Anuška Delić v velikih težavah, ker v panamskih dokumentih ni Janeza Janše

Časopis Delo je napovedoval veliko preiskovalno novinarsko zgodbo o panamskih dokumentih, na tujem znanih pod oznako #PanamaPapers, seveda z dodatkom, kdo in koliko Slovencev je pustilo svoje prstne odtise v tej aferi. Doslej velikega razkritja ni bilo, več ali manj je ponavljanje že videnega in slišanega. Pa saj za Karnerja in njegovo zgodbo vemo že nekaj let, če bi kdo prišel na Koroško, kamor tudi vlečejo niti, bi lahko zvedel še kaj drugega.

Zavec je kot nesrečnik padel v zgodbo in danes ta svetovni boksarski prvak na vseh svojih računih doma in na tujem najbrž nima toliko denarja, kot ga zasluži, denimo, Janez Škrabec v enem mesecu. Slišali smo še za dva častna konzula, pa enega fanta z Jesenic, ki je tja vložil tisočaka, vendar bi lahko postal zvezda, ker je član SDS in njenega podmladka na Jesenicah. Ne, mene še niso našli, čeprav sem bil pred leti osebno v Panami, pa še Anuška Delić tako rada kaj napiše o meni.

Težave, ker v panamskih dokumentih ni Janeza Janše
#PanamaPapers je seveda velika zgodba, vprašanje je le, kako velika je ta zgodba za Slovenijo in o Sloveniji. Pričakujejo se, torej,  prvič, imena, ki nekaj štejejo, ne glede na to, koliko denarja imajo, in drugič, imena, ki imajo  svoj kapital resnično v davčnih oazah in se izogibajo plačevanju davkov. Dokumentov novinarji najbrž niso dobili predvčerajšnjem, skozi milijone datotek se je treba prebiti in novinarji v okviru tega projekta niso začeli delati minuli ponedeljek. Vsi resni tuji mediji, ki sodelujejo v tem projektu, so glavno zgodbo na dan D imeli pripravljeno, najbolj prepoznana imena iz politike in gospodarstva ter njihove mreže so najbrž že dali na mizo. Zagotovo bodo sledila še imena, ki so obrnila veliko več denarja in neplačanih davkov, vendar v javnosti niso tako prepoznana. Sedemdeset in še nekaj slovenskih imen v tej davčni oazi pa je najbrž lahko hitro preveriti, vendar prve lige v naslovih naših medijev še ni.

Bi Petrič in njegov piarovec pustila, da zaposleni na Delu grdo pišejo o njem?
Morda pa prve lige sploh ni ali pa je v teh papirjih tudi kako ime, za katerega ima Delo velike težave, da bi ga objavilo. Mogoče lastnik Dela. Če bi bil na spisku Janez Janša, potem bi o tem seveda tiskali velike plahte. Ko sem pred leti pisal o pranju denarja v Novi KBM, je bila ta državna banka lastnica časopisa, v katerem sem bil zaposlen. A bi Delo kaj napisalo o Petriču, Kučanu, Rigelniku, Zemljariču …., če bi odkrili, da so se sončili v bančni oazi ali so kako drugače povezani s kriminalom? Ali drugače rečeno: ali bi Petrič, ki je sicer kupil Delo za drobiž, pustil, da novinarji v njegovem časopisu pišejo čez njega? Na Delu odpuščajo novinarje, ki zaradi tega javno in množično ne protestirajo, in očitno ga ni junaka, ki bi dvignil glas proti lastniku.

Novinarji kot bankomati
Slovensko novinarstvo si sicer priznava, da je v veliki krizi, vendar večinoma uperijo prst v lastništvo in politiko, ki da ne razume pomena in družbene vloge medijev. Samorefleksije, kritičnega razmisleka samih novinarjev o novinarstvu in njihovem delu pa seveda ni. Ko sem pred leti pisal o novinarstvu in korupciji oziroma o korupciji v novinarstvu, je nek slovenski novinar zapisal, da je res škoda, da me niso ubili. Ni edini, ki mu je žal za to. Takrat sem po avtorici Chay Florentino-Hofilena povzel tudi korupcijski slovarček, ki mi je bil zelo všeč in ga je mogoče povsem enostavno prenesti tudi v slovenski medijski prostor. Hofilena je v knjigi News for Sale: The Corruption&Comercialization of the Philipine Media  uvedla nekaj slikovitih izrazov za medijsko korupcijo. Na primer AC-DC (Attack-Collecct-Defend-Collect), kar bi lahko poslovenili kot Napadati – Unovčiti in Braniti – Unovčiti.

Novinar v nekem časopisu napade neko osebo, za kar ga sovražnik te osebe bogato nagradi. In sledi drugi del, to je Braniti – Unovčiti: napadena oseba se skuša nekako rehabilitirati in na pomoč ji priskoči drugi novinar, vendar ne zastonj, tudi ta skuša kaj zaslužiti. ATM (Automated Teller Machine) ali bankomat se je uveljavil za novinarje, ki prejemajo diskretna ali kar redna plačila na bančni račun. Običajno ne na svojega, pogosto je odprt na sorodnikovo ime. Bog ve, mogoče tudi kje v Panami.

Point Man ali medijske prostitutke
V slovenskem novinarstvu lahko hitro odkrijemo tudi primere Blood Money ali krvavi denar, kar je oznaka za tisto novinarstvo, ko nekdo plača podkupnino, da ne bi bila objavljena kritična zgodba. Zveni znano, kajne. Nasprotje temu je Smiling Money, ko dobi novinar ali urednik lepo nagrado ali podkupnino kakšne druge vrste, na prvi pogled kar tako, iz prijaznosti oziroma brez pravega razloga, vendar s ciljem, da se vzpostavi dober odnos med novinarjem in virom. In Point Man, oznaka za urednika v medijski organizaciji, ki ga plačuje politik, politična stranka ali kakšno podjetje v imenu politične opcije. Ta Point Man pa skrbi, da so sporočila določene politične opcije objavljena, pozitivne novice konkurenčnega tabora pa ne. Objavljene so lahko zgolj in samo negativne.

Vse kategorije medijskega korupcijskega slovarja pa bi lahko brez velikega tveganja dali tudi na skupni imenovalec – medijske prostitutke.    

Miro Petek