Ko je Zoran Janković leta 2015 zavihtel lopato za islamsko skupnost – mimogrede – tudi tam je župan “rihtal” zemljišče, medtem, ko je bil glavni donator Katar – sistematičnega nasprotovanja z leve, kakršnega danes vidimo pri nekaterih drugih verskih projektih – na primer očitkih o postopkih pri pravoslavni cerkvi v Kranju –, pri džamiji ni bilo. Nasprotno: levica je islamski projekt slavila kot dokaz odprtosti, medtem ko se danes aktivno bori proti krščanskim verskim objektom.
Na zemljišču med Parmovo in Kurilniško ulico sta islamski mufti Nedžad Grabus in ljubljanski župan Zoran Janković simbolično vlila beton v temeljno ploščo Islamskega versko-kulturnega centra. Ob njiju je bil tudi katarski veleposlanik. Grabus je dejal, da muslimanom ne bo več treba “skozi Ljubljano hoditi s sklonjeno glavo“. Janković pa je spomnil, da je mestni svet v prejšnjem mandatu zadnji dokument potrdil brez nasprotovanja in da to dokazuje spoštovanje različnosti.
Projekt, ki se je vlekel desetletja, je dobil odločilno podporo prav od Jankovića in levega političnega pola. Leta 2007 sta z Grabusom podpisala pismo o nameri: Mestna občina Ljubljana se je zavezala prodati zemljišče na Parmovi ulici. Islamska skupnost je zemljišče od občine dejansko kupila leta 2008 za približno 4,5 milijona evrov. Temeljni kamen so položili septembra 2013, ob tem pa so bili prisotni tudi takratna premierka Alenka Bratušek, katarski gostje in drugi predstavniki takratne oblasti.
Katar kot največji donator
Gradnja se je zavlekla zaradi denarja. Sprva so ocenjevali stroške na okoli 22 milijonov evrov, končna vrednost projekta je bila okoli 34–35 milijonov. Največji donator je bil Katar: najprej okoli 15 milijonov, kasneje še dodatnih približno 10,8 milijona. Skupaj je Katar prispeval približno 26–28 milijonov evrov. Slovenski verniki so zbrali okoli štiri milijone, ostalo so pokrili drugi viri. Katar, država z vahabitsko tradicijo, ki po Evropi financira mošeje in je bila večkrat obtožena podpore islamističnim skupinam, takrat ni bil razlog za pomisleke o vplivu tujega kapitala – vsaj ne z leve.
Janković je svojo vlogo večkrat poudarjal in si jo pripisoval kot zaslugo. Na svoji spletni strani je v času volitev izpostavljal zasluge za džamijo. Še pred kratkim je v intervjuju dejal: “Brez takratnega muftija Nedžada Grabusa in mene v Ljubljani ne bi bilo džamije.”
Kot ateist je trdil, da mora imeti vsak vernik svoj prostor, podporniki – predvsem z levega in liberalnega pola – so poudarjali versko svobodo in odprtost mesta, ki pa očitno ne velja, ko gre za gradnjo krščanskih cerkva.
Danes, ko v javnosti krožijo posnetki pogovorov o morebitni gradnji pravoslavne cerkve v Kranju, se dvojna merila znova pokažejo v polni meri. Levica in Svoboda sta postopke okoli zemljišča in iskanja donatorja ostro označili za korupcijo in “mafijske prijeme”, zahtevali preiskave ter odstop predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. V tej zadevi bi ubili dve muhi na en mah. Stevanović jim je trn v peti že odkar se je s stranko Resnica odločil z opozicije podpreti vlado Janeza Janše, zadnji napad pa je le še eden v nizu. Druga “muha” pa je očitno aktivno oviranje gradnje krščanskega objekta, kar se sklada z ideološko linijo teh strank. Pri ljubljanski džamiji so se podobni postopki – prodaja občinskega zemljišča, aktivna vloga župana in masivni tuji (katarski) kapital – odvijali brez primerljivega odpora s strani tistih, ki se danes sklicujejo na pravne in etične standarde.
Islamizacijo Slovenije – z džamijo, financirano iz Katarja – je levica sprejela in slavila kot napredek. Ko gre za krščanske verske objekte, pa se standardi spremenijo in se pojavi aktivno nasprotovanje, ali pa očitno in nonšalantno zavijanje z očmi ob samo omembi besede “krščanstvo” – tako, kot je to nedavno storil Milan Kučan. O tem več tukaj.
T. B.