Bojte se tistih, ki s ponosom nosijo rdečo zvezdo!

Mitja Iršič

Ne glede na to, kako zelo skuša Igor Lukšič rdečo zvezdo opravičevati z njeno univerzalnostjo, ki presega komunistično ikonografijo, pa ga njegovi partijski kolegi vsakič znova postavijo na realna tla in po pravici povedo, kaj jim pomeni rdeča zvezda. Ne Heinekenovega zaščitnega znaka. Ne zastave republike Kalifornije. Ne znaka upora internacionalnega fašističnega socializma proti nacionalnemu fašističnem socializmu. Pomeni jim zelo specifično poveličevanje komunistične pan-srbske diktature, ki se je sesula v prah, ko se je zaletela v ekonomsko resničnost konec osemdesetih.

Ko so neznanci oskrunili kipe komunističnih vojnih zločincev in nedemokratične republike, ki je iz njihovih zločinov vzklila, sta se najbolj ostro odzvali ravno stranki, ki sta vsaka po svoje naslednik nesmrtne revolucije. Socialni demokrati kot neposredni naslednik zveze komunistov (tako neposredni, da se pozna tudi v zemljiških knjigah), in (raz)družena Levica kot naslednik zdolgočasene eksistencialno razmišljujoče skupine študentov, ki so daljnega leta 1968 komunistom očitali, da niso dovolj komunistični in da se preveč pečajo s kapitalističnimi imperiji.

Socialni demokrati so bili zgroženi, da se je “oskrunil spomenik predsednika prve slovenske vlade”. Da je ta vojni zločinec, za katerega bi bil zloglasni Željko Ražnatović Arkan pravi vajenec v kontekstu revolucionarne zgodovine, ni pomembno, oz. je zlonamerno. Če povemo, da je prvi predsednik “slovenske” vlade sodeloval v industrijskih likvidacijah in masovni etnocidni deportaciji kočevskih Nemcev, to sicer ni neresnica, ampak je kljub temu zgodovinski revizionizem, ker potem revolucija ne zveni več tako lepo, kot mora.

Norčevanje iz zdrave pameti
Pred kratkim na predvolilnih soočenjih je Tanja Fajon govorila o “osvoboditvi” Slovencev po letu 1945, pa smo takrat še lahko rekli, da je morda to le lapsus v vročici tekme za milijon evrov. No zdaj je njena stranka uradno povedala. V istem sestavku o skrunitvi kipa revolucije so rekli, da je revolucija prinesla ekonomsko, socialno in narodno osvoboditev. Še enkrat preberite. Boljševizacija, totalitarizacija, nasilna nacionalizacija in 46 let plansko ekonomskega umiranja na obroke v prisilnem “bratstvu” z drugimi južnoslovanskimi plemeni, ki niso hoteli biti nam nič kaj bolj “bratje”, kot mi njim, je za njih osvoboditev.

Foto: STA

Tako si svobodo predstavljajo socialni demokrati. Tudi Levica – njihova neuradna stranka dvojčica (ki je svetovnonazorsko identična njihovemu lastnemu podmladku Mladi Forum), je ob istem dogodku napisala (sic erat scriptum): “Povojna Jugoslavija je naredila izjemne korake na mnogih področjih, ki so nam lahko še danes v navdih: od delavske demokracije, emancipacije žensk do mednarodne politike in prizadevanj proti blokovski delitvi sveta. Njen zgodovinski prispevek za današnje življenje je neizbrisen. Še vedno uživamo delavske, stanovanjske, socialne pravice, prav tako so takrat bili vzpostavljeni temelji današnjega javnega zdravstva in šolstva.

Morda jih bo kdo branil češ, sodobni nasledniki anarhosocialistov iz pomladi leta 1968 so večinoma še premladi, da bi se zavedali, kako katastrofalna je bila jugoslovanska medicina. Ne vedo, da so ljudje serijsko umirali za tekočim trakom, ko so bili izpostavljeni nevarnim kemikalijam, pa niso uporabljali mask. Ne vedo, da je bila diagnoza raka še globoko v sodobnih osemdesetih praktično smrtna obsodba, kljub napredkom v svetovni medicini, ki pa niso dosegle kolektivističnega dela sveta. Premladi so še, da bi na lastne oči videvali partijce, kako se hodijo zdravit v Švico, medtem ko delavsko ljudstvo v ljudski bolnišnici naključnega partizanskega junaka čaka na tretjerazredno bo-ali-pa-ne-bo operacijo. Premladi, da bi se zavedali, kako bi jih miličniki in agenti službe državne varnosti v kletnih prostorih, kjer nihče ne bi slišal njihovega kričanja konkretno nahranili z ‘gumištrudlom’, ko bi začeli čebuliti o delavski demokraciji. V tistih časih pred kakšno tovarno ljudskega dela, kjer so delavci v nevzdržnih razmerah kovali neprofitabilne izdelke, katere je moral pod prisilo pokupiti notranji 20 milijonski trg, ni bilo podobnih junakov, kot danes v kapitalizmu, ki bi govorili o izkoriščanju in delavskih pravicah. Mislite, da res ne vedo, kaj se je dogajalo? Ne. Dobro vedo. Že njihove politične tendence močno nakazujejo na to možnost, izraz jugonostalgičnih čustev pa je le še zacementiral to prepričanje.

Svoboda za telebane
Zato je samodeklaratorna jugonostalgija obeh tako pomembna – vsaj pretvarjajo se ne več o svojih idealih. Pozabite evropskost, pozabite liberalnost, pozabite globalnost. Za Levico in Socialne demokrate je bila FLRJ in kasnejša SFRJ simbol svobode, pravičnosti in napredka. Te besede so danes tako normalizirane, da se sploh ne zavedamo njihovega naboja. Razmislite takole: Za njih je svoboda totalitarni samoupravno socialistični osamelec, ki se je na videz skregal s sestrsko Sovjetsko zvezo, s katero je prej plodno sodeloval (tudi ko so si z nacisti želeli razdeliti Evropo), v resnici pa za zmeraj ostal tesen tihi zaveznik tega najbolj zlobnega imperija v človeški zgodovini.

Za njih je svoboda mafijska država, ki je svojim državljanom prodajala solidarnostni, delavsko upravljani socializem, sama pa po vzoru kalabrijske Camorre kot skrivno društvo tihotapila orožje in drogo, denar iz dobičkov pa po kapitalistično nalagala na skrite račune po zahodu. Za njih so svoboda mafijske likvidacije političnih disidentov v tujini. Za njih je svoboda totalni nadzor nad izražanjem, obnašanjem in dejanji prebivalcev, ki takrat še ni bil tako Orwellovski kot danes kitajski, samo zaradi tega, ker tehnologija še ni bila dovolj razvita. Za njih je delavska svoboda, da povprečna plača skozi vso zgodovino države ni skoraj nikoli presegla 100 ameriških dolarjev na mesec in to da so delavci umirali na onesnaženih, varnostno kompromiranih delovnih mestih državnih družb in da so potem organi pregona obiskovali sorodnike ter jim svetovali naj ne delajo prevelikega cirkusa iz tragedije. Za njih je svoboda, da je bilo gangstersko pokradeno premoženje sposobne meščanske elite, ki v vsaki evropski državi predstavlja sol in zemljo tehnološkega in družbenega napredka. Za njih je svoboda, če je država temeljila nasilnem prevzemu oblasti, umoru, etnocidu in represiji. Za njih je svoboda, če je ideološka podstat države boj proti ZDA, Združenem Kraljestvu in Franciji, ne proti nacistični Nemčiji.

Šarčev socializem kot prodaja avtomobilov
Za Šarca in na njegov ljudski lik in delo prilepljen kvazi alde trojček tega ne moremo trditi s takšno gotovostjo, saj je Marjan Šarec, kot Miro Cerar pred njim, predvsem politični oportunist – nekakšna politična različica prodajalca rabljenih avtomobilov. Ko ta vidi, da se prodajajo Audiji in BMW-ji bodo na njegovem dvorišču sami Audiji S Line in BMW-ji M z 20 palčnimi platišči in 120 tisoč kilometri na števcu. Na podoben način je Šarec ugotovil, da rdeča zvezda potegne več ljudi, kot pa jih odvrne, v njegovem volilnem bazenu pa je skoraj nujna, saj je Slovenija pač ena tistih dežel, kjer je rdeča zvezda preživela kot simbol uporništva tudi pri ne striktno kolektivistično fanatičnih ljudeh. No preživela je napačna beseda – v resnici je umrla, dokler je niso nacional interesni socialisti (iz politične korektnosti jim nočem reči nacionalni socialisti) reanimirali za dnevnopolitične potrebe. Šarec to ve in se prilagaja situaciji, kar nekomu, ki je osebnostno in nazorsko tako prazen kot on, pač ni nikakršen problem.

Tudi njegov razvpiti nastop sredi groteskne partizanske verbalne orgije na Menini planini gre doumeti bolj kot prodajo rabljenega vozila kot pa resnični ideološki naboj. Zato še posebej neumne šarcizme tipa “partizani so želeli svobodno Slovenijo”, ni treba razumeti kot fanatično socialdemokratsko grmenje ampak bolj kot poskus prodaje … “Audi A6, 2.0TDI, v prvi barvi, garažiran, 120.000 km, servisna knjižica se je izgubila, ampak garantiram resničnost kilometrov, vozil ga je starejši gospod … kupite sedaj, ker popoldne pride že drugi kupec, ki mi je zagotovil, da ga bo gotovo vzel.” Kupite … volite … Slovenci pač pokupimo veliko starih avtomobilov.

Spletna policija postaja realnost
Pri Levici in Socialnih demokratih pa šarčevske praznosti ni. Oboji so vsebinski, sistematični, načrtni in točno vedo kakšen svet si želijo. Njihov pogled na zgodovino to zelo dobro razkriva. Šarec je za njih sredstvo, ki jih bo pripeljalo do cilja, čeprav si Šarec v mehurčku svoje ošabnosti in medijske izoliranosti od kritike predstavlja, da so oni sredstvo zanj. Kot so socialni demokrati vodili vlado političnemu analfabetu Cerarju, tako jo Šarcu vodijo isti ljudje v vpregi z Levico (ti se nikoli ne pozabijo pohvaliti da je res tako). Še danes se oboji borijo proti kapitalu in zahodnim državam, kot njihovi antiimperialistični predniki. Se spomnite kakšnega predvolilnega soočenja ali nastopa na večernih novicah, kjer njihovi člani niso javno napovedali vojne kapitalu in se navduševali nad prisilno uravnilovko, ki bo “pravično” porazdelila “družbeno” premoženje? Grmenje proti zvezi Nato in ZDA je seveda del tega paketa, saj sta obe simbolni in dejanski branik svobodnega kapitalističnega sveta. Kako jugoslovansko.

Jože Smole

Tudi leta 2019 danes želijo čim bolj elegantno nadzirati dejanja, svobodo izražanja in misli svojih državljanov. Še leto nazaj smo se smejali Mlademu forumu, ko je zahteval spletno policijo, ki bi bdela nad internetnim pisanjem “svobodnih” državljanov, danes pa je v medresorskem usklajevanju medijska zakonodaja, ki bo inšpektorjem dovoljevala cenzuro in nadzor celotne medijske pokrajine ob pomoči režimskih medijev. Česa takega si komunistična partija v osemdesetih sredi neskončnih finančnih kriz ni več upala narediti. Internetna policija je vsak dan bližje, če resno jemljemo predloge Mladine (ki velikokrat nastopa skoraj kot uradni bilten stranke Levica), da je treba poleg medijev regulirati tudi internet. Največji zagovornici antifa pogroma nad svobodo govora sta ravno Levica in SD, ki je zakonodajo skozi Ministrstvo za kulturo pripravljala. Kot v SFRJ, si predstavljajo “raznolik in vzdržen medijski prostor” podobno kot Jože Smole (novinar je družbenopolitični delavec zavestno privržen idejam marksizma in leninizma). Upravičeno se lahko vprašamo, kdaj se bo zgodila prva cenzura članka, ki kritizira socializem. Zakonodaja je napisana ravno dovolj ohlapno, da bo kakšna inšpektorica po posvetu z reprezentativnim novinarskim združenjem ugotovila, da je kritika socializma v resnici učbeniško vzpodbujanje neenakosti, kar je neposredna oblika nestrpnosti.

Pri stališču o zasebnem šolstvu so oboji pokazali, da lahko gredo v imenu razrednega boja v frontalni napad na ustavno sodišče, pravne službe državnih institucij in pravno državo. Za levico, ki si lahko privošči biti še bolj nefiltrirana zaradi svojega sui generis položaja v koaliciji je vsako financiranje zasebnega šolstva napad na javno šolstvo. Socialni demokrati pa so skozi novelo zakona o financiranju zasebnega šolstva tiho, a odločno pokazali kako veliko institucionalni trdi levici v Sloveniji pomeni popolni nadzor nad šolskim sistemom, ki iz kalupa že od daljnega 1945 bruha ljudi, ki mislijo, da je največja težava tega sveta nepravična porazdelitev kapitala. Novela jih je pravzaprav dokončno razkrila. Tako njih kot tudi njihove motive, zakaj se tako strastno borijo za ugled tistega pretečega strica pred predsedniško palačo.

Bojte se ljudi, katerih prihodnost je vrnitev v preteklost
Zato se bojte ljudi, ki s ponosom nosijo rdečo zvezdo. Ne trdijo, da “Jugoslavija ni bila pravi komunizem”, kot to rada za ZSSR, Kubo, Vietnam, Kambodžo in Severno Korejo poudarja navihana chomskistična mladina v ZDA. Želijo si Jugoslavijo. Takšno kot je bila v svoji komunistični, nedestilirani podobi. Kako ne bi, saj zanje predstavlja svobodo in napredek. Bojte se takšnih ljudi, saj je njihova prihodnost vrnitev v preteklost. Preteklost, ki se je končala z uničenjem meščanstva, tehnološko in družbeno stagnacijo, revščino, umiranjem na obroke, dvema popolnima bankrotoma, pomanjkanjem osnovnih dobrin in krvavo morijo, ki še do danes predstavlja zadnji barbarski spopad starega kova na evropski celini. Si želite takšne preteklosti? Morda si jo želijo ostareli politkomisarji, ki se z nostalgijo spominjajo partijskih privilegijev. Morda si jo želijo nekateri mladi, ki jim je jugonostalgija dobra antiestablišment fora. A nikar ne pozabite. Slovenci so leta 1990 s prepričljivo večino odločili, da si želijo postati nova Švica – se pravi nova uspešna neoliberalna, turbokapitalistična država. Popolno nasprotje od tega, kam nas vodita SD in Levica. Zato Slovenci! Nikar ne nosite rdeče zvezde na majicah, ampak evre in dolarje v žepu. Tiste, ki ste jih zaslužili z dodano vrednostjo svojega dela. Le tako boste ustregli želji tistih, ki so obkrožili DA na usodno vprašanje “Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”

Mitja Iršič