fbpx

Beboekonomika Karla Marxa

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Karl Marx je imel o svojih teoretskih domislekih visoko mnenje. Sebe ter v nekoliko manjši meri svojega sotrudnika in mecena Friedricha Engelsa je pojmoval kot znanstvena socialista. Zgodovina naj bi jima zaupala poslanstvo poznanstvenjenja politične ekonomije. Marx se ni dojemal samo kot družbeni revolucionar, ampak tudi kot revolucionar znanosti, kot Nikolaj Kopernik politične ekonomije. Svoje socialistične predhodnike, na primer Roberta Owna, Charlesa Fourierja, Henrija de Saint-Simona ali Pierre-Josepha Proudhona, je označil za utopiste. Ti utopični socialisti naj bi bili naivneži, ki niso uporabljali znanstvenih metod in niso mogli pojasniti protislovij kapitalizma in zgodovinske neizbežnosti socializma. Ptolomejsko paradigmo klasične politične ekonomije in utopičnih socialistov naj bi zamenjala kopernikanska paradigma dialektičnega materializma Karla Marxa.

Filozofija znanosti postavlja jasne demarkacijske kriterije, ki ločujejo znanost od psevdoznanosti. Ne zadošča samo Marxova samorazglasitev za znanstvenika in diamata za znanost. Teorije niso same sebi namen, ampak je njihovo poslanstvo pojasnjevanje stvarnosti. Če se teorija ne sklada z dejstvi, toliko slabše za teorijo. Marksizem pa dejstva in stvarnost slabo pojasnjuje. Zelo slabo. Povedano drugače, hipoteze, oblikovane na podlagi marksistične teorije, ne prestanejo testa verifikacije oziroma jih je mogoče zlahka falsificirati, če uporabimo metodologijo Karla Popperja iz Logike znanstvenega odkritja.

Vzemimo za primer enega temeljnih zakonov marksizma, zakon o padajoči profitni stopnji, iz katerega Marx izpelje napoved o zlomu kapitalizma in neizbežnosti socialistične revolucije. Zakon o padajoči profitni stopnji Marx artikulira v 13. poglavju tretje knjige Kapitala. Tehnološki napredek naj bi vodil v večjo proizvodnjo na enoto investiranega kapitala. Hkrati zaradi inovacij kapitalisti delavce nadomeščajo s stroji, s tem pa višajo organsko sestavo kapitala. Ker po Marxu samo delo lahko ustvarja presežno vrednost, se ta zaradi rasti organske sestave kapitala začne zmanjševati. Posledica je dolgoročni trend padanja povprečne profitne stopnje. Paradoks je, da povprečna profitna stopnja ne pade zaradi zmanjšanja produktivnosti, ampak zaradi njenega povečanja kot posledice investiranja v stroje in opremo. Kapitalisti si po Marxu s svojo čezmerno investicijsko aktivnostjo sami kopljejo grob in tlakujejo pot socialistični revoluciji. Iz zakona padajoče profitne stopnje je mogoče oblikovati napoved, da bo do socialistične revolucije najprej prišlo v najbolj razvitih kapitalističnih državah. Glavna kandidatka v Marxovem času je bila njegova druga domovina Velika Britanija. Najbolj razvita industrijska država naj bi se poleg padajoče povprečne profitne stopnje soočala tudi z akutnim neskladjem med razvitostjo produkcijskih sil in produkcijskih odnosov. Skratka država, zrela za revolucijo.

A socialistična revolucija se ni zgodila v Veliki Britaniji, ni se zgodila v Franciji, Belgiji ali Nemčiji, takrat najbolj razvitih evropskih državah. Oktobrska revolucija se je zgodila v Rusiji, v zaostali državi z na pol izvedenim prehodom iz fevdalne v kapitalistično ureditev. V državi, kjer bi v skladu z Marxovo filozofijo zgodovine pričakovali izvedbo buržoazne, in ne socialistične revolucije. Če rdeči oktober 1917 pomeni posthumno zmago Marxa revolucionarja, pomeni hkrati popoln poraz Marxa kot “znanstvenika”. Če je eno od poslanstev znanosti predikcija, marksizem ni znanost, ampak psevdoznanstveni hokus pokus. Marxovega zakona o padajoči profitni stopnji ni mogoče empirično potrditi. Nasprotno, lahko ga ovržemo. Profitne stopnje v kapitalizmu nihajo in korelirajo s poslovnim ciklom. Kapitalizem skoraj 130 let po Marxovi smrti še vedno deluje, kapitalisti pa izkazujejo visoke profite.

Pri Marxu pa ni problematična samo neveljavnost zakona o padajoči profitni stopnji. Problematično je vse, zakon koncentracije in centralizacije kapitala, teoriji eksploatacije in alienacije, delovna teorija vrednosti, rešitev transformacijskega problema … Ne vem, kateri teoretski sklop marksizma je sploh v skladu z dejstvi in s stvarnostjo. Če fizik danes zagovarja ptolomejsko paradigmo ali zdravnik galensko teorijo tekočin, ju bodo njuni kolegi napotili na Poljanski nasip 58 ali na Studenec 48, marksisti pa se ob oznanjanju beboekonomike prosto sprehajajo med nami. Razlog, zakaj je tako, je po mojem preprost: marksizem ni znanost, je religija, ali kot je ugotavljal nemški filozof Karl Löwith − psevdomorfoza judeo-krščanskega mesianizma. Žal ima ta Löwithova psevdomorfoza v nasprotju z jehovstvom, kvekerstvom ali harekrišnovstvom za družbo pogubne posledice.

Bernard Brščič