Ko iz etične vrednote naredijo interes, je to njen konec

Datum:

Demokracija bi naj bila vladavina ljudstva, ljudstvo samo naj bi vladalo sebi. Različni misleci, ki so zagovarjali načelo demokracije, so se pri tem zatekali k iluziji, da je človek prvenstveno razumno in pošteno bitje, ki mu gre za to, kar je resnično in pravično, zato bodo ljudje tudi na skupinskem odločanju vseh o vsem vedno izbrali, kar je resnično in pravično. A kaj kmalu so se začeli zavedati, da je to samoprevara. Soudeležba vseh pri skupnih odločitvah, kar preprosto pomeni večinsko odločanje, še zdaleč ne zagotavlja pravičnih odločitev. Malo verjetno je, da se bo večina odpovedala svoji moči in izglasovala odločitev, ki bo branila sicer upravičeni interes manjšine.

                   

Večina lahko odloča o tistem, kar tudi lahko jamči s tem, da je večina. Večina pa lahko jamči samo to, da je neka zadeva v interesu večine glasovalcev. Sicer tudi to lahko jamči samo tedaj, če vsi glasovalci vedo, za kaj gre, če so pošteno seznanjeni z vsemi posledicami take ali drugačne odločitve in če so pri svojih odločitvah svobodni. Svobode pri zmanipuliranih in zavedenih volivcih pa ni.

V svetu sodobnih in vedno bolj prikritih medijskih manipulacij, ki jih med vrsticami cinično priznavajo, ko jih sprevrženo imenujejo “depolitizacija” javnih glasil in jih arogantno razkazujejo, češ, kaj nam pa morete, so svobodne volitve nujno ogrožene, ker je ogrožena nepristranska obveščenost volivcev. Samo pluralizem informacij, zdrava pamet in osebna umna presoja posameznikov – kolikor tega sploh še je – daje sodobnim volitvam in njihovim izsledkom nekaj legitimnosti, ki pa je ves čas zelo negotova.

Kaj je res in prav
Poleg splošne medijske zavedenosti in praktične nemožnosti priti do nepristranske obveščenosti spodkopava etično legitimnost volitev in referendumov sodobni cinizem in vsesplošna skepsa glede tega, kar je res in prav. Nietzschejeva večkrat ponovljena izjava, da ni nič res in je zato vse dovoljeno, je navček za demokracijo. Sicer pa je sam Nietzsche v demokraciji videl ideologijo čredništva, ki vzgaja podpovprečneže, iskalce udobja in sebičnih interesov. Zato ni čudno, da je napovedoval, da bo “demokratiziranje Evrope pomagalo k rojstvu tipa, v najbolj prefinjenem smislu pripravljenega na suženjstvo” in da je “demokratizacija Evrope neprostovoljna ustanova za vzgojo tiranov”.

Leva koalicija uvaja kulturo smrti v našo družbo. (Foto: Bobo)

Večinsko odločanje ima svoj smisel, ko gre za zadeve, ki so predmet legitimnih interesov, vendar ne zadevajo bistvenih vrednot, brez katerih ni človekovega dostojanstva. Večina namreč ne zagotavlja resnice, pa tudi pravice ne. Če ima večina interes, da npr. asimilira manjšino, ji njena večinska zmaga pri tem ne podeljuje moralne legitimnosti. Zato temeljne vrednote človeškega življenja, ki jih spoznava in ščiti nepristranska človekova umnost in moralna vest, ne morejo postati predmet večinskega odločanja.

A ravno to se bo zgodilo na referendumu o pomoči pri samomoru. Ljudje bomo dobili možnost, da odločimo, ali je ubiti sebe in drugega oziroma zdravstveno škodovati sebi ali drugemu dobro ali ne. Ne smemo se varati: če to dovolimo, smo s samim tem to razglasili tudi za dobro, za zaželeno torej, celo tako dobro in zaželeno, da bo stroške krila država.

Pravica do razglašanja samomora
Kaj pa je večje tiranstvo kakor to, da si človek prilasti pravico do odločanja o moralno dobrem in zlu? S tem, ko si je sedanja oblast vzela pravico, da bo razglasila samomor za dobro dejanje in k temu odločanju vabi vse državljane, sporoča, da človeško življenje ni nedotakljiva svetinja, ampak lahko o tem odloča ljudstvo na glasovanju, se pravi s politično močjo.

Znani ustavni pravnik opozarja, da so ti posvetovalni referendumi spletka oblasti za njen interes. Še hujše je. Je usodno razvrednotenje neskončne vrednosti človeškega življenja. Ponižano je na raven interesa, ki pač traja, dokler traja, in za kar ima lahko vsakdo čisto svoja ocenjevalna merila. Zmagajo tista, ki imajo največ privržencev.

O najbolj temeljnih vrednotah življenja in družbe se ne pogajamo, ker niso na izbiro. Ali smemo dati na referendum našo svobodo in neodvisnost? Smemo glasovati o tem, ali naj sodišča sodijo pravično, pošteno in nepristransko ali pa tako, kot jim ukaže oblast? Če predmet večinskega odločanja ne morejo postati temeljne vrednote človeka dostojnega življenja (človekove pravice) in družbene ureditve, kako lahko potem postane predmet takega odločanja brezpogojno spoštovanje človeškega življenja? Če pa ga na glasovanje kljub temu damo − kot je to storila sedanja levičarska oblast – pomeni, da ne velja več za neskončno vrednoto in svetinjo, ki jo je treba v vsakem primeru spoštovati.

DDr. Anton Stres

Sorodno

Zadnji prispevki

Klakočarjeva užaljena, ker nesojenega partnerja na slavnostno sejo spet ne bo

Premier Golob se bo na predvečer dneva državnosti udeležil...

Francoska desnica pripravljena voditi državo

Da so pripravljeni vladati Franciji, je na programski konferenci...