Afrika, celina brezupa

Bernard Brščič (Foto: osebni arhiv)

Afrika tudi po štirih desetletjih od konca kolonializma ostaja razvojni problem. Če je v tem času vzhodna Azija, zlasti Kitajska, doživela izjemno gospodarsko rast in socialni napredek, Afrika nazaduje. Tako absolutno kot relativno. Poveden je podatek, da je realni BDP na prebivalca v Afriki danes v povprečju nižji, kot je bil v 70. letih prejšnjega stoletja. Delež prebivalstva, ki mora preživeti z manj kot dolarjem na dan, se je podvojil. Še državi, ki sta pred desetletji obetali lepšo prihodnosti, kot sta Zimbabve in Južnoafriška republika, sta po genocidu in izgonu belcev krenili na pot gospodarskega nazadovanja. Afrika ostaja celina brezupa. 

Upoštevaje dejstvo, da so v obdobju od leta 1945 do danes afriške države prejele kar 1.200 milijard USD nepovratne razvojne pomoči, je njihovo gospodarsko nazadovanje še toliko bolj osupljivo. Zdi se, da čim bolj razvite države pomagajo Afriki, tem slabše je. Vodilni razvojni ekonomist Svetovne banke William Easterly poimenuje razvojno pomoč Afriki spektakularen neuspeh. In vendar se v razvojni skupnosti ne spremeni nič. Nasprotno, razvojna pomoč Afriki se je v zadnjih desetih letih celo potrojila. Danes kar 27 afriških držav pokriva več kot polovico javnih izdatkov z razvojno pomočjo, 12 pa je takšnih, kjer ta delež presega 75 odstotkov. V teh prizadevanjih po povečevanju razvojne pomoči prednjači EU, ki si je za cilj postavila kar 0,7-odstotni delež v BDP. Voditi iste razvojne politike kot v preteklosti, podprte s še več denarja, in pričakovati drugačne rezultate ustreza opredelitvi neumnosti. Ta neumnost pa temelji na vprašljivem moralnem imperativu, ko naj bi bil bogati Zahod obvezan pomagati revni Afriki, čeprav gre v primeru tuje razvojne pomoči za pojav, ko revni davkoplačevalci na Zahodu pomagajo bogatim, skorumpiranim elitam v Afriki.

Kako pojasniti razvojno neuspešnost Afrike? Razvojna ekonomika je v razumevanju dejavnikov gospodarske rasti v zadnjih desetletjih napredovala. Sredi 20. stoletja je prevladovala neoklasična teorija rasti, ki je razvojno zaostalost Afrike pojasnjevala s pomanjkanjem kapitala oziroma investicij. Rosenstein-Rodanov model velikega sunka je tako postuliral potrebo po velikih investicijah v vse sektorje gospodarstva, s posebnim poudarkom na infrastrukturi. Te naj bi zagnale samoobnavljajoči se cikel gospodarske rasti. Kljub milijardnim investicijam, financiranimi z nepovratno pomočjo ali ugodnimi posojili, afriškim državam kolesa gospodarske rasti ni uspelo zagnati. Na podlagi teh izkušenj je bil konec šestdesetih letih prejšnjega stoletja neoklasična teorija, dopolnjena s človeškim kapitalom. Nezadostna izobrazba prebivalstva naj bi onemogočala rast. Sledile so velike investicije v izobraževalni sistem in prenos človeškega kapitala s študijem afriških študentov na Zahodu. Tudi nekdanja Jugoslavija je bila del tega procesa; tako je npr. Ljubljana leta 1974 dobila ICPE center, t.i. Zumba House, Univerza v Ljubljani pa je na široko odprla vrata afriškim študentom. Žal niti investicije v človeški kapital niso prinesle pričakovanih rezultatov. Nemalo afriških študentov je ostalo na Zahodu, tisti, ki so se vrnili, pa so postali del skorumpiranih elit.

Osemdeseta so prinesla institucionalizacijo razvojne ekonomike. Ekonomisti so ugotovili, da so ključen dejavnik institucije, tj. pravila igre v gospodarstvu. Tako formalne, kot so ustava, zakoni, standardi, kot neformalne, tj. kultura, navade in običaji. V okviru Svetovne banke so razvili množico programov za presajanje pravnih sistemov. Prevladalo je prepričanje, da je mogoče preprosto prenesti najboljše primere pravnih praks z Zahoda v Afriko. Danes ima večina afriških držav pravne sisteme, posnete bodisi po vzoru nekdanjih kolonialnih sil bodisi po ZDA. Kljub temu ne poznam afriške države, ki bi bila zgled vladavine prava in varovanja lastninskih pravic. Problem je v interakciji oziroma združljivosti formalnih in neformalnih institucij. Afriške navade, običaji in kultura kot celota so težko združljivi tako z evropsko kot anglosaško tradicijo formalnih institucij. Kako spremeniti neformalne institucije, ostaja veliko vprašanje gospodarskega razvoja.

Če res želimo pomagati Afriki, se je treba otresti politične korektnosti in stvari poimenovati take, kot so. Afrika ne trpi zaradi pomanjkanja naravnih virov, kolonialnega izkoriščanja, belega rasizma ali premajhne razvojne pomoči. Afrika je Afrika zaradi Afričanov. Ti bodo morali ugotoviti, da si blaginjo lahko zagotovijo tako kot Evropejci, Američani ali Kitajci samo sami. Imajo prednost, da jim zaradi zaostanka v razvoju ni treba odkrivati tople vode. Blaginjo Zahodu in Kitajski sta prinesla tržno gospodarstvo in svobodna trgovina. Lahko jo tudi Afriki.

Bernard Brščič