fbpx

Slike mrtvih migrantov – nova moda politike odprtih meja

Mitja Iršič

Ta teden nas je v koordinirani akciji ameriških levičarskih medijev zajela manija sočutja in zgražanja nad vsem, kar diši po Trumpu, konservativizmu, širše pa tudi po ZDA, zahodu in liberalnemu kapitalizmu. Čezlužni mediji so nas začeli bombardirati z žalostno sliko nesrečnega utopljenega migranta Oscarja Martineza in njegove še ne dveletne hčere Angie Martinez, ki se ga je v zadnjih trenutkih njunih življenj oklepala. Res tragično in vsakega, ki ima vsaj malce empatije, bo stisnilo pri srcu, ko bo videl, kako sta končala svojo življenjsko pot na obrežju reke Rio Grande, v iskanju boljšega neoliberalnega jutri. Tudi mene je. Smili se mi družina. Gnusijo pa se mi novinarji in politiki, ki ju uporabljajo kot dnevnopolitični kanonfuter za večno borbo proti Trumpu in desnici.

Na domači strani podcasta Young Turks, zajetno sponzoriranega s strani Sorosevih demokratično socialističnih, refugees welcome napajalnikov, so pod člankom s sliko zapisali “Is this Trump’s America?” (Je to Trumpova Amerika?!) in tragedijo neposredno povezali s Trumpovimi ukrepi za zaščito meje z Mehiko. CNN je šel v El Salvador izsledit družino nesrečnika, da bi bil čim večji čustveni učinek – in so ga dosegli, z jokajočo mamo utopljenca, ki je v solzah povedala, da si ni želel nič drugega kot to, da si v ZDA ustvari boljše življenje. Washington Post v kolumni opozarja, da Trumpove zadnje nočne more ob meji zahtevajo demokratični odgovor, in reklamira predlog kongresnih demokratov, da bi zvišali letno dovoljeno kvoto migrantov iz Latinske Amerike na 100 tisoč (ločeno od migrantov z drugih področij). Najresnejši kandidat za demokratskega Trumpovega izzivalca Joe Biden je delil sliko in zapretil, da bo zgodovina sodila Trumpovi administraciji in njenemu postopanju z migranti na meji.

Slika se skozi medije nikoli ni delila le kot dogodek, o katerem se poroča in ki ga moramo človeško obžalovati. Zmeraj je bila zadaj politična agenda. Več migrantov. Zid je nemoralen. Trumpova administracija mladoletne otroke ločuje od staršev in jih zadržuje v koncentracijskih taboriščih. Amerika si ne more več zatiskati oči. Čas je, da poskrbimo za ljudi, ki čakajo na boljše življenje na mehiški meji. Hinavščina je nepopisna. Otroke so od nelegalnih migrantov namreč ločevali še globoko v Obamovem mandatu. Zakon pravi, da se ob kršitvi zveznih zakonov – kar nelegalna migracija je – otroci kršiteljev do odločbe ustreznih organov odvzamejo staršem. Le da takrat takšnim centrom še nihče ni rekel koncentracijska taborišča (v posmeh vsem, ki so v njih pred sedmimi desetletji umrli). Prav tako so se migranti na meji med Teksasom in Mehiko utapljali in umirali od lakote ali izčrpanosti že desetletja prej.

V zadnjem mandatu Obame in podpredsednika Bidna so v samo enem teksaškem okrožju našli 535 trupel. Pa ni bilo nobenih slik, ki bi jih objavljali mediji na prvih straneh. Nobenega Bidnovega ogorčenja. Še več – takrat je še branil odločitev, da je treba meje pač varovati, saj ZDA niso sposobne nastaniti vsakega, ki si pride iz rajskega latinskoameriškega socializma v kruti kapitalizem iskat boljši kruh.

Agitprop refugees welcome
Družbena klima na globalni levici se je od takrat bistveno spremenila. Šok Trumpove izvolitve leta 2016 je demokrate pahnil skoraj na nivo slovenske pol-komunistične kvazi socialne demokracije. Na zadnjih soočenjih se jih je kar nekaj navduševalo nad t. i. ‘single-payer’ zdravstvom, ki z drugimi besedami predstavlja različico našega sovjetskega čakanja na smrt v vrstah, univerzalnim temeljnim dohodkom, splavom, ki bi na skrivaj postal oblika kontracepcije kot na Pattayji, in ja, prav vsi so izkoristili uboga utopljena migranta za opravičevanje političnih agend: podpora dekriminalizaciji nelegalnih prehodov meje (kar bi bilo odprto povabilo vsem južno od meje, da je od zdaj eldorado odprt za vse), več kvot za migrante, več podeljenih azilov, več programov za asimilacijo migrantov. Za današnjo generacijo demokratov (vključno z Bidnom) bi bili ukrepi Obamove administracije na pol fašistični. Takrat je tudi na levici vladal konsenz suverenega varovanja mej. Danes ne več. In v takšnih časih je slika utopljenega migranta za leve medije in politike kot cordon-bleu zrezek s prilogo po ramazanskem postu.

Ne morem kaj, da se ne bi spomnil na podobno izsiljevanje slabe vesti, ki so si jo je privoščila agitprop refugees-welcome trda struja levice v Evropi leta 2015, ko je skupaj z mamo in bratom na poti od Turčije do grškega otoka Kos utonil kurdski deček Alan Kurdi. Tudi slike njegovega naplavljenega telesa so obkrožile svetovne medije in naletele na plodna tla. Ko udarijo čustva, ni prostora za pogovore o turško-evropskem dogovoru ali o tem, da Evropa ni sposobna finančno, kulturno in demografsko sama nositi bremena spodletele arabske pomladi. Vsak politik, ki se je hotel izogniti javnemu levičarskemu pogromu, je moral povedati, kako sočustvuje z družino utopljenega fanta in kako bo njegova država storila vse, da se odobri čim več prošenj za azil. V Kanadi je slika najbrž odločilno vplivala na federalne volitve, kjer so konservativce premagali liberalci. Ti so izkoristili dejstvo, da je družina Kurdi v Kanadi zaprosila za azil in bila zavrnjena. Na krilih ideologije odprtih mej, solidarnosti in obljube sprejema 25 tisoč migrantov, je stolček, kateremu ni bil dorasel, zasedel navidezni liberalec (v resnici anarhosocialist) Justin Trudeau. Kasneje so iraški begunci, ki so tudi bili na prekucnjenem napihljivem čolnu, s katerega je padel in utonil mali Alen, njegovega očeta obtožili, da so prav njemu dali denar za vkrcanje. Obljubil naj bi jim, da jih bo pripeljal do Grčije, kjer je večja možnost za prebeg v zahodno Evropo. A ta zgodba ni več nikogar zanimala. Levica je s sliko dobila, kar je želela. Ostale podrobnosti so ostale za sedmo stran, levo spodaj.

Utopljeni Alan Kurdi.

Sta me pa obe sliki spomnili na eno še bolj pretresljivo. Na sliko mladega 7-letnega nizozemskega fanta. Ime mu je bilo Quint Van Veldhuizen, star je bil 7 let. S starši in bratom se je odpravljal na letovanje v Malezijo, ko ga je skupaj z drugimi potniki malezijskega Boeinga 777 MH017 zadela raketa, ki so jo iz rusko dostavljenega BUK-a izstrelili ruski separatisti. Njegov v šoku zmrznjen obraz, ki nakazuje smrtni strah po dekompresiji trupa letala, in truplo še brezhibno oblečeno v modne kavbojke in trendi majico bi bila gotovo še večja poslastica za časopise kot tista Alana Kurdija in Angie Martinez. A ni bilo nikomur mar. Svetovni mediji za njim niso točili krokodiljih solz. Mednarodna skupnosti se ni zdrznila in ni začela lobirati, naj se svet končno zgane proti ruskemu medvedu in ga povsem izolira od mednarodnih trgov, preden se zopet ponovi leto 1939.

Vprega skrajnih neosocialistov, levih medijev, vahabitskega denarja in mainstream politike
Sem človek – sočustvujem. Hudo mi je. Tako za Quinta Van Veldhuizna kot za migrantske utopljence. A ker nisem podvržen morbidnim medijskim perverzijami, vem, da je za enega dejansko odgovorna Ruska federacija, za smrt Alena pa nikakor ni odgovorna EU, kot tudi ZDA in Trumpova administracija nista odgovorni za utopitev očeta in hčerke Martinez. Če že iščemo krivce, je za migrantsko krizo leta 2015 odgovoren predvsem pacifistični odnos Obamove administracije, ko se je začela sirska etapa arabske pomladi. Ker ni bilo svetovnega policista, ki bi delal mir (kar so bližnjevzhodni Arabci pričakovali in bili celo ogorčeni, ko do intervencije ni prišlo), so vakuum zapolnili Rusi. Za utopitev obeh migrantov na mehiško-ameriški meji pa je najbolj odgovorna leninistična združba Frente Farabundo Martí para la Liberación Nacional, ki je državo iz relativne normalnosti spremenila v kriminalni, koruptivni socialistični pekel, ki ga novi desni vladi še dolga leta ne bo uspelo pogasiti.

A iskanje resničnih krivcev pač ni v interesu mogočnih mednarodnih matric, ki se borijo za odprte meje. Njihov namen je prozoren, zavržen in povsem spajdašen z radikalnim islamom. Niso krive le pol-kriminalne nevladne organizacije, ki pod pretvezo humanitarnosti industrijsko tihotapijo migrante čez Sredozemlje v Evropo. Zarota je vseobsegajoča – katarski sklad Qatar Foundation preko finančnih obvodov sponzorira tako teroristične skupine (ISIS, al-Nusra, Hamas, Palestinsko-islamski džihad) kot zahodne medije. Pred kratkim je postalo jasno, da so štirje sodelavci družbe CNN neposredno povezani z vahabitskimi voditelji v Katarju. Kolumnist Washington Posta Jamal Kasshogi, ki je bil umorjen na savdskem veleposlaništvu, je bil član muslimanske bratovščine, sponzoriral ga je zloglasni Qatar Foundation. Njihovi ameriški predstavniki so mu celo pisali predloge za članke, ki jih je moral nato le še dokončati. Visoki predstavniki levičarske teroristične skupine Antifa so se pred srečanjem G20 dve leti nazaj v Nemčiji dobili z ISIS-ovimi agenti. Govorimo o skupini v masko zakritih, vedno bolj nasilnih anarholevičarjev, ki po novem v nedolžne ljudi mečejo smrtno nevaren hitro sušeči cement. Ista skupina, ki jo mainstream mediji tako v ZDA kot v EU neutrudno branijo kot legitimni odgovor na (fantomski) desni fašizem. Zahtevajo odstranitev vseh suverenih mej in padec kapitalizma. Še dve leti nazaj znanstvena fantastika. Danes resničnost ameriških demokratov. Vprega skrajnih neosocialistov, levih medijev, vahabitskega denarja in mainstream politike še nikoli ni bila tako očitna.

Vas nič ni sram?
Tudi slike utopljencev so posledica gverilskih borcev za odprte meje in posledično nove levičarske volivce. Saj veste, da se aktivisti zavzemajo le za odprtje ZAHODNIH mej, ne pa ruskih, kitajskih, savdskih ali tajskih … Glede drugih suverenih držav se povsem zavedajo politične realnosti in da tam pač ne morejo izkoriščati vseh lukenj liberalizma. Mediji so aktivni del zgodbe o načrtni slabitvi naše evroatlantske civilizacije. Slike migrantov so le sredstvo, ki upravičuje politično agendo. Odurno izkoriščanje človeške tragedije za dosego subverzivnih nemoralnih ciljev. Quint Van Veldhuizen ni nič manj pomemben od Alana Kurdija in Oscarja ter Angie Martinez. A ni politično uporaben. Quint ni bil nikomur koristen. Zato se ga danes nihče ne spomni, niti njegove zadnje slike, ko je še kar pripet na letalski sedež ležal na ukrajinski zemlji, obkrožen s pijanimi ruskimi komandosi, ki so z njegovim negibnim telesom delali selfije. Putinov navidezno demokratični mafijski kartel je pač preveč pomemben geostrateški igralec na mednarodni sceni, kot tudi dobavitelj plina državam Evropske unije, da bi se iz te zgodbe delalo mednarodno tragedijo s človeškim obrazom, kot to znajo mediji tako učinkovito narediti z migranti. A zapomnite si, levi mediji doma in po svetu: večina ljudi zelo dobro razume vaše nemoralne cilje, vsakič, ko objavite sliko naslednjega trupla. Medtem ko se bo četrtina prebivalstva tolkla po ramenih, da bodo zaradi vaših izkoriščevalskih slik spremenili svet, četrtina pa razlagala, da so preveč dobri za to kruto resničnost, nas bo polovica preostalih prebrala vašo obsceno, gnusno igro izkoriščanja tragično preminulih. In tista polovica vas danes sprašuje: “Vas ni nič sram?”

Mitja Iršič