Ker finančnemu ministru Klemnu Boštjančiču lani ni uspelo doseči prepovedi dostopa do identifikacijskih podatkov o nepremičninah, smo ta teden izvedeli, da si je minister Matej Arčon (nekoč LDS, danes Svoboda) kupil vilo za 470.000 evrov. To je bil lanskoletni najdražji nakup nepremičnine na področju Nove Gorice. Nakup v bližini hiše premierja Roberta Goloba (nekoč LDS, PS, SAB, danes Gibanje Svoboda), ki pa tam ne živi s Tino Gaber, je brez cene razkril Bojan Požar. O Požarjevih konkretnih poslih imajo več informacij vladne stranke kot on o njihovih – preiskujejo ga s posebno parlamentarno preiskavo, saj naj bi zlorabljal državno oblast, ki je nima. Nikoli ni bil politični funkcionar.
Je pa vseeno opazil več kot vsi drugi mediji skupaj. Koliko je za vilo plačal Matej Arčon, sem nekaj ur pozneje razkril v Spletnem časopisu, ker me je bralka opozorila na precej visoko vsoto, ki zelo presega uradno ocenjeno vrednost. Podatke je uspela pridobiti, kot me je tudi opozorila, ker nam minister za finance Boštjančič tega lani ni uspel onemogočiti s spremembo 44. člena zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Omejitev pravice javnosti je poskušal doseči z razlago, da je treba varovati zasebnost kupcev in prodajalcev nepremičnin.
Če bi uspelo, bi bili podatki plačljivo dostopni le še cenilcem. Kot je običajno pri “varovanju osebnih podatkov”, bi s tem bili podatki dostopni le še eliti, ki bi to lahko plačala. Informacije so moč, denar in oblast. Boštjančič to ve. Zaradi tega je finančni minister.
Arčonov drugi svet
Na tistem območju, nekoliko višje ob Soči, je še neka druga razvpita nepremičnina, in sicer Tonderjeva domačija ob Soči, ki jo je nekoč prodal Janez Janša. Parcela meri 15.000 kvadratnih metrov, ob njej pa že desetletje poteka nenavaden sodni postopek, v katerem slišimo, da je kvadratni meter tam vreden kvečjemu evro, ker je bila v lasti Janeza Janše. Pri Arčonu, kjer parcela ni urejena in le za nekajkrat presega dobrih sto kvadratnih metrov stavbe, smo v čisto drugem svetu.
Boštjančiču je omejevanje dostopa do teh za javnost zanimivih informacij propadlo po tem, ko je državo že pretresel z afero Litijska, katere glavna oseba je bil, ko je iz državnih rezerv plačal nakup sedeža paradnega podjetja v času LDS Janeza Drnovška, tj. propadlega podjetja Hermes SoftLaba na Litijski. Za stavbo, ki jo je štiri leta prej kupil podjetnik Sebastjan Vežnaver za 1,7 milijona evrov od bankrotiranega podjetja Nikole Musića in Petra Baboška, je vlada plačala 7,7 milijona evrov. Vežnaver je zaslužil šest milijonov v štirih letih. Dober zasebni posel. Svetlobna leta nad drobižem ob Soči. Vse to ste lahko izvedeli, ker podatki niso bili prikriti javnosti zaradi varovanje poslov naših politikov.
Da je Boštjančič Vežnaverju dobiček zagotovil s kršitvijo zakona, sem opozoril v Spletnem časopisu, pozneje pa je to potrdilo računsko sodišče, prav tako tudi interna revizija pravosodnega ministrstva, ki so jo Boštjančičevi poskušali očrniti z dodatno revizijo revizije. Denar pa je Boštjančič nakazal iz državnih rezerv in rezervacij, iz katerih so plačila dopustna le za dogodke, ki jih ni mogoče načrtovati, nakup nepremičnine v prestolnici pa je preprosto načrtovati. Še posebej, ker so pred tem nakup iste stavbe že načrtovali na ministrstvu, pristojnem za javno upravo, vendar se namera ni izšla po načrtih. Tudi tisto ministrstvo je nekaj časa vodil Boštjančič.
Pomembno vlogo, da je Vežnaver zaslužil šest milijonov evrov, je imela še Mestna občina Ljubljana od vodstvom Zorana Jankovića, ki se je tako rekoč v hipu odpovedala predkupni pravici. S tem je dokazala, da lahko dela zelo učinkovito, če gre za šest milijonov evrov dobička. Pomagali so tudi cenilci. Celo isti kot pri Trenti. Ti enkrat ocenijo tako, drugič pa povsem drugače.
Presenetljivo je, da je proti zmanjševanju dostopnosti podatkov o vrednosti nepremičnin lani protestiralo celo društvo novinarjev, ki slovi kot zaveznik vladnih strank, še nedavno je bil namreč na vrhu Primož Cirman. To društvo je vladi pomagalo, da si je s čistko nastavila svoj poslovni in uredniški vrh RTVS. Častno razsodišče tega društva je z zavodom po imenu 8. marec zaščitilo lik in delo Zorana Jankovića v primeru “farmacevtka”, ko so me obsodili kršitve kodeksa, ker na Siol.net nisem cenzuriral javnosti že znanega podatka, da je Katarina Ravnikar dobila redno zaposlitev za seks. Njeno ime bi moral prikriti, ko sem poročal o tem, kako je na sodišču neuspešno tožila kriminalista zaradi zapisnika, v katerem je pisalo, kaj se je dogajalo po tem, ko je prišla k županu po redno zaposlitev. Sodišča ni prepričala, da sta bila kriminalista preostra do župana, ki je želel le, kot je povedala na sodišču, kar si želi vsak moški, vendar je ni silil in ni zahteval ničesar.
Nika Kovač, njen zavod in častno razsodišče DNS so odločili, da bi morali v javnosti skrivati ime in priimek Ravnikarjeve z razlago, da je bila žrtev. To se je zgodilo po poročanju o sodnem postopku, v katerem je sama zatrjevala obratno. Povrhu je ime že pred poročanjem zamenjala in ga sploh ni več uporabljala.
Javnost sojenj in svoboda govora obstajata le, dokler se ne nanašata na Jankovića. In za ZDA. Ko gre za Jankovića, ki je Kovačevo pred tem tudi zaposlil, so to zasebni posli, zato je treba imena skrivati.
Še posebej bizarna je bila zahteva po cenzuri, ker se zavod 8. marec razglaša za nekakšno slovensko inačico gibanja Me too (Tudi jaz) iz ZDA. Tam so se stvari premaknile s tem, da so si ženske upale z imenom in priimkom v javnost in na sodišča, kar je uničilo pomembne moške, ki so zlorabljali položaje za seks. Naivni mediji pri nas pač kupijo vse za promocijo levičarskih aktivistov. Tudi to, da je treba vse skriti pred javnostjo, da bi zaščitili moške in jim zagotovili možnost, da še naprej zlorabljajo svoje položaje.
Pri nepremičninah pa je tudi pri njih presenetljivo prevladala logika zaščite ljudi pred “zasebnostjo pomembnih”. V Društvu novinarjev Slovenije so zapisali: “Javni vpogled v evidenco trga nepremičnin, vključno z identifikacijskimi podatki o nepremičninah, je pomembno orodje novinarjev pri preiskovanju koruptivnih dejanj in okoliščin, ki vodijo v navzkrižje interesov. Predlog ministrstva bi tovrstne preiskave tako rekoč onemogočil, s čimer bi posredno prispeval k povečevanju korupcijskih tveganj v državi nasploh in s tem nesorazmerno posegel v javni interes.”
Argumentacija se v primeru Arčona sicer ni izkazala za točno. Naši vrli preiskovalni novinarji niso našli ničesar. Bralka je izbrskala ceno. Tako smo vsaj izvedeli, koliko je stala Arčonova “vila”, saj nameravajo vladne stranke uzakoniti nepremičninski davek, če imaš več kot eno nepremičnino. Arčon in soproga sta kupila drugo. Privoščimo jima jo že zato, ker to niža verjetnost, da bi bil ta davek res uzakonjen in da bi nas vladne stranke na ta način še dodatno udarile po žepih. Že tako nas tepejo na številne načine. Zanesti pa se celo na Arčonov primer ne moremo več, saj pri tej vladi nikoli ne veš.