Napadi na Logarjev »Skok« so signifikantni. Ne branimo ga, ampak smo pretreseni zaradi nepripravljenosti uradnega sodstva za soočenje z realnim stanjem. S pomočjo »neodvisnih« medijev, zlasti RTVS, nanj strelja z vsem, kar premore njegov idejno-politični arzenal.
Malokaj je tako popoln odraz stanja v družbi kot ravno sodstvo. Kot del oblasti zahteva brezpogojno spoštovanje. Sklicuje se lahko samo na to, da obstaja, ne pa na zasluge. Pravično sojenje je dolžnost, ne dobrota. Priznanje ter obžalovanje napak in zmot, ki so normalen rezultat človekovega dela, sta začetek izhoda iz tragičnih razmer.
Sodstvu lahko očitamo marsikaj. Eden najbolj tragičnih primerov je mariborski Bratuša, ki so ga konec 19. stoletja obsodili za umor, razkosanje, pečenje in zaužitje hčere. Cesar ni potrdil smrtne obsodbe. Iz ječe ga je rešil spovednik, hčer pa so živo in zdravo našli v Novem mestu.
Iz medvojnega obdobja so znani šenčurski dogodki leta 1932, ko so demonstranti za Slovence zahtevali »nacionalno individualnost, ime, zastavo, etnično skupnost, finančno samostojnost in kulturno svobodo, pa tudi republiko in slovensko državo«. »Podpihovalec«, kranjski dekan Škrbec, je kazen v zloglasni Glavnjači in Sremski Mitrovici prestajal skupaj z vodilnimi komunisti. Umazano vlogo pa je pri tem odigral pesnik in takratni sodnik Alojz Gradnik.
V partizanih je bilo več kot 1000 pravnikov. Preglasila jih je revolucija, kar je prišlo do izraza pri justičnih umorih na Kočevskem procesu leta 1943 in drugod. Pravnik Marko Vrhunec je bil komisar v taborišču v Šentvidu, od koder je bilo v smrt poslanih na tisoče Slovencev.
Partija je sprva v sodstvu vladala s pomočjo tožilcev. Ko je imela dovolj pristašev med sodniki, so ti morali izpolnjevati njena navodila. Razveljavitev številnih povojnih sodb zaradi postopkovnih napak, vključno s tistimi z usmrtitvami, pove veliko. Obstoječe stanje je posledica zavestnega kadrovanja nekdanje totalitarne oblasti. V njem so na odločilnih mestih praviloma samo »naši«.
Število izvensodnih medvojnih in povojnih umorov znaša okoli 20.000. Tožilstvo in sodstvo nista odkrila in obsodila nobenega morilca. Shizofreno!
Spomnimo se nesrečnega kmeta Uhernika iz Stopič, ki je skoraj 10 let sedel po nedolžnem. Umrla mu je žena, razpadla je družina. Po osamosvojitvi je odvetnik J. Hribernik uspel z oprostitvijo. Morilec ni bil odkrit, čeprav so gorjanske bukve vpile njegovo ime. Naročnika umora Romkinj iz Dobruške vasi niso nikoli odkrili, pa je vsa vas vedela zanj.
Slovenska osamosvojitev in demokratizacija sta na področju sodstva odmevali malo ali nič. Za krajo in uničevanje družbenega premoženja ni bil skoraj nihče preganjan. Ljubljanski župan že leta javno razglaša, da se mu sodstva ni treba bati. Primera farmacevtke in prodajanja zraka nista kazniva. Spomnimo se, kaj je doživljal Franc Kangler. Janeza Janšo je reševalo njemu nenaklonjeno ustavno sodišče. Da ne govorimo o primeru dr. Noviča, ki so ga leta mrcvarili. Obramba je s prstom pokazala na verjetnega storilca. Nič. Pač pa so neskončno poniževali sodnika Radonjića, ki ga je oprostil. Kakšen povsem drugačen odnos imajo do vodje Fotopuba!
Tožilstvo je bilo že ob ustanovitvi organ, ki pred neodvisnimi sodišči zastopa interese države. Zato državni tožilci. Že nekaj časa so »javni«, kot je bila »ljudska« komunistična oblast. Tudi policija hoče biti »neodvisna«. To je neumnost, ne more biti, saj je organ vsakokratne oblasti, je zatrjeval pokojni P. Čelik.
Evropski organi so Slovenijo opozorili, da je treba korupcijo bolj preganjati. Z njo naj bi letno izginilo okoli štiri milijarde evrov. Koliko bolje bi živeli z njimi? Kdo živi od njih?
Vse jasneje je, da je sodstvo osrednji problem osamosvojene Slovenije. Če bi prevladalo tisto, za kar trdi, da je, bi to povratno vplivalo tudi na druge segmente družbe. Prevladale bi vrednote svobode, demokracije, pravne države. Bratušo, Uhernika, Noviča, pa tudi Kanglerja in Janšo, je na koncu oprostilo sodstvo. Stanje, v katerem se nahaja, sta ustvarili politika in ideologija. Ti morata pomagati, da iz tega tudi izide. Težava je, da to zavračajo tisti, ki bi morali prvi skrbeti za odpravo nezdravih razmer.
Stane Granda