Sedanje razprave, ki jih sproža zakon o pomoči pri samomoru – kar je samo predstopnja k pravi evtanaziji – vzbujajo najprej zaskrbljenost zaradi lahkotnosti razprav in miselno bornega utemeljevanja zakona s populističnim besednim lepotičjem, kakor je tisto, največkrat slišano v parlamentu, da gre za ohranjanje dostojanstva človeka pri koncu življenja.
Toda ponujanje samomora je zasmehovanje dostojanstva. Skrbi nas lahko tudi nadutost politikov, da arogantno povozijo mnenja najbolj kompetentnih avtoritet za to področje, to pa so etične komisije in zdravniške organizacije. Aroganca je sicer splošna značilnost te vlade, ki, pijana od volilnega uspeha, meni, da lahko neomejeno zlorablja oblast za svoje partikularne interese (táko oblast imenuje Aristotel tiranija), namesto da bi jo skrbelo, kako naj upraviči zaupanje, ki ji je bilo izkazano.
Predvsem pa nas mora skrbeti prihodnost. Najprej zaradi vedno hujših zlorab, ki jih nobeni državi, ki je uzakonila evtanazijo, ni uspelo preprečiti, predvsem pa zaradi cinizma, ki ga ta oblast izkazuje, ko državljanom v hudem trpljenju ob izteku življenja naravnost ponuja in plačuje, da si ga sami vzamejo. Do sedaj je vedno veljalo, da je samomor obžalovanja vredno tragično dejanje, ki ga ne moremo odobravati, četudi ne moremo ostati brez sočutja ob stiski, ki jo mora čutiti človek, da si vzame najdragocenejše, kar ima – življenje.
Obrazi samomora
Samomor ima veliko obrazov. Samomor, ki ga naredi morilec, potem ko je pokončal nekaj svojih najbližjih in si je – kot pravimo – na koncu »sodil sam«, da bi ušel zasluženi kazni, je ena skrajnost. Druga je samomor pakistanskega katoliškega škofa Johna Josepha, ki se je 6. maja 1998 v Sahiwalu ustrelil pred sodiščem, kjer so nekaj dni poprej zaradi vere na smrt obsodili njegovega kristjana in je škof storil samomor v znak protesta ter kot obupani klic na pomoč proti zloglasnim pakistanskim zakonom proti bogokletju. Spet so posebni primeri iz 2. svetovne vojne, ko so si ujeti člani odporniških gibanj vzeli življenje, ker so se bali, da bi med neznosnim mučenjem klonili in izdali svoje sobojevnike. To so sama po sebi obžalovanja vredna in moralno sporna dejanja, vendar jim ni mogoče odrekati plemenitega namena. Bila bi pa grda manipulacija, če bi se kdo skliceval nanje za opravičevanje samomora kot izhoda iz trpljenja v terminalni fazi življenja.
V obeh primerih so namreč nagibi in namere diametralno nasprotni. V prvem primeru so si ti vzeli življenje, da ga ne bi izgubljali drugi, v drugem primeru pa si nekdo vzame življenje, da ne bi trpel sam, ker temu trpljenju ne more dati smisla. Kako bo dejanja ljudi, ki so si vzeli življenje, da obvarujejo življenje in dostojanstvo drugih, sodil Bog, ne vemo. Katekizem Katoliške cerkve poudarja, da je »vsakdo odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.« (2280). Vendar dodaja, da je v posebnih okoliščinah lahko osebna odgovornost zmanjšana (prim. 2282), zato nad zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, »ne smemo obupati« (2283).
Iskati rešitev v drugi smeri
Do sedaj je veljalo, da je samomor nesrečno in moralno nesprejemljivo reševanje osebnih stisk, zato je treba ljudem, ki nanj mislijo kot na rešitev, pomagati, da bodo zbrali pogum in iskali rešitev v drugi smeri. Zato obstajajo različne posvetovalnice in telefoni za pomoč v stiski. Že v stari Grčiji je veljal pobeg z bojišča za eno najbolj nečastnih dejanj, pogum ali srčnost pa je od nekdaj med štirimi poglavitnimi človekovimi krepostmi. Zakon o pomoči pri samomoru pa sedaj ukinja to starodavno moralno izročilo in dezavuira vse tiste požrtvovalne svetovalce, ki ljudem v skrajni stiski nudijo potrebno bližino, razumevanje ter moralno in duhovno pomoč, da se vrnejo na bojišče življenja in postanejo moralni zmagovalci nad svojimi nesrečnimi okoliščinami. Če torej kdo, si oznako dostojanstva zasluži tisti, ki zmore premagati obup in verjeti v smisel zvestobe daru življenja do konca. V posmeh temu sedaj oblast ponuja samomor kot časten izhod.
In taki drugi izhodi so. Paliativa, ne samo zdravstvena, ampak tudi čustvena, ljubeča in duhovna učinkovito lajša trpljenje. So pa ti izhodi »ozka pot« in ne široka cesta, se pravi napornejši in tudi dražji, a to še zdaleč ne more biti razlog, da bi država na široko odpirala izhod v prepad smrti, ko ponuja cenejši samomor namesto dražje paliative. Zato utegne odslej biti še manj volje in denarja za krepitev paliativne oskrbe, ki je že sedaj v težavah.
Kar pa je pri tem nesrečnem zakonu najbolj usodno, je državno ponujanje samomora kot normalne in hvalevredne rešitve, ki jo je celo pripravljena financirati, in to tudi z denarjem tistih davkoplačevalcev, za katere je to greh. Ko država enkrat nekaj ponuja in celo financira, med vrsticami sporoča, da je tisto zaželeno in dobro, saj država nezaželenih in slabih stvari finančno ne podpira. Zato ni res, da je ta zakon nevtralen in da nikogar ne sili. Če ne sili grobo, pa napeljuje, ponuja in promovira, iz te »ponudbe« pa bodo razni zainteresirani sorodniki in drugi deležniki hitro naredili tudi psihični pritisk. Ta promocija samomora je na dolgi rok najbolj usodna plat tega zakona. Na tako zamisel lahko ljudi spelje samo materialistična, hedonistična (uživaška) in utilitaristična (koristoljubne) ideologija, sprevrženo pa je, da to prodajajo pod nalepko obrambe človekovega dostojanstva.
ddr. Anton Stres, teolog, filozof, upokojeni ljubljanski nadškof