijah je strah in so raje tiho. Odstavljajo se direktorji, ki niso po volji vladajočim. Nekateri smo glasnejši, a ne pomeni, da nam je za to kaj laže – deležni smo celo groženj. Nekateri odidejo potihoma in dajo odpoved. Nekateri dajejo “tihe odpovedi”, se majčkeno potuhnejo, nataknejo plašnice in skrbijo samo še za svoj “vrtiček”.

Če bodo ob že obstoječih odlokih in neurejanju problematike financiranja zdravstva ter ob odsotnosti skrbi za bolnike in kakovost storitev, ki jo prejmejo bolniki za svoj denar, še dodatno sprejeli take zakone, kot je zakon o evtanaziji, ki bodo dejansko zdravnikom odvzeli njihovo poslanstvo varovanja življenja, potem bo ta država postala tako neugodna za zdravnike, da ne bo pomagala nobena nova medicinska fakulteta, pač pa bomo zdravnike izšolali za to, da bodo odšli v tujino, odšli pa bodo tudi tisti, ki so še tu. Vsi gotovo ne bodo odšli v tujino, lahko pa bodo odšli v druge branže – tako kot odhajajo medicinske sestre v trgovine. Nekaj jih bo odšlo v povsem zasebno zdravstvo, ki ga je v Sloveniji za zdaj izredno malo. To smo pravzaprav že videli na Balkanu.

Kaj to pomeni za javno zdravstvo?
Paradoks je, da vlada, ki razlaga, da ji je veliko do javnega zdravstva, to javno zdravstvo aktivno ruši s tem, da ključne ljudi, kot so zdravniki (medicine ni brez zdravnikov; zdravniki smo nosilci dejavnosti), spodkopava na vseh ravneh in jih z odloki usmerja v delo, omejuje stavko, se z njimi niti ne pogovarja, podpisuje stvari, ki za vlado niso zavezujoče, kar pomeni, da so njihovi podpisi nerelevantni, si izmišljuje nove zakone in kazni za zdravnike in jih tepe kot gospodar, ki tepe vlečnega konja. Ta vlada ne išče zaveznikov; aktivno si ustvarja sovražnike v zdravnikih. Medicine pa brez zdravnikov ni. Sestre izvajajo nego, medicino pa izvajamo zdravniki, pri čemer z medicinskimi sestrami in drugimi zdravstvenimi delavci tvorimo zelo pomembne time. Za paciente je izjemno pomembna multidisciplinarna obravnava ne samo zdravnikov in medicinskih sester, tudi fizioterapevtov, delovnih terapevtov, logopedov, psihologov in negovalcev. Ogromno nas je, ki zmoremo plesti varnostno mrežo okoli pacienta. In to varnostno mrežo ta vlada aktivno trga in zahteva, da se ta odnos poruši celo na tak način, da nam, ki naj bi pletli to varnostno mrežo, v roke potiska smrtonosno rezilo, s katerim naj to varnostno mrežo prerežemo. To počne ta vlada! In kaj naj stori pacient? Zahteva naj svojo pravico, ki jo je že plačal v obliki prispevka ZZZS. Naj gre na volitve. Naj se jasno postavi za svojo pravico. Ta pravica naj ne bo pravica, da ga usmrtijo, pač pa pravica, da živi in da ga zdravijo, ko zboli, in negujejo, ko vzročnega zdravljenja ni.

Grozljivo veliko ljudi je že brez osebnega zdravnika, brez ginekologa, brez pediatra. Koliko časa se lahko to še nadaljuje?
Dokler se ne bodo ljudje zbudili. Če so ljudje kolesarili med epidemijo proti takratni vladi, zakaj ne kolesarijo še zdaj? Zakaj ne povzdignejo glasu? Je morda zdaj teror večji, kot je bil takrat?

Zdravniška stavka traja že od 15. januarja. Kaj se sploh dogaja? Ali ministrica sploh komunicira s stavkajočimi?
Ne pogovarjajo se z nami. Rešitve ni na vidiku. Zakaj? Zato, ker to lahko počnejo. Ker jih nihče ne pokliče na odgovornost. Novinarji ne stojijo pred vrati ministrice in predsednika vlade in ne zahtevajo, naj predsednik in ministrica ne gresta stran od mikrofona, dokler jasno ne odgovorita, kdaj in kako se bodo dogovorili z zdravniki, da se bo stavka končala. Med epidemijo so vztrajno zahtevali odgovore, zakaj jih ne zahtevajo sedaj? Zakaj ne zahtevajo odgovorov na vprašanja? Zakaj ne zahtevajo dejanj, pač pa opravičujejo odsotnost dejanj in iščejo izgovore? Zakaj je glavna novica nekaj obrobnega, kot je obleka spremljevalke premierja in križarjenje, ni pa glavna novica to, da vlada še vedno krši podpisani sporazum z zdravniki? Ne vem, to je vprašanje za novinarje, ki bolje vedo, zakaj o čem pišejo ali ne. To je vprašanje tudi za ljudi, ki ne protestirajo. Sama hodim na proteste. Koliko časa bodo ljudje zdržali brez zdravnika, brez ginekologa, tega ne vem. Slovenci smo očitno zelo potrpežljivi. Koliko časa še?

Ste tudi ljubljanska mestna svetnica …
Moram reči, da so seje mestnega sveta izjemno zanimive. Župan ima s svojo listo in z Gibanjem Svoboda takšno večino, da lahko sprejme karkoli. Podobno kot je to v parlamentu. Lahko bi naredili ogromno dobrega za vse nas, ker res lahko sprejmejo vse, kar si zamislijo, in to tudi počnejo. Sprejemajo pa stvari, ki so v veliki meri dvomljive. Ne bom rekla, da vse. Na zadnji seji smo sprejeli širitev programa inkluzije otrok s posebnimi potrebami v redne šole, kar se mi zdi dobro. Hkrati pa se še vedno gradi kanal C0 čez vodonosno območje. Kaj bomo naredili, ko bo voda enkrat zastrupljena? Kaj bomo naredili, ko v tem lepem mestu z nadstandardnimi stanovanji ne bo več družin z otroki, ki bi si ta nadstandardna stanovanja lahko privoščili? Kaj bomo naredili takrat, ko bomo ugotovili, da so vsa zemljišča pozidana z nadstandardnimi stanovanji, hkrati pa so se zmanjšale zelene površine in se niso uredile ne ceste ne javni promet ne kanalizacija? Kaj bomo pa takrat? Takrat verjetno tega župana mestnih svetnikov ne bo več. Ostali bomo mi in naši otroci …

V čem vidite največji problem? Zakaj se to dopušča?
Veste, velikokrat se spomnim na to, da mi je oče ob tem, ko smo brali Sveto pismo in sem ga vprašala, kje so bili vsi dobri ljudje takrat, ko so križali Kristusa, velikokrat rekel, da smo odgovorni ne samo za to, kar naredimo, ampak tudi za to, česar ne naredimo. Verjamem, da marsikdo nima energije in ne zmore, mu je težko in ga je morda strah sankcij.

Kdor je dovolj močan in zmore, pa je dolžan povzdigniti svoj glas. Država je odgovornost vseh nas. Vsak glas šteje in zato je tako pomembno, da svojo moč, ki jo državljani imamo, izkoristimo in da smo politično aktivni. Da gremo na volitve. Da se pozanimamo in da uporabimo kritični um; da presojamo; da znamo sprevideti tudi zvijačnost nekaterih.

Še en vidik je, ki ga opažam v zadnjem času, to je izkoriščanje naše pregovorne krščanske solidarnosti, sočutja in razumevanja. Mislim pa, da nas ta čas uči, da ni dovolj samo, da razumem, kaj drugi želi in kaj mu jaz lahko ponudim, ampak da znam tudi jasno povedati, se asertivno postaviti na svoje noge in braniti svoje meje. Vaša svoboda se konča tam, kjer se začne moja. Država Slovenija je vaša, a je tudi moja država. Davkoplačevalski denar je tudi moj denar. Prav je, da smo solidarni. Vendar ni prav, če me ima nekdo za “norca”. Ne dovolim, da se mi iz žepa jemlje za stvari, ki jih ne podpiram. To, da se jasno izrečem proti temu, je moja pravica.

Menite, da bodo Ruparjeve stavke prinesle kakšen rezultat?
Glejte, rezultat ni odvisen samo od enega človeka. Rezultat bo, če se bomo Slovenci združili. Slovenci se znamo združiti, vendar res samo takrat, kadar je najteže. Ali bomo zmogli združiti svoje sile, biti glasni, asertivni in zahtevati svoje? Veste, kdor je vlado izvolil, jo lahko tudi vrže. Je pa res, da se bomo morali potruditi in strniti vrste.

Določena vedenja so nesprejemljiva na katerikoli strani: levi ali desni. Vendar se je treba hkrati zavedati tega, kdo smo, kaj so naše vrednote, kaj je tisto, kar nam res veliko pomeni, in kaj je tisto, za kar smo se pripravljeni postaviti, ne glede na strah, prestrašenost, morebitne posledice s strani vladajočih. To zahteva pogum, vztrajnost in trdo delo. Gre za tradicionalne konservativne vrednote, na katerih lahko gradimo. Ko jih ponotranjimo, upam, da nam jih je uspelo prenesti tudi na svoje otroke, lahko gremo naprej. Na stabilnih temeljih se gradi tudi pravna država, ki je pravična mati do vseh državljanov, ne le do nekaterih.

Zdi se, da je nasprotna stran agresivnejša, bolj “žleht”. Kako to premagati?
Nekatere reči niso samo agresivne in “žleht”, pač pa so nasilne in zlobne. Pravilno in enoznačno poimenovanje je ključno. Če nekdo zavaja, laže ali ima plačano spremljevalko, to lahko poimenuje s fino besedo, lahko pa je poimenovanje tudi bolj nedvoumno. Različna poimenovanja, različno vrednotenje enakih dejanj, različni vatli ob presoji, to je težava, še zlasti, če je to očitno v pravu. Če sodstvo nasilna dejanja, kot so grožnje s smrtjo, obravnava različno – glede na to, ali gre za človeka z leve ali z desne, se samo po sebi postavlja vprašanje pravne države.

Moram verjeti, da živim v pravni državi. Da morda pravna država – in ljudje, zaposleni v pravosodju, morda kdaj naredijo napake. A upam, da tega ne delajo namenoma in “nalašč”. Če gre za zavestno kršenje načel pravne države, izigravanje zakonodaje, proceduralno in vsebinsko, potem imamo težavo. Potem se vračamo v obdobje brez prava. Verjamem, da smo kot družba dovolj zreli, da želimo ohraniti demokracijo in pravno državo, ki edina, čeprav ni popolna, omogoča blaginjo.

Poznati moramo nasprotnika. Če ta vse meri skozi denar, je z naše strani neumno, če rečemo, da denar ni pomemben. Je pomemben – za nasprotno stran celo bolj kot za nas. Ne dopustimo torej, da nam ga pulijo iz žepov, ampak raje mi odločimo, komu ga bomo dali.

Ključno pa je, da ljudje enakih vrednot strnemo vrste. Asertivno zahtevajmo zase to, za kar smo si prizadevali desetletja in kar nam pripada − za to so se žrtvovali naši predniki. Ne pustimo se umazati vsakemu, ki v nas vrže blato. Razmislimo, kaj je umazanija, vržena od zunaj (pogosto s strani medijev), in kdo je človek, ki se je znašel pod njo. Za to pa moramo biti modri, ohraniti moramo zdravo kmečko pamet in kritični um. To zahteva razmislek, delo na sebi in vpetost v skupnost. Skrb za telo, srce in duha je nujna – naj ne bo zadnja na vrsti naših dolžnosti – žal vse pogosteje razumljenih kot razkošje. Bodimo dobronamerni in prijazni. Ko ne zmoremo več, se spomnimo, da je ljubezen zadnja rešitev: da imamo mi nekoga radi in da ima nas nekdo rad.

Lucija Kavčič