Ameriški predsednik Donald Trump je zaradi nesorazmerij v blagovni menjavi med ZDA in Evropsko unijo (EU) napovedal carine za evropske izdelke, ki naj bi dosegale tudi do 20 odstotkov vrednosti blaga.
Neizvoljeni uradniki v Evropski komisiji so zato na okopih, napovedujejo, da bodo pač trgovali z drugimi državami. Resnici na ljubo tiha trgovinska “vojna” z večjimi ali manjšimi zaostritvami med zahodno Evropo in ZDA traja že 60 let. Vse se je začelo s perutnino. To je zgodba o “piščančjem davku”.
Protekcionizem (ali zaščita domačega gospodarstva s carinami na blago in storitve drugih držav) je slab, saj onemogoča oziroma omejuje prosto trgovino med dvema ali več državami. Trgovina pa je tista, ki je vsaki državi prinesla napredek in blaginjo. Že iz malo bolj oddaljene zgodovine imamo dokaze, da je prav trgovina tista, ki prinaša blaginjo. Tipična primera sta Beneška in Dubrovniška republika, ki sta postali bogati prav zaradi menjave blaga. Pozneje je bila dokaz za to Švedska, ki je bila še v prvi polovici 19. stoletja zaostala kmetijska država, po odpravi carin je v nekaj desetletjih postala peta gospodarsko najmočnejša država na svetu (na prelomu iz 19. v 20. stoletje).
Teorija komparativnih prednosti
Navadno se pozitivni učinki mednarodne trgovine dokazujejo s teorijo komparativnih prednosti angleškega ekonomista Davida Ricarda, ki je v svojih delih sicer imel nekaj povsem zgrešenih ugotovitev, a logika omenjene teorije je brezhibna. Vzemimo primer Nemčije in Italije. Prva proizvaja pivo, druga obleke. Po izmenjavi dobrin bodo Italijani pili boljše pivo, Nemci pa bodo bolje oblečeni. To so absolutne prednosti, ki temeljijo na predpostavki, da je vsaka država specializirana za določen proizvod.
Ker so Nemci znani po svoji disciplini in produktivnosti, lahko sklepamo, da so produktivnejši tudi pri izdelavi oblek. Prav zato imajo Nemci absolutno prednost pred Italijani. Ali ta logika pomeni, da jim ni treba trgovati z Italijani, če sami oba izdelka naredijo hitreje, z manjšim stroškom in boljše? Ne. Težava je, ker je zanemarjen oportunitetni strošek – čeprav Nemci obe dobrini proizvajajo z manjšim stroškom dela, imajo Italijani pri proizvodnji oblek komparativno prednost. Na tej točki pridemo do bistvenega. Zadeva deluje, dokler se v proizvodnjo in izmenjavo dobrin ne vmešavajo vlade. Ko država pomaga domačemu gospodarstvu z različnimi državnimi pomočmi, ugodnimi posojili, nepovratnimi sredstvi in neštetimi subvencijami, se tudi prosti trg in mednarodna trgovina popačita. To je bil tudi razlog, zakaj je Trump med svojim prvim mandatom napovedal trgovinsko vojno Kitajski. Kitajska namreč izvozne izdelke močno subvencionira, kar škodi gospodarstvu države uvoznice.
“Piščančji davek”
Trgovinska vojna med ZDA in zahodno Evropo se ni začela zaradi subvencij, ampak zato, ker so države Evropske gospodarske skupnosti (EGS, predhodnica EU) v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uvedle carino na ameriške piščance.
Zaradi intenzivne reje piščancev po drugi svetovni vojni in padca cen je piščančje meso v ZDA postalo osnovno živilo v nasprotju z Evropo, kjer je to meso veljalo za drago delikateso. Ko so ZDA začele to meso izvažati v države EGS, so cene po vsej celini hitro padle, ljudje so po piščancih začeli zelo povpraševati. Ker naj bi ta uvoz škodil francoskim in nemških rejcem, je Evropa začela uvajati carino.
Uravnotežena trgovinska menjava
Donald Trump torej želi samo pošteno in uravnoteženo blagovno menjavo z EU. Preden torej EU očita Trumpu protekcionizem in intervencionizem, naj najprej pomete pred svojim pragom, saj ravna povsem enako – večja je carina na uvoz ameriških avtomobilov, hkrati pa omogoča velike subvencije evropski avtomobilski industriji (predvsem Francija in Nemčija). Pa ne samo to.
Ker še vedno velja 25-odstotna carinska stopnja na izvoz poltovornjakov iz EU v ZDA, so največji evropski proizvajalci avtomobilov carine zaobšli tako, da so (predvsem VW) odprli velike tovarne v Mehiki. Poltovornjaki, ki so še vedno najbolj priljubljeno vozilo med Američani, so namreč ocarinjeni samo z 2,5-odstotno stopnjo, če so izdelani v Mehiki.
Trgovinska vojna s carinami seveda ne koristi nikomur – ne ZDA ne EU. Zaradi tega bi se morali strani dogovoriti, kako bi gospodarstva na obeh straneh Atlantika konkurirala na poštenih temeljih. Najbolj pošteno bi bilo, da bi za obe strani veljale enake carinske stopnje, če že morajo biti. Še najboljše pa bi bilo, če bi med EU in ZDA veljala povsem prosta trgovina, s tem da nobena stran izvoznega blaga ne bi spodbujala s subvencijami in da bi obe strani pazili, da bi bili izdelki zares izdelani doma, ne pa da bi neko kitajsko blago prišlo v EU, kjer bi nanj nalepili znamko, da je bilo izdelano v EU, in ga nato prodali v ZDA. To bi bila kršitev dogovora.
Jože Biščak