“Fake” vesolje ali domnevno ozadje slovenskega osamosvajanja

Datum:

Komunistični režimi so se utrjevali in potrjevali s policijo, vendar tudi s propagando. Za ta namen so si postavili različne ustanove in komisije, kot so bili recimo partijski “oddelki za agitacijo in propagando”. Prizadevanja komunističnih in drugih avtoritarnih sistemov, da bi doma in predvsem v tujini veljali kot zmagoviti, uspešni, skratka idealni, so segala tudi na področje umetnosti. Zato so nacisti in fašisti preganjali “degenerirano” umetnost in sežigali nevšečne knjige. Komunisti so neposlušne avtorje preganjali in zapirali, podpirali pa “socialistični realizem”. Tako je bilo tudi v Jugoslaviji in v Sloveniji po “osvoboditvi” leta 1945. Neposlušni avtorji pa so kljub temu raziskovali in kritizirali socializem.

Najboljša umetniška dela so nastajala v sporu s komunističnimi oblastmi ali so bila do njih vsaj distancirana. Za svobodno ustvarjanje so značilne avtonomnost, kritičnost, celo brezobzirnost do aktualnih oblasti. V demokratičnih državah je financiranje umetnosti (kadar je to potrebno) urejeno z mehanizmi in postopki, ki so oddaljeni od države in oblasti. Takšno kulturno politiko smo zagovarjali in uveljavljali tudi po osamosvojitvi, torej po osvoboditvi od enopartijskega (avtoritarnega, nedemokratičnega, skrahiranega …) jugoslovanskega režima. Dokler je trajal, je bila (leposlovna, publicistična, novinarska) kritika socializma smiselna in upravičena. Ko se je poslovil, takšna kritika ni bila več smiselna. Po logiki stvari naj bi postala predmet kritike nova slovenska demokratična oblast.

Potem so se zadeve zapletle. Sledi tega zapletanja sem v teh dneh opazil v radijskem poročilu o filmskem festivalu, na katerem so prikazali najnovejši slovenski film, ki prikazuje – če sem dobro slišal – spor med dvema bratoma, ki sta si politično navzkriž zaradi dediščine po očetu “iz ozadja slovenskega osamosvajanja”. Dediščina naj bi vsebovala “nekaj milijonov pomanjkljivo opranega denarja” na švicarskem bančnem računu. Eden od bratov je – če sem prav slišal – levičar, ki je “zvest luzerskim socialističnim vrednotam” in začne razkrivati nečedno dediščino. Drugi brat – desničar, ki se je “pravočasno prilagodil družbenim spremembam” – bi sporni “ostanek tranzicijskega ožemanja narodovega bogastva” brez predsodkov uporabil za svoje kapitalistične načrte. Radijski komentator je svoje opazke o filmu sklenil z besedami, da “dežela, v kateri smo nekoč živeli” (mišljena je najbrž Jugoslavija), kljub vsemu ni bila tako slaba.

V Sloveniji vladajo levičarji, ki skušajo z vsemi sredstvi onemogočiti svoje konkurente
Stvar je, kot rečeno, zapletena, vendar značilna za politično in po vsem videzu tudi umetniško dogajanje v aktualni Sloveniji. Film vsebuje – če dobro razumem radijski povzetek – precej nazorno in preprosto politično sporočilo: levičarji so “luzerski” poštenjaki, ki razkrivajo, desničarji pa brezobzirni kriminalci, ki brez predsodkov prevzemajo “nečedno dediščino osamosvajanja” in nadaljujejo z “ožemanjem naroda”. V tem fake vesolju so se zbrali naslednji pojavi: dobra socialistična Jugoslavija, slaba kapitalistična Slovenija, pošteni levičarji in pokvarjeni desničarji. To fake vesolje – čeprav se vrti okrog fake analiz in fake informacij – ima nekakšno logiko. Problem je samo v tem, da v Sloveniji vladajo levičarji, ki skušajo z vsemi sredstvi onemogočiti svoje konkurente, ki jih v slogu analiz nekdanje jugoslovanske Udbe in kontra obveščevalne službe imenujejo desničarje. Levičarstvo ni bilo le uradna ideologija komunističnih Jugoslavije in Slovenije, ampak je predvsem značilno za teoretike in aktiviste, ki so od samega začetka nasprotovali osamosvojitvi in demokraciji.

Poročilo o filmu (in po vsej verjetnosti niti film sam) ne pove, kateri ljudje “iz ozadja slovenskega osamosvajanja” naj bi prali in nalagali milijone v švicarskih bankah. Takšna zgodba po vsej verjetnosti niti ni namenjena osebam, ki so ustvarile državo, ampak osamosvojitvi in državi, torej njuni politični diskvalifikaciji. Pisec teh vrstic se mora ustaviti pri tej trditvi, za katero jamči; kajti za nasprotno trditev, da slovenski oligarhi in tajkuni izvirajo iz levičarskih (jugoslovanskih, balkanskih in socialističnih) krogov, nima stoodstotno zanesljivih dokazov in imen. Dokazljivo je seveda, da je bil jugoslovanski in slovenski novi razred sestavljen iz levičarjev.

V Sloveniji so 80 odstotkov časa po osamosvojitvi imeli vodilne oblastne položaje v rokah levičarji. Zgodovinarji, novinarji, pisatelji, scenaristi in režiserji, ki imajo v demokratičnih deželah običajno kritičen odnos do oblasti, bi najbrž morali ugotoviti, da Sloveniji z izjemo osamosvojitvenega časa 1990-1992 in v letih 2004-2008 vladajo leve, radikalno leve, levičarske in skrajno levičarske stranke, torej bi morali kritizirati levičarje in znamenite socialistične pridobitelje, katerih imena so splošno znana.

Mimogrede: izraz “desničarji” izvira iz dežel in jezikov, kjer desnica pomeni “pravilno” (right, recht) ali pač sedežni red z dolgo tradicijo; na Slovenskem pa ima desnica pomen, ki so ga ljudem zabijali v glavo komunistični apologeti in policijski analitiki, ki so ljudi, kot je pisec teh vrstic, označevali za “meščansko desnico”. Nekoč v Jugoslaviji je bilo levičarjem lepo, ker jim ni bilo treba skrbeti, da bi jim državljani oz. konkurenca ogrozili njihove privilegije. Bali so se samo dolge roke cekaja in njegovih samopašnih voditeljev, zato so bili skrajno poslušni, kar je za levičarje sploh značilno.

Dimitrij Rupel

Sorodno

Zadnji prispevki

Republikanski senator v Kijevu: Ukrajina se mora čim prej pridružiti zvezi Nato

Znani ameriški republikanski senator Lindsey Graham se ta teden...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...