Tranzicijska levica se je, kot kaže, sprijaznila, da tokrat ne bo mogla odvzeti prvega mesta SDS. Zato pa skuša čim bolj goljufati na “drugi strani”, tudi prek soočenj nacionalne televizije, ki očitno selekcionira povabljene nosilce list.
Morda bo kdo rekel, da na soočenja pač ne morejo vabiti vseh, ampak denimo le parlamentarne stranke, ki jih je pet, medtem ko za stolčke v Bruslju in Strasbourgu kandidira enajst list. Toda očitno so merila precej nenavadna, bolje rečeno bizarna.
Ko ignorirajo Gregorčiča
Opaziti je bilo mogoče, da so se na RTV Slovenija odločili, da bodo namerno ignorirali nosilca liste SLS Petra Gregorčiča, ki ga sicer tam dobro poznajo, saj je bil v preteklosti predsednik programskega sveta RTVS. To je znak, da ga skušajo čim bolj potisniti v anonimnost, na njegovo mesto pa med dobitnike poslanskih mandatov v Bruslju spraviti stranko Vesna, na kateri kot nosilec nastopa kočevski župan Vladimir Prebilič. O njem se širi mnenje, da je dejansko “lubeničar” (na zunaj “zelen”, znotraj pa “rdeč”), kar ne bi bilo tako nenavadno, če se ne bi Prebilič pojavil kot enakovreden sogovorec nosilcev list strank, ki imajo svoje predstavnike v državnem zboru.
Toda glede na zastopstvo slovenskih političnih strank v Evropskem parlamentu potem na soočenja parlamentarnih strank ne bi smeli vabiti Levice, medtem ko je po tej plati SLS parlamentarna stranka, saj ima v Bruslju svojega predstavnika Franca Bogoviča, ki znova kandidira. Toda oddaja Tarča (17. maja) je pokazala drugačno sliko: Gregorčiča ni bilo in ni bil povabljen, medtem ko je bil Prebilič povabljen, čeprav Vesna v nobenem primeru ni parlamentarna stranka, niti iz slovenskega niti iz evropskega zornega kota. Je pa res, da so jo ankete zaznale kot mogočo prihodnjo parlamentarno stranko že v aprilu, kar pa je samo izražen interes, da si tranzicijska levica uredi nekakšen “obvod” po tistem, ko je Gibanju Svoboda upadla javnomnenjska podpora, SD pa se po zamenjavi vodstva ni ustrezno dvignila. No, res pa je tudi, da bo imelo Gibanje Svoboda velike težave tudi zato, ker trije njeni prebežniki kandidirajo za Zelene Slovenije, kar pomeni, da bodo močno posegali v volilni bazen Gibanja Svoboda.
No, čisto “po naključju” pa so minuli konec tedna Gregorčiča fizično napadli na prireditvi Vinska vigred v Metliki, kjer naj bi se nanj spravilo pet Romov. Policija pa je poročala samo o vinjenem 20-letniku, ki so mu zaradi napada na moškega (Gregorčiča) “zaračunali” prekršek, medtem ko imajo tisti, ki se znajdejo v verbalnem dvoboju z Niko Kovač, lahko precej resnejše težave in jih lahko doleti tudi ovadba.
Soočenje ali nekaj “na pol”?
Zanimivo je tudi, da se Irena Joveva, nosilka liste Gibanja Svoboda, v Tarči sploh ni pojavila, namesto nje je prišel Matej Arčon, ki za evropskega poslanca sploh ne kandidira, je pa kot minister za Slovence po svetu hkrati nekakšen “nadpiarovec”. Očitno so snovalci medijske strategije presodili, da je bolje, če se njihova nosilka čim manj pojavlja v javnosti in ustreli čim manj kozlov v kampanji. In mimogrede, v oddaji, v kateri je bila glavna tema povezana prav z evropskimi volitvami, se je pojavil sedanji evroposlanec (še vedno evidentiran kot izvoljen na listi LMŠ) Klemen Grošelj kot kandidat Zelenih – tudi ta stranka ni parlamentarna, ne glede na to, da uradno menda ni šlo za soočenje. Toda kampanja se je uradno začela že teden dni prej, RTV pa je očitno povsem po svoje začela določati pravila igre. Neuradno naj bi sicer na vsa prihodnja soočenja pošiljali kar obrambnega ministra Marjana Šarca, ki tudi kandidira. Ne glede na “šarcizme” je očitno postal bolj sprejemljiv zastopnik Gibanja Svoboda kot nosilka liste s svojimi “jovevizmi”.
Jasno pa je bilo, da bodo nekatere politične osebnosti na takšno nenavadno sestavo Tarče opozorili tudi javno. Na ignoranco do SLS je opozoril predsednik stranke Marko Balažic, pritrdil mu je tudi predsednik SDS Janez Janša, češ da gre za lakajstvo RTV Slovenija do globoke države. Še posebej je na to opozoril urednik in novinar Peter Jančič, ki je med drugim zapisal, da si Gregorčiča “že drugič niso upali povabiti na soočenje list v Tarčo, čeprav ima SLS evropskega poslanca, Levica pa ne. Pa je bila tam. Diskriminacija se temu reče. Zloraba.” Jasno, kratko in jedrnato. In tudi učinkovito, saj je bilo na kilometre daleč videti, da je šlo za povsem odkrito manipulacijo vodstva RTV.
So Odlazkovi Žnidaršičevo napadli “ravno pravi čas”?
Seveda je dan kasneje sledil tudi pričakovan odziv, ki ni bil povsem jasen, češ da je voditeljica oddaje Tarča “znova žrtev poskusov diskreditiranja in osebnega obračunavanja z namenom oviranja in utišanja kritičnega novinarstva. TV Slovenija tovrstne napade najostreje obsoja”. No, tu je šlo bolj za reakcijo na članke o družini Erike Žnidaršič, češ da naj bi podjetje, v katerem sta glavna njen oče in partner, med pandemijo dobilo 99.750 evrov nepovratnih sredstev, kar so nedavno raztrobili Odlazkovi mediji, ki so seveda blizu vladajočemu Gibanju Svoboda. Da skušajo vladajoči in tudi vodstvo RTVS držati Eriko Žnidaršič na vrvici, je pričakovano (in seveda zavrženo), zato se postavlja vprašanje razlogov za takšno medijsko akcijo. Še posebej spričo dejstva, da je bil odziv RTV Slovenija zelo splošen in bo javnost to razumela kot odgovor kritikom Tarče. “TV Slovenija in Informativni program bosta še naprej podpirala in spodbujala raziskovalno delo ekipe Tarče in voditeljice Erike Žnidaršič pri kritičnem poročanju o tematikah, ki so lahko marsikdaj neprijetne za gospodarske in politične akterje. Tovrstno novinarsko delo je vsekakor v interesu javnosti in ena pomembnejših funkcij kredibilnih medijev, kakršna je RTV Slovenija. Na RTV Slovenija se zavzemamo za dostojno in konstruktivno komunikacijo ter odprt prostor za svobodno izražanje različnih mnenj. Za obstoj demokracije je kultura dialoga ključna, pri čemer ima pomembno vlogo tudi javni medij,” so zapisali. No, tokrat brez omembe, kdo je pritiskal nanjo. Je pa nekaj dni kasneje res sledilo “pravo soočenje”.
In navsezadnje: Prav zadnjo nedeljo je v intervjuju na TVS nekdanji dolgoletni predsednik Fidesa Konrad Kuštrin razkril, kako so ga nekoč hoteli menda odpeljati kar domov k Milanu Kučanu. “Ko sem opozoril na korupcijo, so me hoteli odpeljati k ‘staremu’ v Murgle.” Tako se torej v Sloveniji “dela” politika.
Ko Peterle podpre kandidata iz druge stranke
Vendar pa ima nomenklatura še eno nalogo: Spreti med seboj članice Evropske ljudske stranke in za vsako ceno pripeljati v Bruselj Ljudmilo Novak, ki je v svojem zadnjem mandatu kar nekajkrat pokazala, da je skoraj bližja političnim skupinam, kot so socialisti in Renew kot pa Evropska ljudska stranka. Ljudmila Novak tokrat kandidira na zadnjem mestu liste, vendar ima še vedno možnosti, da se v Bruselj prebije prek preferenčnih glasov, kar denimo pred petimi leti, ko je bila nosilka liste, ni uspelo Lojzetu Peterletu, saj z dobrimi dvanajst tisočimi preferenčnimi glasovi ni mogel konkurirati Novakovi, ki jih je dobila približno sedem tisoč več. Pomenljivo je, da je nosilec liste NSi njen predsednik Matej Tonin, kar je sicer neobičajna praksa, ki jo med enajstimi evidentiranimi listami prakticira le še stranka Resni.ca z Zoranom Stevanovićem na čelu.
Na ta dejstva je dokaj glasno že proti koncu minulega leta opozoril sam Lojze Peterle, ki je ustanovil Zavezništvo SKD, ki pa ni stranka, ampak bolj intelektualni gremi. Peterle je očitno mislil resno, saj se je v začetku lanskega decembra sporazumel s SLS o uporabi blagovne znamke “krščanski demokrati”, saj je SLS pravna naslednica nekdanje SKD. Tu se postavlja vprašanje, ali je NSi leta 2013 ob zamenjavi dela svojega imena – namesto “krščanska ljudska stranka” so postali “krščanski demokrati” − ravno tako sklenila pogodbo glede uporabe tega imena. Kakorkoli že, do sporazuma je prišlo v času, ko je SLS prvič predstavila Petra Gregorčiča kot nosilca svoje liste, glavna nosilca sporazuma pa sta bila Peterle in predsednik SLS Marko Balažic. Slednjega je Peterle nedavno javno podprl kot kandidata za evropskega poslanca (kandidira na zadnjem mestu), kar je svojevrstna klofuta NSi. Dolgoletni evropski poslanec, ki je svojo pot v Bruslju sklenil pred petimi leti, ima vendarle še nekaj vpliva. Koliko, pa bodo pokazale volitve.
Je pa seveda povsem jasno, da bi težko pritrdili DVK, da je šlo pri razporeditvi list res za žreb, glede na to, da so Gibanje Svoboda dali na prvo mesto, na zadnjega pa “Nič od tega”, da bi lahko Violeta Tomić laže pobrala kakšen glas. Naključje? Ne, v politiki ni naključij in tudi v DVK je glavni šef tako kot njegov predhodnik nekdanji – politik.
Kako Prebilič negira lastno ekološko usmerjenost
Da si vladajoča nomenklatura močno prizadeva prikrojiti izid volitev v Evropski parlament po svojem okusu, kaže tudi javnomnenjsko “napihovanje” neparlamentarne “zelene” stranke Vesna, ki naj bi pobrala glasove, ki ne bi šli h Gibanju Svoboda in bi bili lahko izgubljeni. Članki na prvih straneh mainstream časopisov kažejo, kako je Vesna tik pred tem, da postale parlamentarna stranka. Toda ne glede na njeno ekološko usmerjenost je jasno, da papir prenese vse. Tudi to, da se njen nosilec Vladimir Prebilič, ki lovi glasove levice s svojo propalestinsko usmerjenostjo (ker je tudi predavatelj na FDV, je to pričakovano), kot kočevski župan obnaša precej neekološko, kar se kaže tudi v tem, kakšne vrste industrijo “uvaža” v Kočevje, in to prav ob obletnici hude nesreče v Melaminu, kjer je življenje izgubilo sedem ljudi. Na spletni strani Demokracije smo poročali, da v Kočevje prihaja podjetje Luncaplas, ki bo prebivalce Kočevja zastrupljalo z brizganjem plastike, kar lahko povzroči emisije v okolje. Na to dejstvo opozarja Karmen Arko iz civilne iniciative Borci za Trato. “Žal se lahko zanesemo le nase. Občina Kočevje z županom dr. Vladimirjem Prebiličem deluje le v smeri umeščanja industrije, ki ima velik negativen vpliv na zdravje ljudi, v njihovo neposredno bližino. Res ne vemo, ali je še kakšen župan v Sloveniji napravil svojim občanom toliko škode na zdravju in normalnih življenjskih pogojih,” je dejala Karmen Arko.
Gašper Blažič