Amerika in Iran

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Nekaj dni pred ameriškim atentatom na Kasima Sulejmanija je ameriška revija Foreign Relations objavila članek Suzanne Maloney o možnostih za konec bližnjevzhodnih vojn, ki jih je primerjala z evropsko tridesetletno vojno in vestfalskim mirom leta 1648.1 Avtorica meni, da večina težav v regiji izvira iz pomanjkanja državne legitimnosti in iz verske gorečnosti; vendar upa, da bi bilo mogoče (v prihodnosti) pripraviti mirovni kongres, na katerega bi morali povabiti nekdanje sovražnike, kot sta Izrael in Hezbolah. Da bi se Palestinci vrnili v Izrael ali da bi za mir jamčila Rusija, je iluzija, morda pa bi morali na kongres priti predstavniki Islamske države Sirije in Iraka. Primerjava s tridesetletno vojno in vestfalskim sistemom je tvegana, ker je v Evropi (v Svetem rimskem cesarstvu – vsaj ob koncu tridesetletne vojne) vendarle obstajala kultura sodelovanja in kompromisov. Avtorica dvomi, da bi mir zavladal s podpisom mirovnega sporazuma, ki bi mu botrovali Američani; pač pa upa, da bi se vojne končale s pritiskom angažiranih državljanov, ki zahtevajo reforme; s pomočjo diplomacije, tehnično pomočjo in gospodarskimi vlaganji, ki bi bila usmerjena k ustvarjanju skladnih, občutljivih in odgovornih vlad v regiji. Bližnji vzhod, sklepa Maloneyeva, potrebuje svoj Helsinški sporazum (1975) torej nekaj podobnega, kot je bila Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi. Pomembna naloga za komisarja EU iz Slovenije Janeza Lenarčiča!

No, po ameriškem atentatu na iranskega revolucionarnega voditelja v noči med 2. in 3. januarjem 2020 se stvari nekoliko spreminjajo. Bolj kot na tridesetletno vojno spominjajo na sarajevski atentat, s katerim se je začela I. svetovna vojna. V 20. stoletju so politični atentati – naj gre za avstrijskega nadvojvodo, jugoslovanskega kralja, hrvaškega voditelja ali slovenske katoliške prvake (da ne govorimo o Kennedyju) – povzročili več zapletov kot razpletov.

V teh dneh so ameriški, pravzaprav vsi svetovni mediji polni svaril glede povračilnih ukrepov Irana, ameriške pripravljenosti nanje in vojne. Ljubljansko Delo je dan po atentatu objavilo tri članke (spod peresa istega avtorja), ki govorijo o ameriški “nesmiselni potezi”, “norosti” oz. “provokaciji”. Poročanje nacionalne televizije (Karmen Švegl) je bilo precej bolj umirjeno in uravnovešeno: Sulejmani je bil predstavnik iranske/šiitske revolucionarne garde, ki je odgovorna za mnoge teroristične napade; oboroževal je iraške šiitske milice, ki pobijajo Američane; organiziral pomoč sirskemu predsedniku Asadu (50.000 šiitskih bojevnikov), skrbel za zvezo s Hezbolahom, dobavljal orožje Hutijem v Jemnu… V ozadju je seveda iranski načrt vstopa v klub jedrskih sil, ki so ga najprej zavirali Evropejci in Američani, vendar je ameriški predsednik mirovni eksperiment zaustavil, češ da ni učinkovit. Poskušal je z gospodarskimi sankcijami.

Sulejmani ni računal z dramatično zaostritvijo politike ZDA
V prispevku Ilana Goldenberga beremo, da Sulejmani ni računal z dramatično zaostritvijo politike ZDA, sicer se ne bi znašel v bližini ameriške vojaške baze, kjer ga je razstrelilo brezpilotno letalo. Goldenberg ugiba, kako se bo Iran maščeval. K napadom utegne spodbujati šiitske milice v Iraku in libanonski Hezbolah, ki je navzoč po vsem Bližnjem vzhodu; napasti utegne ameriške baze in naftna polja v Savdski Arabiji. Med pisanjem tega prispevka je bilo negotovosti (začasno) konec: Iran je z raketami napadel dve ameriški postojanki v Iraku in objavil, da je pobil več deset tamkajšnjih vojakov. Američani števila žrtev ne navajajo, iz predsednikovega sporočila pa izhaja, da “je vse v redu”.

Glavni iranski odgovor bo seveda jedrski program. Maja 2018 je Trumpova administracija izstopila iz sporazuma, ki ga je začel Iran sistematično in vsem na očeh z majhnimi koraki kršiti leto pozneje; po umoru Sulejmanija pa se Iran najbrž ne bo več zadrževal. Iran bo mogoče izvedel terorističen napad na ozemlju ZDA ali poskusil ubiti ameriškega funkcionarja Sulejmanijevega ranga. Goldenberg svetuje, naj se ameriški predsednik zadovolji z likvidacijo iranskega poveljnika, vendar obstaja bojazen, da bodo ZDA nadaljevale z vojaškimi ukrepi.

Kako naj se do ameriško-iranskega spora opredeli slovenska zunanja politika
V zvezi s tem sta pomembni vsaj še dve vprašanji: kdo bodo glavni igralci bližnjevzhodne krize v prihodnosti; in kako naj se do ameriško-iranskega spora opredeli slovenska zunanja politika. Poleg spora med Združenimi državami in Iranom sta tu še spora med Izraelci in Palestinci pa med palestinskima Fatahom in Hamasom. Poleg muslimansko-judovskega spora je veliko nasprotje med manjšinskimi šiitskimi Muslimani (ki jih predstavlja Iran), in večinskimi sunitskimi Muslimani (ki jih predstavlja Savdska Arabija). Šiiti bolj upoštevajo sorodstvo z Mohamedom in so sploh navdušeni nad karizmatičnimi voditelji, suniti se zanašajo na literarno izročilo in so bolj pragmatični. Vsi pa so navzkriž povezani in sprti z radikalnim (sunitskim) gibanjem ISIS. Ob tem ne bi smeli pozabiti napetosti med Turki in Kurdi, ki bi si nemara – kdaj v prihodnosti – zaslužili združitev turškega, sirskega, iraškega in iranskega dela.

Resni spori in vojne so se pojavili tudi v času jugoslovanske krize. V mislih imam predvsem srbsko-muslimansko preganjanje in pobijanje. Ti pojavi niso tako daleč niti v zgodovini niti v zemljepisu.

V sporu med Iranom in ZDA bi se morala Slovenija jasno postaviti na ameriško stran
Slovenska podpora širitvi Evropske unije na Zahodni Balkan je lahko utemeljena predvsem z zavestjo, da evropski kontekst zmanjšuje razlike v gospodarski razvitosti; da blaži narodnostne, ideološke in verske napetosti. Po drugi strani se je Evropa v 20. stoletju nasitila takšnih napetosti in se jih je – kot kažejo nekatera znamenja – naveličala reševati. V sporu med Iranom in ZDA bi se morala Slovenija jasno postaviti na ameriško stran. Ne gre le za zavezništvo v Natu, ampak za razliko med demokracijo in teokracijo. Bližnji vzhod je področje tik pred evropskimi vrati, enako velja za Sredozemlje. V evropski hiši so se takšni boji, kot jih opazujemo pred svojimi vrati, nehali. Evropejci imamo za seboj izkušnje, kot so Vestfalija 1648, francoska in oktobrska revolucija, Dunajski kongres (1814-15), Verrsailles (1919), Pariška mirovna konferenca (1946), Nato (1949), Evropska skupnost/unija (1957), Helsinška sklepna listina (1975), Pariška listina o novi Evropi (1990), razpad Sovjetske zveze (1991), schengenski sporazum (1995), Lizbonska pogodba (2009)… Slovenci imamo za sabo jugoslovansko krizo in rešitve iz Brionov, Daytona, Rambouilleta in Ohrida. Vse te dosežke bi morali varovati in slaviti od prvega razreda osnovne šole naprej.

Dimitrij Rupel

  • Amerikanc

    Proti Arabcem se lahko zaenkrat boriš in jih držiš v šahu samo s silo in z sankcijami, ki jih prizemljijo. Vedeti moramo, da so preskočili kar nekaj družbenih ureditev in da so iz beduinskega načina življenja ( s pomočjo nafte), kar naenkrat postali gospodje. Problem je nastal, ko svojih zaslužkov od nafte niso znali investirati v visoko tehnologijo za dobrobit naroda ( kot je to naredila Saudska arabija in Emirati), ampak so v imenu Alaha začeli nabavljati zastarelo orožje in razvijati vojaške tehnologije, katerim beduini niso kos.

    • ljubinica

      O kom to nakladas?
      O Irancih? O kaksnih beduinih?
      Iranci niso Arabci.
      Iranska/perzijska kultura je stara vec tisoc let.
      Poglej si kak zgodovinski ucbenik.

  • Black_hawk

    Vzhodna ciganarija

  • RATATA

    Pogodbe o miru sklepajo sklepajo subjekti internacionalnega prava – države in ne neke verske ločine znotraj večih subjektov ali pa neka plemena, celo sorodniki….
    To ne gre zaradi neizpolnjevanja osnovnih pogojev v okviru posamezne države / znotraj ozemlja te države z jasnimi mejami, kjer živijo državljani te države v kateri deluje oblast.
    Primer je “Ujedinjenje”dne 01.12.1918, ki so se z državo, Kraljevino Srbijo združile “zemlje” (zemlje po srbsko so države) države SHS in ne država SHS, kot nas že več kot sto let zavajajo…. in države (te zemlje) so bile samo slovenske Dežele!!

  • PORK Amashina

    Bomo videli.Ker se zna pokazati da je vse dogajanje okoli Sulejmanija le teater,ki koristi tako Trumpu kot Khamneju.Vsi so pred volitvami in vsem je v korist zganjati šov.Če se izkaže da je samo dim brez ognja potem je vse skupaj le show v režiji Teherana in Hollywooda skupaj.

  • Andrej

    Kakorkoli, Solejmanija, zločinca, ni več. Prišel bo drug na njegovo mesto, ampak Islam sedaj ve, da bo vsak sledil Solejmanijevi usodi. To je pa že nekaj.

  • ljubinica

    Ameriko so nesmiselne neskoncne vojne na BV in Afghanistanu stale 5 triljonov in 5000 zivljenj vojakov (stotisocev mrtvih na muslimanski strani in porusenih drzav pa Americani sploh ne stejejo…..)
    In rezultat? Sadama niso zamenjali, Libija v razsulu, iranski vpliv v sosednjih drzavah mocnejsi kot kadarkoli, Iz Iraka naganjajo Americane…
    Meanwhile: ameriska infrastructura je v razsulu, v ne katerih mestih so razmere kot v tretjem svetu .. Ne morejo si privosciti niti zdravstvenega zavarovanja za vse….
    Medtem se pa v miru krepi Kitajska . ..
    America ima dovolj svoje nafte. Sedanje ameriske vojne na BV niso vec za nafto. Te vojne so za Izrael.
    Trump se hoce Umakniti Iz teh vojn (saj zaradi take obljube je zmagal na volitvah), vendar mora prej poskrbeti za Izrael. Judovski lobi mu je omogocil predsedovanje in zanj deluje…
    Marca bodo volitve v Izraelu. Ortodoksni Judje hocejo, da Netanyahu ostane na oblastI. Zato bodo Americani se pred volitvami marca javno predstavili Kushnerjev (Kushner: Trumpov zet, ortodoksni Jud, menda pravi gospodar Bele hise ..) “Mirovni nacrt” za Izrael in Palestin.
    Da se omogoci in vsili ta nacrt, je treba spraviti na kolena Iran. Zato atentat in nove sankcije….
    .

    • ljubinica

      Sem pogledala, ce je kdo komentiral moj zapis.
      Nic.
      Nimate odgovora?

  • piko8

    Mislim, da ajatola že dvgo ni vdev sonca, če bi ga biga ga hitro doletela usoda zločinskega generala!!