Amerika in Kitajska – katera je (bolj) zaupanja vredna partnerica Slovenije?

Datum:

Na ameriških univerzah je – ali je vsaj bilo leta 1971, ko sem se na eni od njih pripravljal za doktorat – druženje med profesorji in študenti nekaj običajnega. Moj mentor je bil Kurt H. Wolff (1912-2003), Nemec judovskega porekla, ki je leta 1933 pobegnil pred Hitlerjem iz Nemčije v Italijo, leta 1939 pa pred Mussolinijem iz Italije v ZDA. S soprogo Carlo sta naju z ženo večkrat povabila na večerjo v skromno, vendar prijetno hišo v bostonskem predmestju Newton. Ko sem profesorja nekoč, ko sem ugotovil, da se vozi z najmanj deset let starim volvom (PV 544), vprašal po razlogih takšne izbire in stanovitnosti, mi je odgovoril, da glede na svojo življenjsko izkušnjo nikoli ne bo kupil nemškega avtomobila. To mi je razložil s smrtno resnim obrazom, da sem njegovo odločitev sprejel kot nauk, ki si ga splača zapomniti.

Nekaj let pred tem naukom, leta 1966, sem na neki študentovski zabavi v angleškem Colchestru (na University of Essex), ko sem se po naključju znašel v gostiteljevi kuhinji, opazil, da pretakajo južnoafriški sherry v steklenico z britansko nalepko. Pojasnili so mi, da si nihče ne bi upal pokusiti (odlične) pijače, ki prihaja iz dežele apartheida, tj. rasnega izključevanja.

Oglejte si še: Začetek nove Evrope

Nekaj podobnih pomislekov smo v tistih časih imeli Slovenci glede blaga, ki je bilo uvoženo iz t.i. vzhodnega bloka. Navdušeni pa smo bili nad uvoženimi izdelki iz zahodnih držav ali nad domačimi izdelki, ki so bili narejeni za izvoz na zahodna tržišča, pa so se kdajpakdaj po naključju in v omejenem obsegu znašli v slovenskih trgovinah. Spominjam se veselja svoje matere, kadar se ji je posrečilo dobiti kak izdelek “iz uvoza” ali “za izvoz”. Za sovjetske avtomobile je bilo znano, da so bili pokvarljivi in potratni, zato sem bil presenečen, ko mi je – nekaj let pred osamosvojitvijo – France Bučar priznal, da se vozi z rusko volgo. Pokojni Primož Simoniti se je nekoč tako rekoč opravičeval, da se vozi s pravoslavnim avtomobilom “Zastava 101”; toda v Jugoslaviji smo bili večinoma primorani – če nismo hoteli kršiti zakonov in predpisov in če smo bili zelo varčni – kupovati jugoslovanske ali od državnih podjetij uvožene avtomobile. Danes imajo vzhodnonemški trabanti tako rekoč mitološki pomen, vendar ne kot simboli nemškega socializma, ampak – ker so se prvi prebili čez berlinski zid leta 1989 – kot simbol njegovega propada.

Nacistična Nemčija in fašistična Italija, ki ju je zapustil Kurt Wolff, segregacionistična Južna Afrika, komunistični Sovjetska zveza in Jugoslavija so propadle; njihove naslednice so se večinoma pokesale svoje preteklosti. Tiranije in diktature so bile premagane v vojnah, so propadle ali jih je povozil čas. K njihovi nesprejemljivosti in k njihovemu propadu so prispevali pomisleki modernega sveta in naprednega človeštva. Danes velja, da ni mogoče poslovati z norci ali zločinci, kršitelji človekovih pravic, preganjalci kulture, manjšin itn. Vprašajmo se, ali bi bili pripravljeni kupiti avtomobil, ki so ga izdelali v Belorusiji, na Kubi, v Severni Koreji ali v Venezueli?

Kvalitativne razlike med ZDA in Kitajsko so očitne
Kljub vsemu zadeva ni tako preprosta, kot bi bilo mogoče sklepati iz tega osebnega in rahlo zasebnega uvoda. Kaj naj na primer stori slovenska vlada v zvezi z vzpostavljanjem in varnostjo “omrežja 5G”, o čemer bo govor ob najnovejšem obisku ameriškega državnega sekretarja Mikea Pompea na Bledu? Kako se opredeliti do neusmiljenega tekmovanja med Kitajci in Američani?

Ameriški sekretar za zunanje zadeve Mike Pompeo. (Foto: epa)

Prvo, kar pade na pamet, je ugotovitev, da so ZDA demokratična država in naša zaveznica v Natu, torej se bomo odločili za sodelovanje z njimi. Kitajska je komunistična utrdba in brezobzirna diktatura, ki zapira oporečnike in rivale in pošilja tisoče Ujgurov v koncentracijska taborišča, kar nekateri označujejo kot kulturni genocid; nedavno pa so v Hong Kongu aretirali medijskega lastnika Jimmyja Lai-a, češ da je pripravljal zaroto proti Kitajski. Ameriški politiki primerjajo kitajskega voditelja Ši Džinpinga s Stalinom, nekateri komentatorji pa jim ugovarjajo, da moderne Kitajske ob vseh njenih stranpoteh vendarle ni mogoče primerjati s Sovjetsko zvezo.[1]

Ši Džinping. (Foto: epa)

Ne glede na naštete grehe in druge okoliščine Slovenci z veseljem kupujejo kitajske računalniške in telekomunikacijske izdelke, ni pa mogoče izključiti, da bi kupovali tudi kitajske avtomobile. Nekateri (levo usmerjeni) slovenski novinarji in uredniki celo propagirajo sodelovanje s Kitajsko; pravijo celo, da je kitajska tehnologija boljša in cenejša; in napadajo ZDA oz. aktualno slovensko naklonjenost do ameriških oblasti.

Nato bolj zaupanja vreden kot Kitajska
Ob tem je – če nekoliko poenostavimo – mogoče reči, da so v zadnjem desetletju kitajski proizvodi postali sprejemljivi in celo zaželeni predvsem zaradi svoje povezanosti oz. skladnosti z velikimi ameriškimi podjetji, da so enako – ali skoraj enako – kakovostni kot ameriški. Na znamenitem iPhoneu piše, da so ga oblikovali pri Applu v Kaliforniji, sestavili pa na Kitajskem. Kitajska je postala primerna za mednarodne gospodarske salone (Nemci bi rekli salonfähig) s pomočjo ZDA, tudi s posnemanjem ameriške vrhunske tehnologije in celo z nezakonitimi posegi na področje ameriške intelektualne lastnine oz. avtorskih pravic.

Kitajska je nemara zadnja trdnjava komunizma na svetu, in Ši Džinping je diktator, vendar imajo – kot beremo – kitajski državljani v gospodarskem pogledu veliko bolj avtonomen položaj, kot so ga imeli v času hladne vojne sovjetski državljani. (Roko na srce, veliko bolj avtonomen, kot smo ga imeli v Jugoslaviji!) Kitajski dosežki so zasluga bolj odprte, tržno usmerjene in globalno integrirane kitajske ekonomije. Pisec teh vrstic je eden mnogih, ki občudujejo tradicionalno kitajsko kulturo, v zadnjem času pa tudi izdelke in sisteme, ki so rezultat kitajsko-ameriškega sodelovanja. Pri tem se sprašuje, kako bi kitajsko gospodarstvo in kitajska znanost napredovala brez tega sodelovanja. Kar zadeva telekomunikacijske naprave in omrežje 5G, se pojavljajo in postavljajo mnoga vprašanja, predvsem vprašanje varovanja podatkov in posegov vanje. V tem pogledu ne bi smelo biti dvoma, da so bolj kot kdorkoli drug zaupanja vredni zavezniki. Težko si je predstavljati boljše varovanje, kot ga članicam nudi zavezništvo Nato. Napad na katerokoli od njih je napad na vse (5. člen Washingtonske pogodbe).

dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej članek Michaela McFaula, “Xi Jinping Is Not Stalin – How a Lazy Historical Analogy Derailed Washington’s China Strategy”, Foreign Affairs, 10. avgusta 2020.

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...