Avtokrati in predsodki – Nekaj drobcev o Iranu in o slovenskem “kiparstvu”

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

V teh dneh se večkrat spomnim svojega pogovora z izraelskim državnikom Benjaminom Netanjahujem. Moj sogovornik, ki je bil takrat, leta 2005, v opoziciji, je bil – če se dobro spominjam svojega vtisa – obseden z nevarnostjo iranskega uničenja Izraela. Spominjam se tudi dolgoletnih vztrajnih prizadevanj nemškega kolega Franka Walterja Steinmeierja, da bi dosegel mirovni sporazum z Iranom. To mu je uspelo leta 2015. Kot je znano, je danes ta sporazum zaradi izstopa ZDA veljaven le na pol. Mislim, da je sporazum z Iranom pomemben, celo usoden. Ameriški predsednik meni, da je nezadosten (kar je najbrž res), zato omenja možnost srečanja iz oči v oči z iranskim predsednikom Rohanijem. Predstavljajmo si, da bi Iran, ki mu vladajo verski voditelji, dobil atomsko bombo. Si lahko predstavljamo versko vojno v 21. stoletju?

Kdaj pa kdaj se spomnim pogovora s pokojnim predsednikom Turkmenistana Saparmuratom Nijazovom, ki so ga imenovali “Turkmenbaši”, kar pomeni turkmenski voditelj. On in mnogi drugi voditelji držav, ki so nastale na ozemlju Sovjetske zveze, so si gradili dvore in vile, v času svojega življenja so si postavljali spomenike. (Podobno je bilo pri nas v Jugoslaviji.) Pozneje sem slišal, da je Turkmenbaši, ko je bil na oblasti, iz državne zakladnice pobral dve ali tri milijarde dolarjev; takrat, leta 2005, v času obiska delegacije OVSE, pa me je najbolj presenetila informacija, da morajo vsi vladni uslužbenci za ohranjanje telesne kondicije po službi preteči nekaj kilometrov dolgo progo okrog hriba na robu mesta, pravzaprav nedaleč od vladne palače. Pri tem so izpolnjevanje partijskega ukaza nadzirali predsednikov daljnogled in elektronske kamere. Turkmenbaši je bil po vsem videzu tudi šaljivec, saj me je ob prihodu vprašal, če prihajam iz Irana. Na moje vprašanje, od kod ta domneva, mi je v smehu rekel, da zato, ker nosim brado; naslednji trenutek pa je pomignil svojim sodelavcem, ki so namig posredovali celi vojski novinarjev in televizijskih kamer. Za mojega sogovornika in za druge avtokrate oz. avtokracije, ki sem jih obiskoval tisto leto, je bilo značilno, da so zaničevali druge države, narode, režime in vere.

Slovenski mediji so v zadnjem času precejšnjo pozornost namenili dvema “spomenikoma”, tj. “kiparskima” upodobitvama ameriškega predsedniškega para, Donalda in Melanie Trump. Predsednikovo slovensko soprogo sta ameriški pobudnik Brad Downey in domači umetnik Aleš Župevc – Maxi razstavila v Rožnem pri Sevnici; predsednika Trumpa pa je v poenostavljeni obliki, nadnaravni velikosti in pod imenom “kip svobode” postavil arhitekt Tomaž Schlegl na Selih pri Kamniku. Obe upodobitvi sta – milo rečeno – žaljivi za osebi, ki ju predstavljata. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Melanii Trump, ne more zanikati, da gre za lepotico, ameriški Downey in domači Župevc pa jo predstavljata kot brezoblično in brezobrazno leseno gmoto, ki je po eni strani podobna kakšni afriški domorodski sohi, po drugi pa Kardeljevim spremljevalcem na ljubljanskem Trgu republike, o katerih je pokojni Bojan Štih rekel, da so videti, kot da imajo nogavico čez obraz.

Image

Foto: Twitter

Podobno neumestna je – spet primitivna in posmehljiva – lesena podoba ameriškega predsednika, ki jo je avtor celo imenoval “kip svobode”. Problem je v tem, da komentatorji, zdaj pa celo – resda okorni – umetniki svoja razmišljanja o Ameriki utemeljujejo na bolj ali manj levičarskih klišejih in gorostasnih predsodkih. Vse to se dogaja v trenutku, ko slovenska politična mašinerija – pod pretvezo politične korektnosti in kulture – na veliko preučuje in preganja tako imenovani sovražni govor.

Medijsko zaničevanje demokratov in poveličevanje avtokratov
Zaničevanja in predsodki naraščajo kljub temu, da jim formalno ugovarjajo iz vseh mogočih uradov in registrov. Zaničevanja in predsodki imajo svoja izstrelišča, svoje teoretične podlage in svoje komandante, in res se komentatorji večinoma strinjajo glede nekaterih imen. Ameriška revija Foreign Affairs je na naslovni strani objavila peterico avtokratov: ruskega Vladimirja Putina, kitajskega Ši Džinpinga, turškega Recepa Tayyipa Erdogana, filipinskega Rodriga Duterteja in madžarskega Viktorja Orbana. Pisec teh vrstic imam – kljub temu, da o njem piše stari znanec in zanesljivi poznavalec Paul Lendvai – nekaj zadržkov glede Orbanove uvrstitve, saj je domnevne prekrške zagrešil v spopadu s komunističnimi tradicijami, ki so bile na vsak način bolj avtokratske od Orbanovih. Sam bi seznamu dodal še kakšno ime, na primer sirskega predsednika Asada, severnokorejskega Kima Džong Una, savdskega Mohameda Bin Salmana in iranska voditelja Alija Hameneja in Hasana Rohanija. (O nekaterih drugih diktatorjih sem pisal v eni prejšnjih kolumn.) Pri nas mediji tupatam lahkomiselno izenačujejo iranskega voditelja z ameriškim predsednikom Trumpom, ena od posledic te lahkomiselnosti pa sta tudi zgoraj omenjena šuštarska spomenika. Če zanemarimo grožnje s smrtjo in sploh slikovito izražanje iranskega šefa o peklenski Ameriki, je seveda bistvo, da je iranska politika utemeljena na verski nestrpnosti, kar je seveda zelo daleč od liberalne svetovne ureditve, ki jo zagovarja Trump. Mimogrede: poznavalci menijo, da je verski spor med šiiti (ki vladajo v Iranu) in suniti (ki vladajo v Savdski Arabiji) danes hujši od judovsko-arabskega spora, ki preganja Netanjahuja.

Slovenske zunanjepolitične in geopolitične dileme so po svoje manj usodne, vendar če pomislimo, kako so slovenske levičarske vlade zašuštrale letalsko družbo Adria in tako rekoč pretrgale komunikacije običajnih Slovencev s svetom (vlada uporablja vladni falcon), so enako ali celo bolj boleče. Dušan Pirjevec je nekoč rekel, da je to, kar počnemo Slovenci sami s sabo, važnejše od tega, kar z nami počnejo drugi. Mislim na vse hujše slovensko zaničevanje liberalne svetovne ureditve.

Še vedno v kamen vklesana komunistična ustava
Raziskovalci mednarodnih odnosov zadnje čase vse pogosteje ugotavljajo ogroženost liberalne svetovne ureditve, pri čemer tiste, ki se pritožujejo nad tem, poučijo, da je liberalna svetovna ureditev temeljila pravzaprav na ravnotežju velesil, ki je bilo značilno za hladno vojno. Ob njenem koncu je bilo videti, kot da je povsem prevladala, v najnovejšem času pa si je – kot piše Daniel W. Drezner[1] – liberalno ureditev mogoče predstavljati kot igro Jenga, v kateri odstraniš veliko sestavnih delov, stolp pa še vedno stoji. ZDA, Nato in Evropska unija kljub vsemu še vedno predstavljajo najboljše jamstvo za preživetje modernih in demokratičnih družb.

Če se v Sloveniji norčujejo iz ameriškega predsednika in njegove žene, ki je po rodu Slovenka, bi morali vsaj trikrat huje sramotiti azijske in afriške avtokrate, navsezadnje pa tudi tiste slovenske politike, ki jih ne motijo spomeniki slovenskim in jugoslovanskim avtokratom na glavnih trgih. Kaj naj si človek misli o ljudeh, ki (po službeni dolžnosti, zaradi EU in Nata, vendar s figo v žepu) podpirajo stebre liberalne svetovne ureditve in se celo razglašajo za liberalce, dopuščajo pa, da na glavnem ljubljanskem trgu stoji v marmor vklesan odlomek iz ustave jugoslovanske Socialistične republike Slovenije iz leta 1974. V tej ustavi je zapisano, da si bomo v Sloveniji s pomočjo zveze komunistov, ki je ustavno varovana ustanova, prizadevali, da “se bo uresničevalo načelo komunizma ‘vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah’.”[2]

Dr. Dimitrij Rupel

[1] Glej Daniel W. Dezner, “This Time is Different – Why U.S. Foreign Policy Will Never Recover”, Foreign Affairs, 16. april 2019.

[2] Glej Ustava Socialistične republike Slovenije, Ljubljana 1974, str. 33.

  • Šobar Davorin

    Ko je dobri vojak Švejk, onikrat ordonanc enajste marškompanije, odkril poročnika Duba v gatah v sobici predfrontnega kupleraja z gospodično Elli in flašo kontušovke v postelji, je poročnik dejal Švejku:”Maroški sultan je pokopana veličina.”

  • Amerikanc

    Levaki s sovražnimi dejanji delujejo za sovražni govor. Dr. Teršek je levakom natočil kupico čistega vina, glede sovražnega govora, v ponedeljkovem Studio Cyti.

    • Janez Novak

      Slabo je Teršek odgovoril na provokativno Milharčičevo vprašanje, če lahko fašistom dovolijo svobodo govora. Kdo so v Sloveniji fašisti? In kdo o tem odloča? Milharčičeva partija? Največji (proto)fašisti v Sloveniji so fašiglobalisti. Milharčič misli, da če s prstom kažeš na druge, da si sam izvzet. Naj se pogleda v ogledalo. Že desetletja poneumlja in hujska javnost s svojimi nebulozami.

  • Janez Novak

    Če se v Sloveniji norčujejo iz ameriškega predsednika in njegove žene, ki je po rodu Slovenka, bi morali vsaj trikrat huje sramotiti azijske in afriške avtokrate, navsezadnje pa tudi tiste slovenske politike, ki jih ne motijo spomeniki slovenskim in jugoslovanskim avtokratom na glavnih trgih.
    ***
    V Kučanzueli sramotijo demokracijo in demokrate ter glorificirajo avtokratski sistem in samodržce. To je pa ja normalno.

  • Beli Sneg

    Jaz predlagam da se postavi skulptura serpentinšku, opankarju in murgeljparkeljnu. To je tema za posmeh.

    • dob

      Dovolj bi bila že ustanovitev umetniškega tria Zemljarič, Zemljarič in Zemljarič.

      • dob

        TRIO ZEMLJARIČ
        19.03.2014
        Sem slišal, da je v ustanavljanju umetniška skupina Janez Zemljarič, Janez Zemljarič in Janez Zemljarič. Sestavljajo jo trije umetniki: Janez Zemljarič, Janez Zemljarič in Janez Zemljarič!

        Trenutno nastopajo z recitacijo: Mi smo Pitovi – Pito je naš.
        Pol pa gre še naprej:
        Mi smo Ritovi – Rito je naš! Pa: Mi smo Sitovi – Sito je naš… in tko naprej, vse do: Mi smo Titovi -Tito je naš!

        Zdaj študirajo, da bi priključili še:
        Mi smo Yitovi-Yito je naš! Za tuje trge.
        Tudi: Mi smo Witovi-Wito je naš! Mi smo Zitovi-Zito je naš!, pa itak pride na koncu vsake recitacije.
        Zelo so originalni, a ne?!
        Prešernova jim zihr ne uide.

        Pri: Mi smo Žitovi – Žito je naš!, je še nekaj pomislekov, ker je možno narobe razumeti, ampak s primernimi simboli se da odpraviti nesporazum.

        Enemu od umetniške trojice Janez Zemljarič, Janez Zemljarič in Janez Zemljarič, (mislim, da je to bil Janez Zemljarič, nisem pa čisto gotov, lahko bi bil tudi Janez Zemljarič ali Janez Zemljarič) se je porodila zamisel, da bi lahko v svojo epsko pesnitev vtaknili tudi naslednja šumnika:

        Mi smo Šitovi – Šito je naš! In pa Mi smo Čitovi – Čito je naš!

        Genialna ideja se je porodila (to bomo še preverili!) Janezu Zemljariču iz umetniške skupine Janez Zemljarič, Janez Zemljarič in Janez Zemljarič. Kateremu od njih natančno, se še ne ve, morda Janezu Zemljariču ali pa Janezu Zemljariču. Morda pa tudi Janezu Zemljariču. Vendar vse kaže, da najbrž prav Janezu Zemljariču iz istoimene umetniške skupine Janez Zemljarič, Janez Zemljarič in Janez Zemljarič.

        V pripravi je tudi pesnitev: Mi smo Kitovi – Kito je naš!, ki nosi erotični navdih z močno homoerotično vsebino. Prva kitica je: Mi smo Ritovi – Rito je naš, druga je: Mi smo Kitovi – Kito je naš! Tema dvema potem sledi še: Mi smo Šitovi – Šito je naš!

        Vse skupaj tvorijo sonetni venec: Mi smo Titovi – Tito je naš!

        Nastop se prične z Mi smo Čitovi – Čito je naš!, ki kaže naš izvor po Darwinistični doktrini do opice Potem se pa recital razvije, kot je zgoraj navedeno.

        Na koncu vsi skupaj (s publiko vred!) zapojejo: Mi smo Sitovi – Sito je naš! in pa še, če čas to dopušča, Mi smo Žitovi – Žito je naš!
        To poudari, da nismo ne zadolženi ne lačni.

        Smisel se iz ene kitice (kitica je mala kita, op. prev.!) seli na drugo kitico. Od kitice do kitice, kot ena skupna velika kita! V kateri se prepletajo domoljubna čustva nastopajočih s tistimi, ki jih na njihovih koncertih vedno bolj navdušeno izraža publika.

        Prav je, da se umetnosti in kulturi približajo tudi uporabniki umetnosti in kulture, in prav je, da je proletariat vedno v prvi vrsti.

        Zato ker so edino te karte še ostale. Noben drug jih ni hotu.

  • Janez Novak

    Tisti “kiparji”, ki so postavili skulpture Melaniji in Donaldu Trumpu, jima ne sežejo do gležnjev po ničemer. Delajo sramoto Sloveniji. Ponosni so lahko samo na svoj nikakršen etični nivo.

  • IZBIRA

    V Sloveniji je isto kot v Tirkmenistanu. Imamo Kučmanbašija. Razlika je samo v tem da so komunisti v Sloveniji bolj nagnjeni hedonizmu in požrtijam na svojih proslavah, njihovi uradniki v javni upravi pa so temu primerno vzgojeni lenuhi in bi raje pustili službo in dobivali socialko kot, da bi vstali iz naslonjačev in po službi tekli. Iz naslanjačev vstanejo med službo, ko urejajorazne osebne reči (npr. pedikura, fritiranje, kupovanj špecerije, mogoče peljat avto mehaniku ipd.). Po službi so radi prosti poln prosti čas in neobremenjeni in počivajo.

  • IZBIRA

    ‘vsak po svojih sposobnostih – vsakemu po njegovih potrebah”
    Jankovići imajo velike potrebe.
    Kdo je kriv, če kdo nima potreb. Ali pa komunisti predpišejo kdo ima kakšne pottrebe?

    Sposobost, ja. Samo kakšna? Vrjetno članstvo v Partiji, čisto zadostuje. No pa še kanček pokvarjenosti in požrešnosti.

    Barabe nakladaške in sleparske. Komunisti raus!

  • RATATA

    Oh koliko stramotnih se še najde ….
    npr. besedilo napitnice Zdravice našega genija Franceta Presherna za himno Republike Slovenije in to tista kitica, ki slavi vse druge narode, le slovenskega ne …,
    sramotno je bilo npr. tudi to, da je osamosvojena Republika Slovenija priznala neko še neustanovljeno hrvatsko državo več kot tri mesece prej, preden se je ta razglasila v nekem “podrumu” “raskidanje veza sa sfrj” (dne 08.10.1991),
    medtem, ko je bila v trenutku, ko jo je že osamosvojena Republika Slovenija priznala, še vedno sestavni del preostanka sfrj in s tem tudi sestavni del agresorja na Slovenijo,
    za povrhu pa je imela svoje predstavnike na najvišjih položajih v sfrj … :
    – predsednika predsedstva sfrj Stjepana Mesića,
    – predsednika vlade sfrj Anteja Markovića,
    – ministra za zunanje zadeve sfrj Budimirja Lončarja
    in šefa zvezne udbe Mustaća …
    se rajši ustavim naštevat vse sramote in zomačih, dolinskih logov …

  • Lokomotivführer

    Odgovarjam SPB, ki ga tu ni, ali ga vsaj ne poznam. Veš, situacija ni takšna, kot je bila pred leti, ko sta z EF propagirala za članstvo v NATO in je v neki štajerski metropoli nas bilo v občinski dvorani 14 (štirinajst). Če bi event ponovila, nas bi bilo manj…(nekateri so umrli…, mladi pa so šli skozi…)

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!