Nekaj dni pred ameriškim atentatom na Kasima Sulejmanija je ameriška revija Foreign Relations objavila članek Suzanne Maloney o možnostih za konec bližnjevzhodnih vojn, ki jih je primerjala z evropsko tridesetletno vojno in vestfalskim mirom leta 1648.1 Avtorica meni, da večina težav v regiji izvira iz pomanjkanja državne legitimnosti in iz verske gorečnosti; vendar upa, da bi bilo mogoče (v prihodnosti) pripraviti mirovni kongres, na katerega bi morali povabiti nekdanje sovražnike, kot sta Izrael in Hezbolah. Da bi se Palestinci vrnili v Izrael ali da bi za mir jamčila Rusija, je iluzija, morda pa bi morali na kongres priti predstavniki Islamske države Sirije in Iraka. Primerjava s tridesetletno vojno in vestfalskim sistemom je tvegana, ker je v Evropi (v Svetem rimskem cesarstvu – vsaj ob koncu tridesetletne vojne) vendarle obstajala kultura sodelovanja in kompromisov. Avtorica dvomi, da bi mir zavladal s podpisom mirovnega sporazuma, ki bi mu botrovali Američani; pač pa upa, da bi se vojne končale s pritiskom angažiranih državljanov, ki zahtevajo reforme; s pomočjo diplomacije, tehnično pomočjo in gospodarskimi vlaganji, ki bi bila usmerjena k ustvarjanju skladnih, občutljivih in odgovornih vlad v regiji. Bližnji vzhod, sklepa Maloneyeva, potrebuje svoj Helsinški sporazum (1975) torej nekaj podobnega, kot je bila Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi. Pomembna naloga za komisarja EU iz Slovenije Janeza Lenarčiča!
No, po ameriškem atentatu na iranskega revolucionarnega voditelja v noči med 2. in 3. januarjem 2020 se stvari nekoliko spreminjajo. Bolj kot na tridesetletno vojno spominjajo na sarajevski atentat, s katerim se je začela I. svetovna vojna. V 20. stoletju so politični atentati – naj gre za avstrijskega nadvojvodo, jugoslovanskega kralja, hrvaškega voditelja ali slovenske katoliške prvake (da ne govorimo o Kennedyju) – povzročili več zapletov kot razpletov.
V teh dneh so ameriški, pravzaprav vsi svetovni mediji polni svaril glede povračilnih ukrepov Irana, ameriške pripravljenosti nanje in vojne. Ljubljansko Delo je dan po atentatu objavilo tri članke (spod peresa istega avtorja), ki govorijo o ameriški “nesmiselni potezi”, “norosti” oz. “provokaciji”. Poročanje nacionalne televizije (Karmen Švegl) je bilo precej bolj umirjeno in uravnovešeno: Sulejmani je bil predstavnik iranske/šiitske revolucionarne garde, ki je odgovorna za mnoge teroristične napade; oboroževal je iraške šiitske milice, ki pobijajo Američane; organiziral pomoč sirskemu predsedniku Asadu (50.000 šiitskih bojevnikov), skrbel za zvezo s Hezbolahom, dobavljal orožje Hutijem v Jemnu… V ozadju je seveda iranski načrt vstopa v klub jedrskih sil, ki so ga najprej zavirali Evropejci in Američani, vendar je ameriški predsednik mirovni eksperiment zaustavil, češ da ni učinkovit. Poskušal je z gospodarskimi sankcijami.
Sulejmani ni računal z dramatično zaostritvijo politike ZDA
V prispevku Ilana Goldenberga beremo, da Sulejmani ni računal z dramatično zaostritvijo politike ZDA, sicer se ne bi znašel v bližini ameriške vojaške baze, kjer ga je razstrelilo brezpilotno letalo. Goldenberg ugiba, kako se bo Iran maščeval. K napadom utegne spodbujati šiitske milice v Iraku in libanonski Hezbolah, ki je navzoč po vsem Bližnjem vzhodu; napasti utegne ameriške baze in naftna polja v Savdski Arabiji. Med pisanjem tega prispevka je bilo negotovosti (začasno) konec: Iran je z raketami napadel dve ameriški postojanki v Iraku in objavil, da je pobil več deset tamkajšnjih vojakov. Američani števila žrtev ne navajajo, iz predsednikovega sporočila pa izhaja, da “je vse v redu”.
Kako naj se do ameriško-iranskega spora opredeli slovenska zunanja politika
V zvezi s tem sta pomembni vsaj še dve vprašanji: kdo bodo glavni igralci bližnjevzhodne krize v prihodnosti; in kako naj se do ameriško-iranskega spora opredeli slovenska zunanja politika. Poleg spora med Združenimi državami in Iranom sta tu še spora med Izraelci in Palestinci pa med palestinskima Fatahom in Hamasom. Poleg muslimansko-judovskega spora je veliko nasprotje med manjšinskimi šiitskimi Muslimani (ki jih predstavlja Iran), in večinskimi sunitskimi Muslimani (ki jih predstavlja Savdska Arabija). Šiiti bolj upoštevajo sorodstvo z Mohamedom in so sploh navdušeni nad karizmatičnimi voditelji, suniti se zanašajo na literarno izročilo in so bolj pragmatični. Vsi pa so navzkriž povezani in sprti z radikalnim (sunitskim) gibanjem ISIS. Ob tem ne bi smeli pozabiti napetosti med Turki in Kurdi, ki bi si nemara – kdaj v prihodnosti – zaslužili združitev turškega, sirskega, iraškega in iranskega dela.
V sporu med Iranom in ZDA bi se morala Slovenija jasno postaviti na ameriško stran
Slovenska podpora širitvi Evropske unije na Zahodni Balkan je lahko utemeljena predvsem z zavestjo, da evropski kontekst zmanjšuje razlike v gospodarski razvitosti; da blaži narodnostne, ideološke in verske napetosti. Po drugi strani se je Evropa v 20. stoletju nasitila takšnih napetosti in se jih je – kot kažejo nekatera znamenja – naveličala reševati. V sporu med Iranom in ZDA bi se morala Slovenija jasno postaviti na ameriško stran. Ne gre le za zavezništvo v Natu, ampak za razliko med demokracijo in teokracijo. Bližnji vzhod je področje tik pred evropskimi vrati, enako velja za Sredozemlje. V evropski hiši so se takšni boji, kot jih opazujemo pred svojimi vrati, nehali. Evropejci imamo za seboj izkušnje, kot so Vestfalija 1648, francoska in oktobrska revolucija, Dunajski kongres (1814-15), Verrsailles (1919), Pariška mirovna konferenca (1946), Nato (1949), Evropska skupnost/unija (1957), Helsinška sklepna listina (1975), Pariška listina o novi Evropi (1990), razpad Sovjetske zveze (1991), schengenski sporazum (1995), Lizbonska pogodba (2009)… Slovenci imamo za sabo jugoslovansko krizo in rešitve iz Brionov, Daytona, Rambouilleta in Ohrida. Vse te dosežke bi morali varovati in slaviti od prvega razreda osnovne šole naprej.
Dimitrij Rupel