Srebrenica – kako je bilo to mogoče ?!

France Cukjati. Foto: Arhiv Nova24TV.

Kako je bilo mogoče petdeset let po grozotah druge svetovne vojne sredi Evrope pobiti osem tisoč zvezanih ujetnikov?! In to pred očmi vse evropske javnosti, ki ima žalostne izkušnje z ideološko histerijo?! Ne samo premier slovenske vlade, mnogi kritični intelektualci so se že v času jugoslovanskega genocida v Srebrenici tako spraševali in domala vsi so našli enak odgovor. Nekateri slovenski politiki, zgodovinarji in »akademiki« pa še danes ne znajo ali nočejo odgovoriti na ta vprašanja.

Tudi Slovenci se že 75 let sprašujemo, kako je bilo mogoče po koncu druge svetovne vojne pobiti na deset tisoče z žico zvezanih sonarodnjakov in jih pometati v kraška brezna?! V času miru in »svobode«! Da drugih zločinov kasnejše komunistične vladavine niti ne omenjamo. Mnogi slovenski intelektualci so že davno našli odgovor, nekateri postkomunistični politiki pa ta nezaslišan zločin še vedno opravičujejo in govorijo celo o »naravnem pravu« ali pa, kot je v zvezi z Dachauskimi procesi rekel zadnji šef CK ZKS: »Če je šlo za uporabo izjemnih revolucionarnih sredstev, sredstev revolucionarne prisile, so bile one v takratnem času opravičljive. Prav je, da so bile uporabljene, bili so razlogi za to in jih zato danes ni treba opravičevati.«

Komunisti so po naših izkušnjah pač vedno sledili načelu, da si politično zmago zagotoviš le, če pobiješ opozicijo. Svojo zločinsko diktaturo so ščitili s sodstvom in opravičevali z boljševističnim kazenskim pravom, ki je le »sredstvo za zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva, torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira…«, kot so še v osemdesetih letih učili uradni slovenski učbeniki kazenskega prava.

Koliko arhivov so uspeli uničiit? Foto: Twitter

Nürnberški proces
V svojem obtožnem govoru na Nürnberškem procesu je francoski glavni državni tožilec François de Menthon takole opozoril na ideološke razsežnosti nacističnih zločinov: »Namenil sem se vam dokazati, da sleherna organizirana in množična zločinska dejavnost izvira iz zločina proti človeškemu duhu, če mi dovolite, da ga tako imenujem, to je iz doktrine, ki zanikuje vse duhovne, razumske ali moralne vrednote, na temelju katerih si narodi že tisočletja prizadevajo zboljšati človekov položaj…«

Na tem procesu je bilo nekaj zločincev sicer obsojenih, a mnogo bolj pomembno je, da je bil javno in odločno obsojen sam zločin. Zato se je Nemčija v veliki meri osvobodila nacizma in s tem preprečila, da bi se grozote ponavljale. Slovenija pa, tako kot vsa Jugoslavija, ni doživela svojega Nürnberškega procesa po letu 1945, pa tudi ne po letu 1990. Noben zločinec ni bil procesiran in nobeni množični zločini niso bili javno obsojeni. Zato je lahko vsa leta po vojni komunistična oblast s svojo politično policijo nemoteno zganjala teror, zalezovala, zapirala, mučila, ubijala…, celo zunaj svojih meja.

München. Foto: iStock

V arhivih le tisto, kar je ostalo po čiščenju
Leta 2016 je Münchensko sodišče na dosmrtno ječo obsodilo nekdanja pripadnika jugoslovanskih tajnih služb, Josipa Perkovića in Zdravka Mustača, zaradi njunega sodelovanja pri krutem umoru hrvaškega emigranta Stjepana Đurekoviča v Nemčiji leta 1983. Ko je predsedujoči sodnik Manfred Dauster bral razsodbo, je rekel, da je samo pol resnice v tem, da je Hrvaška odprla svoje arhive. Mnogi dokumenti so bili namreč premeščeni v zasebne arhive, kjer so morda še danes. V hrvaških arhivih je samo še tisto, kar je ostalo od njihovega čiščenja. Svoj nastop je Dauster takole zaključil:

»Do tega procesa je prišlo samo zato, ker se to prej ni zgodilo že na Hrvaškem. Mi si pri tem ne postavljamo vprašanja, zakaj je bilo temu tako. /…/ Upamo, da bo v državah nekdanje Jugoslavije prišlo do znanstvenega soočenja s tem zgodovinskim obdobjem. Kako zelo je to področje v njih še neraziskano, govori dejstvo, da smo morali kot izvedenska strokovnjaka pozvati enega danskega in enega nemškega zgodovinarja. Bodoči rodovi bodo sodili o tem, zakaj se proces soočenja s to stranjo zgodovine še ni zgodil.«

Ta proces soočenja se ni zgodil tudi in predvsem v Sloveniji. Največji zločini torej, ki smo jih Slovenci doživeli kadarkoli v svoji zgodovini, še niso bili obsojeni. Nasprotno! Mnogim so v ponos in nekateri politiki se celo z religiozno pieteto klanjajo spomenikom teh zločincev. Zato je razumljivo pisanje po zidovih, »klali smo vas, klali vas bomo!«, pozivi na ponovno metanje v kraška brezna, pozivi »ubi Janšu!« in ponovno zgražanje novinark nacionalne RTV, če kdo omenja to globoko ideološko patologijo slovenske družbe.

Tudi osrednji del Juge ni doživel Nürnberškega procesa, zato je Srebrenica razumljiva. Razumljiva vsem kritičnim demokratom, ki so bili sposobni obsoditi ne le nacistične ampak tudi komunistične zločine. Sposobni obsoditi vsa koncentracijska taborišča in vse množične poboje, predvsem zločine svoje dežele.

Srebrenica 25 let po genocidu. Foto: STA.

Kultura smrti in laži

Kultura smrti in laži je sicer zanesljiva pot v že videno, ne more pa biti pot v kulturo življenja in narodne sprave. Spopad dveh nasprotujočih se kultur se očitno vse bolj razgalja in poglablja. Zakon molka o revolucionarnih zločinih se je razblinil in tudi monopol tranzicijske levice nad informacijskim omrežjem slabi. Janez Janša je glede Srebrenice zapisal samo to, o čemer je pisal že pred mnogimi leti in kar mnogi razumniki, doma in v tujini, že dolgo vedo. Razlika je le v tem, da takrat ni bil slišan, ker so ga MSM ignorirali. Danes ga pač ne morejo in njegov glas je slišen. Ta dejstva pa napovedujejo prelomno obdobje, za katerega je značilno vse bolj histerično in s tem zaletavo ter zato vse manj prepričljivo nasprotovanje.

Stran, ki svojega vpliva ne gradi na kričanju in grožnjah z ubijanjem, je ponovno prisiljena svoj vpliv graditi le na volilnih rezultatih, svoja stališča pa utemeljevati z racionalno presojo in zagovarjanjem načel demokracije, svobode govora in človekovih pravic. To pa ni tako nepomembna dodana vrednost tega spopada.

Matej Bor je nekoč zapisal: »Kadar čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo.«

France Cukjati