Monitor je nenadoma mrknil, ugasnila je luč in vse druge naprave. Tudi na električnem radiatorju, s katerim sem dodatno ogreval sobo.
Ko sem našel baterijsko svetilko, ki jo imam zaradi slabih izkušenj z državno energetiko Roberta Goloba vedno na mizi, sem šel pogledat, ali so crknile varovalke v hiši. To bi bilo dobro. Stikalo potisnem gor in je. Seveda niso. Pogledal sem ven. Vse sosednje hiše so bile v temi, cestne svetilke so ugasnile.
In to vse do razglednega stolpa generala Rudolfa Maistra – Vojanova nekaj kilometrov naprej v Zavrhu. Najmanj tri naselja. Stolp je na posnetku iz poletnih časov, ko je bil tam predsednik Borut Pahor na slovesnosti v spomin velikega moža, ki je tu pogosto tudi počitnikoval.
Mrk elektrike se ni zgodil prvič. V teh krajih je to običajno. Oskrba je nezanesljiva. A običajno so težave, ko so kakšna neurja. Težave bi lahko bile tudi, če bi bilo veliko snega. Nič od tega ni bilo. Snega je bilo v Ljubljani veliko več. Dopoldne, ko smo odhajali iz Ljubljane, je bil avto tako zamrznjen, da se vrat do zadnjih sedežev ni dalo odpreti. Na Štajerskem je snega zapadlo precej manj. Tam v bližini razglednega stolpa pri Zavrhu komaj dovolj za tek na smučeh. Je bilo pa lepo sonce. Za vitamin D. Čez dan. Menda pomaga celo proti covidu. Pravi premier. Ko je še elektrika. Tako je bilo videti pred hišo.
Ko smo nekaj po poldnevu prišli, je merilec v hiši kazal tri stopinje. Do večer jo je centralno ogrevanje stavbo segrelo na že skoraj znosnih dobrih 14. Zunaj je, ko je izginila luč, že padalo proti minus 10. Če ni elektrike, to pomeni, da je centralna kurjava mrknila. Klime, ki so v hiši, ne pomagajo. Tudi električni radiator se je hitro začel hladiti. Sončni kolektorji na strehi pa zaradi zamrznjenega snega že prej niso segrevali vode.
Poskušali smo izvedeti, kaj se dogaja od Elektra Maribor. A kot običajno, ko crkne elektrika, tam ne dvigujejo telefona. Preveč klicev jeznih ljudi. Domnevam. Tudi pojasnil ni najti. Internet s pomočjo mobilnih telefonov še dela. In kot novinar znam iskati. Iz ekrana je, ko je mrknila elektrika, izginila kolumna o vladnem ukinjanju pluralnosti medijev, ki bi morala biti končana do polnoči. A to je bila najmanjša težava, sistem v katerem delam, vse shranjuje. Pripravljen je na slovensko energetiko. Hiša pa ne tako zelo. Ker je vihar poleti v gozdu sesul nekaj deset sto let starih bukev, in ker pogosto zmanjkuje elektrike, že nekaj časa razmišljam, da bi v hišo, ki sta jo za delo v vinogradih, sadovnjakih in drugje, pa prešo in vinsko klet, zgradila starša, postavil še štedilnik na drva, da bi se lahko vsaj greli. Čeprav je s kurjenjem drv, ki se komu zdi romantično, precej dela in čiščenja. Nisem še kupil. Bedak.
Povrhu namerava vlada rabo trdega kuriva, resda za zdaj le pri novih stavbah v strnjenih naseljih, prepovedat. Norci. Kaj pa lahko človek v krajih, kjer hiše sicer niso strnjene čisto druga ob drugi, blizu pa so si, naredi, ko že spet mrkne elektrika? Da dodam še podrobnost: bolj običajno mrkne na drugem delu posesti, kjer je trofazen priklop in črpališča vode. Razlog, da je oskrba nezanesljiva pa je, ker se materiali z leti starajo, drevesa v gozdovih rastejo, vzdrževanje države pa je slabo:
Ker smo v teh krajih kot Rudolf Maister – Vojanov le za krajši čas, veliko pa sem tu delal poleti, ko je bilo delovno mesto v Ljubljani zaradi požara v bloku nekaj časa povsem neuporabno, imamo rešitev.
Z baterijskimi svetilkami, ker po pol ure še nič ne kaže, da bi se civilizacija vrnila, za silo pospravimo, zmečemo stvari v avto in smo na cesti proti Ljubljani.
Ne gremo po najbližji poti na avtocesto, zaradi snega in ledu bi lahko bilo po klancih navzdol nevarno. Izberemo nekoliko daljšo, a bolj prometno pot mimo stolpa, Voličine in Šetarove. Pri Šetarovi merilec v avtomobilu kaže, da je pod -10.
Da pa ne bom le kritiziral: dobro delo so opravili cestarji, ki jih ljudje v teh dneh pogosto kritizirajo. Na parkirišču v Novih Jaršah je bilo ledeno in zasneženo, avtocesta do Štajerske pa je bilo povsem očiščena in tudi na poti nazaj v precejšnjem mrazu z nekaj megle dovolj varna in prijetna.
Nekaj manj urejena so bila postajališča, tam pri Celju je to poskrbelo za nekaj dobre volje, ko smo opazovali prednosti velikega BMW, ki ima zadnji pogon. Kolesi sta se veselo vrteli v prazno. Kar nekaj časa je trajalo, da se je premaknil. Pa ni bilo veliko snega. S pomočjo rok, ki so potiskale, seveda.
V Slovenskih goricah pa so očistili tudi ceste, ki se tam krepko vzpenjajo v hrib in kjer so bile nekoč, ko smo imeli še veliko snega, pozimi nujne verige in kdaj najbrž tudi traktor. Tokrat so ceste povsem očistili. Je pa bilo snega precej manj kot v Ljubljani. Kar najbrž pomaga.
Kolumno sem do polnoči končal v Ljubljani, kjer deluje daljinsko ogrevanje in je bila elektrika. In kjer je povsem drugačno tudi razumevanje, kaj pomeni peč na trdo gorivo, ko je zunaj ledeno in že spet crkne elektrika, v državnem podjetju, ki skrbi zanjo, pa vse mrtvo.
V medijih o tem, kje vse je elektrike zmanjkalo, ni veliko informacij. Pri nas je vse super. Več izvemo iz Rusije, kjer so, a tam zaradi res hudega mraza, še hujše težave.
Peter Jančič
Prispevek je bil prvotno objavljen v Spletnem časopisu