Sedaj je jasno, kandidat za novega notranjega ministra je nekdanji notranji minister Boštjan Poklukar. Od takrat, ko je bil notranji minister v vladi Marjana Šarca, se ni spremenilo kaj veliko, ali pač. Takrat je bil član LMŠ, danes je član Svobode Roberta Goloba. Seveda ni prestopil iz ene v drugo politično stranko. Njegovo današnje članstvo v Golobovi Svobodi je rezultat “prodaje” LMŠ, ki jo je “lastnik” Marjan Šarec, potem ko so njega in njegovo LMŠ volivci na volitvah 2022 poslali na smetišče zgodovine, “prodal” Golobu. “Prodaja” LMŠ Golobu pa ni bila čisto pod ceno. Šarec je zase iztržil ministrski položaj, sedaj pa bo v podobi Poklukarja dobil še eno ministrstvo, oba (obrambno in notranje) pa sta državotvorni ministrstvi, kar tudi veliko šteje.
Po poročanju medijev so bili kandidati za ta položaj menda trije, poleg Poklukarja še nekdanji pravosodni in notranji minister Aleš Zalar in policijski strokovnjak Miroslav Žaberl. Verjamem, da je bil Robert Golob v precejšnjem precepu, koga naj izbere. Današnji čas je pač tak, da minister ne postane tisti, ki bi bil najprimernejši in najbolj usposobljen, temveč tisti, ki tako funkcijo sploh želi sprejeti. Toda to ne velja za sedanjo vlado, ampak za večino dosedanjih vlad. Če je verjeti poročanju medijev, ima predsednik vlade pri nas 1845. plačo v državni oziroma javni upravi. Ob takem podatku je seveda bolj ali manj jasno, zakaj ministri ali ministrice ne postajajo najbolj usposobljeni posamezniki, temveč tisti, ki to želijo.
Toda vrnimo se k trem kandidatom za položaj notranjega ministra. Odločitev Goloba zagotovo ni bila enostavna. Če bi izbral Aleša Zalarja, bi izbral nekoga, ki se je na tem položaju že “sončil”, kakšnih posebnih rezultatov pa v času njegovega mandata na tem položaju ni bilo. Miroslav Žaberl je bil zagotovo zanj tempirana bomba tipa Tatjane Bobnar. Tudi on namreč izhaja iz policijskih vrst in razmere v policiji dobro pozna. Po njegovih učbenikih se še danes učijo bodoči policisti. A vse to mu očitno ni pomagalo, Golob je v njem videl Tatjano Bobnar, ki je prav tako izhajala iz policijskih vrst in odločitev zanj bi pomenila za Goloba preveliko tveganje. Tudi sicer bi med Golobom in Žaberlom prej ali slej prišlo do konflikta, saj če bi Žaberl pri delu uresničeval svoje strokovne poglede, bi bil konflikt z Golobom neizbežen.
Trije problemi
Tudi izbor Boštjana Poklukarja za Goloba ni enostavna odločitev. Je pa v danih okoliščinah pričakovana. Z njim Golob dobiva vsaj tri probleme. Prvi problem je nezadovoljstvo koalicijskih partnerjev, tako Levice kot SD, čeprav uradno tega ne razglašajo preveč na glas. Drugi problem je nezadovoljstvo nekaterih nevladnih organizacij, od katerih pa je Golob še kako odvisen. Tretji problem pa je Damir Črnčec. Formalno nepomembna politična figura, državni sekretar na obrambnem ministrstvu, ki ga vodi Marjan Šarec. Realnost pa je verjetno obratna, da Damir Črnčec vodi obrambno ministrstvo in ne Marjan Šarec. S prihodom Poklukarja pa bo vodil še notranje ministrstvo. To je skušal početi že leta 2012, ko sem bil notranji minister, on pa šef Sove. Taka situacija pa je tempirana bomba za Roberta Goloba, ki se tega morda sploh ne zaveda.
Toda pustimo to ob strani. Boštjan Poklukar bo, kot kaže, zagotovo postal novi ali stari notranji minister. Morda se vam zdi ta pozicija izjemno pomembna, a niti ni. Pretežni del notranjega ministrstva seveda predstavlja policija kot organ v sestavi. Po zakonu je to avtonomna služba pod vodstvom generalnega direktorja policije, ki ima do nje dominantno, notranji minister pa veliko manj pomembno vlogo. Notranji minister policiji lahko daje splošna navodila, lahko nadzora delo policije, lahko zahteva določene podatke, to pa je tudi vse. O vsem drugem odloča generalni direktor policije in ne notranji minister.
Če se Golobu zdi, da bo na vrh notranjega ministrstva dobil svojega človeka, ki bo izpolnjeval njegove želje in ukaze, potem se hudo moti. Veliko pomembnejše vprašanje od tega, kdo bo notranji minister, je seveda vprašanje, kdo bo generalni direktor policije. Kaže, da sedanji vršilec te dolžnosti Boštjan Lindav, to ne bo.