Slovenski vozniki so ponovno v primežu visokih cen goriv, medtem ko vlada javnosti razlaga, da ima pri omejevanju cen “zvezane roke”. Del razloga res leži v mednarodnih trgih in davčni politiki, drugi del pa je domač in neposredno povezan z blokadami levice in sindikatov, ki so interventni zakon za razvoj Slovenije odnesli pred ustavno sodišče, ki bi vsaj delno omejil posledice geopolitičnih razmer.
Zaradi novih zaostritev z Iranom in zaprtja Hormuške ožine so se cene bencina in dizelskega goriva znova začele zviševati. A trenutno še niso blizu rekordov, ki segajo v april in maj, ko se je zaključeval mandat vlade Roberta Goloba in je denimo cena 95-oktanskega bencina konkretno presegla 1,7 evra za liter. Po objavi novih cen se je včeraj neosvinčeni 95-oktanski bencin podražil za 6,1 centa na 1,649 evra, dizelsko gorivo za 13,2 centa na 1,855 evra in kurilno olje za 14 centov na 1,464 evra za liter.
Cena 95-oktanskega bencina je bila konkretno višja konec maja, ko je mandat zaključevala Golobova vlada in smo imeli v Sloveniji rekordno visoko ceno bencina – takrat je 95-oktanski bencin stal 1,714 evra za liter. Cena dizelskega goriva je rekord dosegla med 8. in 13. aprilom, ko je znašala 1,894 evra, cena kurilnega olja pa v tednu od 14. do 20. aprila, ko je bila pri 1,484 evra za liter.
Kje “rezati”, da bo gorivo cenejše?
Pri vsakem litru 95-oktanskega bencina, ki ga plača voznik na črpalki, se v ozadju skriva precej kompleksna struktura dajatev. Najprej je tu neto, breztrošarinska cena goriva, ki pokriva surovo nafto, rafinacijo, transport in osnovni zaslužek trgovcev. Na ta znesek država prišteje trošarino, ki je fiksni znesek na liter in v celoti pripada proračunu, pri bencinu gre za več deset centov na liter, pri dizlu nekoliko manj. V ceno so vključene tudi različne okoljske in energetske dajatve, kot so prispevki za CO2, energetsko učinkovitost in podporo proizvodnji elektrike, ki prav tako končajo v državnih blagajnah. Na seštevek neto cene, trošarine, vseh prispevkov in trgovske marže se nato obračuna še 22- odstotni DDV, kar pomeni, da država pobere davek tudi na trošarino in druge dajatve.
V praksi to pomeni, da pri litru bencina več kot polovice končne cene predstavljajo davki in prispevki, trgovec ima pri tem le nekaj centov marže na liter, preostanek pa je dejanska vrednost goriva. Od surove nafte do rafinacije in logistike. Vsak dvig osnovne cene na svetovnih trgih ali sprememba davčne politike se zato neposredno pozna na črpalkah, hkrati pa avtomatično poveča prihodke državnega proračuna. Voznik na koncu plača račun, ki je kombinacija mednarodnih cen nafte, domačih davkov, regulacije in političnih odločitev, ki določajo, koliko od vsakega litra goriva si odreže država in koliko ostane gospodarstvu.
Država vzame bistveno več od trgovcev
Hkrati podatki Euronews in nacionalnih medijev kažejo, da ima Slovenija enega najvišjih davčnih deležev v ceni bencina v EU – davki (trošarine in DDV) predstavljajo okrog 55–58 odstotkov končne cene litra, kar je več od povprečja EU. To lepo razkrije razmerje moči: prostor za dodatno nižanje marž praktično ne obstaja, ker so že regulirane na ravni, ki ne pokriva v celoti rasti stroškov, trgovci pa sami opozarjajo, da je tak model dolgoročno nevzdržen. Če kje obstaja realen manevrski prostor za nižanje cen goriva, je to na strani davkov in trošarin, ne pri maržah, ki so pri nas že zdaj pri dnu evropske lestvice.
Ekonomist svari pred ukrepom, ki smo jih videli v zadnjih dneh Golobove vlade
Po mnenju ekonomista Roka Spruka (24ur) razlog za višje cene energentov ne tiči pri samem napadu ZDA na Iran. “Gre se predvsem za nevarnost nadaljnjega zmanjšanja pretoka skozi Hormuško ožino ter morebitnega širjenja motenj še na Bab al Man dep in rdeče morje ter posredno še izvoz iz Savdske Arabije” navaja. Zakaj cena še ni dosegla aprilskega vrha pojasnjuje, da trg ne predvideva popolnega zloma dobave? “Svetovno gospodarstvo se je deloma prilagodilo, od aprila so bile sproščene določene strateške zaloge, povečal se je izvoz iz ZDA, Brazilije in drugih držav,” doda.
Po njegovo bi morala država ukrepati v štirih smereh. “Država mora preverjati dejansko razpoložljivost zalog, kakšne so logistične poti, kako dobro je pripravljen distribucijski sistem. Ukrepe mora izključno usklajevati na ravni Evropske unije in Mednarodne agencije za energijo. Enostransko sproščanje že tako majhnih zalog ne bi pomembno vplivalo kakorkoli na ceno ali na marže. Izogibati se more populističnim intervencijskim ukrepom, ki smo jih videli pred volitvami. Nekim idejam o splošnem zamrzovanju cen, neselektivnim subvencijam zato, ker takšni ukrepi spodbujajo čezmerno porabo, obremenjujejo proračun, pogosto pa tudi največ pomagajo gospodinjstvom, ki imajo že visoko porabo goriva.”
Levica blokirala nižanje DDV
Interventni zakon za razvoj Slovenije med drugim predvideva tudi ukrepe na področju cen energentov. V paketu je predvidena možnost, da se začasno zniža davčna obremenitev in uvede uravnavanje cen energentov, kadar trg in davčna politika sami po sebi ne zadostujejo za zaščito potrošnikov in gospodarstva. S tem bi vlada dobila jasnejše in širše pravno orodje za poseganje v cene goriv in drugih energentov, ne le prek občasnih uredb in kratkoročnih improvizacij.
Ker pa zakon zaradi izpodbijanja na ustavnem sodišču ni operativen, ukrepi za regulacijo cen energentov ostajajo mrtva črka na papirju. Država ima pripravljen interventni okvir, a ga zaradi ustavne pobude levice in sindikatov ne more uporabiti.
Referendum, sindikati in blokada ukrepov
Ključen zaplet se je zgodil, ko je državni zbor izglasoval, da referendum o interventnem zakonu ni dopusten. Pobudniki referenduma – ob podpori sindikatov – so zato na ustavno sodišče vložili zahtevo za presojo ustavnosti tega sklepa. To ovira tudi sprejetje rebalansa proračuna kajti vlada ne more vedeti koliko finančnih sredstev mora zagotoviti.
To pomeni, da so državljani v vmesnem času prikrajšani za celoten paket ukrepov, ki jih zakon prinaša – od regulacije cen energentov, znižanega DDV na osnovna živila, do razbremenitev na področju prispevkov in trga dela. Sindikati in levica tako formalno branijo “pravico do referenduma” in “javne finance”, dejansko pa sočasno blokirajo ukrepe, ki bi ljudem in gospodarstvu prinesli konkretne finančne olajšave.
Dokler ustavno sodišče ne odloči, bo vlada lahko še naprej ponavljala, da ima pri zniževanju cen goriv in življenjskih stroškov “zvezane roke”. A javnost bi morala vedeti tudi, kdo ji je te roke zavezal: levica in sindikati, ki so zakon napadli, in s tem blokirali paket ukrepov, ki bi lahko prinesli nižje račune za gorivo, osnovna živila ter večjo pokojnino.
T.P.