V teh dneh se večkrat spomnim svojega pogovora z izraelskim državnikom Benjaminom Netanjahujem. Moj sogovornik, ki je bil takrat, leta 2005, v opoziciji, je bil – če se dobro spominjam svojega vtisa – obseden z nevarnostjo iranskega uničenja Izraela. Spominjam se tudi dolgoletnih vztrajnih prizadevanj nemškega kolega Franka Walterja Steinmeierja, da bi dosegel mirovni sporazum z Iranom. To mu je uspelo leta 2015. Kot je znano, je danes ta sporazum zaradi izstopa ZDA veljaven le na pol. Mislim, da je sporazum z Iranom pomemben, celo usoden. Ameriški predsednik meni, da je nezadosten (kar je najbrž res), zato omenja možnost srečanja iz oči v oči z iranskim predsednikom Rohanijem. Predstavljajmo si, da bi Iran, ki mu vladajo verski voditelji, dobil atomsko bombo. Si lahko predstavljamo versko vojno v 21. stoletju?
Kdaj pa kdaj se spomnim pogovora s pokojnim predsednikom Turkmenistana Saparmuratom Nijazovom, ki so ga imenovali “Turkmenbaši”, kar pomeni turkmenski voditelj. On in mnogi drugi voditelji držav, ki so nastale na ozemlju Sovjetske zveze, so si gradili dvore in vile, v času svojega življenja so si postavljali spomenike. (Podobno je bilo pri nas v Jugoslaviji.) Pozneje sem slišal, da je Turkmenbaši, ko je bil na oblasti, iz državne zakladnice pobral dve ali tri milijarde dolarjev; takrat, leta 2005, v času obiska delegacije OVSE, pa me je najbolj presenetila informacija, da morajo vsi vladni uslužbenci za ohranjanje telesne kondicije po službi preteči nekaj kilometrov dolgo progo okrog hriba na robu mesta, pravzaprav nedaleč od vladne palače. Pri tem so izpolnjevanje partijskega ukaza nadzirali predsednikov daljnogled in elektronske kamere. Turkmenbaši je bil po vsem videzu tudi šaljivec, saj me je ob prihodu vprašal, če prihajam iz Irana. Na moje vprašanje, od kod ta domneva, mi je v smehu rekel, da zato, ker nosim brado; naslednji trenutek pa je pomignil svojim sodelavcem, ki so namig posredovali celi vojski novinarjev in televizijskih kamer. Za mojega sogovornika in za druge avtokrate oz. avtokracije, ki sem jih obiskoval tisto leto, je bilo značilno, da so zaničevali druge države, narode, režime in vere.
Slovenski mediji so v zadnjem času precejšnjo pozornost namenili dvema “spomenikoma”, tj. “kiparskima” upodobitvama ameriškega predsedniškega para, Donalda in Melanie Trump. Predsednikovo slovensko soprogo sta ameriški pobudnik Brad Downey in domači umetnik Aleš Župevc – Maxi razstavila v Rožnem pri Sevnici; predsednika Trumpa pa je v poenostavljeni obliki, nadnaravni velikosti in pod imenom “kip svobode” postavil arhitekt Tomaž Schlegl na Selih pri Kamniku. Obe upodobitvi sta – milo rečeno – žaljivi za osebi, ki ju predstavljata. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Melanii Trump, ne more zanikati, da gre za lepotico, ameriški Downey in domači Župevc pa jo predstavljata kot brezoblično in brezobrazno leseno gmoto, ki je po eni strani podobna kakšni afriški domorodski sohi, po drugi pa Kardeljevim spremljevalcem na ljubljanskem Trgu republike, o katerih je pokojni Bojan Štih rekel, da so videti, kot da imajo nogavico čez obraz.
Podobno neumestna je – spet primitivna in posmehljiva – lesena podoba ameriškega predsednika, ki jo je avtor celo imenoval “kip svobode”. Problem je v tem, da komentatorji, zdaj pa celo – resda okorni – umetniki svoja razmišljanja o Ameriki utemeljujejo na bolj ali manj levičarskih klišejih in gorostasnih predsodkih. Vse to se dogaja v trenutku, ko slovenska politična mašinerija – pod pretvezo politične korektnosti in kulture – na veliko preučuje in preganja tako imenovani sovražni govor.
Medijsko zaničevanje demokratov in poveličevanje avtokratov
Zaničevanja in predsodki naraščajo kljub temu, da jim formalno ugovarjajo iz vseh mogočih uradov in registrov. Zaničevanja in predsodki imajo svoja izstrelišča, svoje teoretične podlage in svoje komandante, in res se komentatorji večinoma strinjajo glede nekaterih imen. Ameriška revija Foreign Affairs je na naslovni strani objavila peterico avtokratov: ruskega Vladimirja Putina, kitajskega Ši Džinpinga, turškega Recepa Tayyipa Erdogana, filipinskega Rodriga Duterteja in madžarskega Viktorja Orbana. Pisec teh vrstic imam – kljub temu, da o njem piše stari znanec in zanesljivi poznavalec Paul Lendvai – nekaj zadržkov glede Orbanove uvrstitve, saj je domnevne prekrške zagrešil v spopadu s komunističnimi tradicijami, ki so bile na vsak način bolj avtokratske od Orbanovih. Sam bi seznamu dodal še kakšno ime, na primer sirskega predsednika Asada, severnokorejskega Kima Džong Una, savdskega Mohameda Bin Salmana in iranska voditelja Alija Hameneja in Hasana Rohanija. (O nekaterih drugih diktatorjih sem pisal v eni prejšnjih kolumn.) Pri nas mediji tupatam lahkomiselno izenačujejo iranskega voditelja z ameriškim predsednikom Trumpom, ena od posledic te lahkomiselnosti pa sta tudi zgoraj omenjena šuštarska spomenika. Če zanemarimo grožnje s smrtjo in sploh slikovito izražanje iranskega šefa o peklenski Ameriki, je seveda bistvo, da je iranska politika utemeljena na verski nestrpnosti, kar je seveda zelo daleč od liberalne svetovne ureditve, ki jo zagovarja Trump. Mimogrede: poznavalci menijo, da je verski spor med šiiti (ki vladajo v Iranu) in suniti (ki vladajo v Savdski Arabiji) danes hujši od judovsko-arabskega spora, ki preganja Netanjahuja.
Še vedno v kamen vklesana komunistična ustava
Raziskovalci mednarodnih odnosov zadnje čase vse pogosteje ugotavljajo ogroženost liberalne svetovne ureditve, pri čemer tiste, ki se pritožujejo nad tem, poučijo, da je liberalna svetovna ureditev temeljila pravzaprav na ravnotežju velesil, ki je bilo značilno za hladno vojno. Ob njenem koncu je bilo videti, kot da je povsem prevladala, v najnovejšem času pa si je – kot piše Daniel W. Drezner[1] – liberalno ureditev mogoče predstavljati kot igro Jenga, v kateri odstraniš veliko sestavnih delov, stolp pa še vedno stoji. ZDA, Nato in Evropska unija kljub vsemu še vedno predstavljajo najboljše jamstvo za preživetje modernih in demokratičnih družb.
Če se v Sloveniji norčujejo iz ameriškega predsednika in njegove žene, ki je po rodu Slovenka, bi morali vsaj trikrat huje sramotiti azijske in afriške avtokrate, navsezadnje pa tudi tiste slovenske politike, ki jih ne motijo spomeniki slovenskim in jugoslovanskim avtokratom na glavnih trgih. Kaj naj si človek misli o ljudeh, ki (po službeni dolžnosti, zaradi EU in Nata, vendar s figo v žepu) podpirajo stebre liberalne svetovne ureditve in se celo razglašajo za liberalce, dopuščajo pa, da na glavnem ljubljanskem trgu stoji v marmor vklesan odlomek iz ustave jugoslovanske Socialistične republike Slovenije iz leta 1974. V tej ustavi je zapisano, da si bomo v Sloveniji s pomočjo zveze komunistov, ki je ustavno varovana ustanova, prizadevali, da “se bo uresničevalo načelo komunizma ‘vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah’.”[2]
Dr. Dimitrij Rupel
[1] Glej Daniel W. Dezner, “This Time is Different – Why U.S. Foreign Policy Will Never Recover”, Foreign Affairs, 16. april 2019.
[2] Glej Ustava Socialistične republike Slovenije, Ljubljana 1974, str. 33.