In sprašujem se – zakaj si ta skoraj enotna volja vseh Slovenk in Slovencev ne zasluži svojega “spomenika”, svojega Muzeja osamosvojitve? Ali pa če že beseda osamosvojitev preveč iritira (?!) – ali si volja teh 85,5 % Slovenk in Slovencev ne “zasluži” Muzeja samostojne države Republike Slovenije?
Doktorica zgodovine in novinarka dr. Rosvita Pesek je na predvečer praznika slovenske kulture strnila nekaj misli o kulturi in slovenski osamosvojitvi.
Peskova je poudarila, da kultura danes ni siromašna, saj ji slovenski proračun odmerja rekorden delež sredstev – skoraj 250 milijonov evrov. Med drugim se bo v Dramo investiralo 58 milijonov, “v prostore Arhiva republike Slovenije, v mariborski Rotovž, v evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici, v slovenski film, v razpise za umetnost itd.“
Ob tem je omenila tudi Muzej slovenske osamosvojitve, za katerega je prejšnja vlada namenila 4 milijone evrov, vendar se letos ta muzej ukinja z združevanjem v nov združeni muzej. Osamosvojitev je tema, ki ji je Peskova posvetila največ pozornosti in je iz tega obdobja tudi doktorirala.
Kakšna fantastična zgodba
V nadaljevanju je zapisala: “Do te teme sem se namreč opredelila že zdavnaj, saj vidim nastanek lastne države, slovenske države, za maloštevilno dvemilijonsko skupnost kot čudež. Kot čudež, ki je uspel zaradi političnih voditeljev, ki so imeli vizijo in pogum. Ki je uspel tudi zaradi iskrene želje vseh nas, da končno zagospodarimo na svojem in živimo kot enakovreden narod v združeni Evropi. Nas, ki smo odšli na plebiscit in na vprašanje, “Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”, obkrožili DA.“
“In sprašujem se – zakaj si ta skoraj enotna volja vseh Slovenk in Slovencev ne zasluži svojega “spomenika”, svojega Muzeja osamosvojitve? Ali pa če že beseda osamosvojitev preveč iritira (?!) – ali si volja teh 85,5 % Slovenk in Slovencev ne “zasluži” Muzeja samostojne države Republike Slovenije?“
“Ne zaradi naše generacije – mi še imamo spomin in srce za te dogodke – pač pa za generacije, ki prihajajo in katerim šola zelo mačehovsko odmerja te vsebine. Med najmlajšimi državami smo – v srcu Evrope. Fenomen že zaradi svoje majhnosti. Uspeli smo se obdržati kljub veliko močnejšim narodom v soseščini. Nihče od velikih sosedov (ali kateri drugi visoki politični voditelj) ni niti hotel priti na našo razglasitev državnosti. Ni bilo politično oportuno, morda pa tudi niso verjeli v nas. Pa smo sanjali svoje sanje in verjeli v nov dan. Kakšna fantastična zgodba! Koliko čustev je v njej in našega odkritega ponosa! In nismo se razklali, kot že velikokrat prej v zgodovini. Privlekli smo ta osamosvojitveni voz skozi vojno, trimesečni moratorij, mirovno konferenco o Jugoslaviji do mednarodnega priznanja. In obstali. Že 32 let!“
Celotni zapis si lahko preberete v nadaljevanju:
Slovenska KULTURA danes ni siromašna, proračun ji odmerja menda rekorden delež, blizu 250 milijonov evrov. Med drugim se bo investiralo v ljubljansko Dramo 58 milijonov, v prostore Arhiva Republike Slovenije, v mariborski Rotovž, v evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici, v slovenski film, v razpise za umetnost itd.
Lani je vlada, ena druga vlada od aktualne, namenila 4 milijone evrov za Muzej slovenske osamosvojitve. Letos se ta muzej ukinja oz. kot je umetelno rečeno – združuje z Muzejem za novejšo zgodovino v neko novo tvorbo, novi združeni muzej. Ker je slovenska osamosvojitev tema, ki sem ji kot zgodovinarka posvečala največ pozornosti in iz tega obdobja tudi doktorirala, morda ne bom najbolj nepristranska.
Do te teme sem se namreč opredelila že zdavnaj, saj vidim nastanek lastne države, slovenske države za maloštevilno dvemilijonsko skupnost kot čudež. Kot čudež, ki je uspel zaradi političnih voditeljev, ki so imeli vizijo in pogum. Ki je uspel tudi zaradi iskrene želje vseh nas, da končno zagospodarimo na svojem in živimo kot enakovreden narod v združeni Evropi. Nas, ki smo odšli na plebiscit in na vprašanje, “Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”, obkrožili DA.
In sprašujem se – zakaj si ta skoraj enotna volja vseh Slovenk in Slovencev ne zasluži svojega “spomenika”, svojega Muzeja osamosvojitve? Ali pa če že beseda osamosvojitev preveč iritira (?!) – ali si volja teh 85,5 % Slovenk in Slovencev ne “zasluži” Muzeja samostojne države Republike Slovenije?
Ne zaradi naše generacije – mi še imamo spomin in srce za te dogodke – pač pa za generacije, ki prihajajo in katerim šola zelo mačehovsko odmerja te vsebine.
Med najmlajšimi državami smo – v srcu Evrope. Fenomen že zaradi svoje majhnosti. Uspeli smo se obdržati kljub veliko močnejšim narodom v soseščini. Nihče od velikih sosedov (ali kateri drugi visoki politični voditelj) ni niti hotel priti na našo razglasitev državnosti. Ni bilo politično oportuno, morda pa tudi niso verjeli v nas. Pa smo sanjali svoje sanje in verjeli v nov dan.
Kakšna fantastična zgodba! Koliko čustev je v njej in našega odkritega ponosa! In nismo se razklali, kot že velikokrat prej v zgodovini.
Privlekli smo ta osamosvojitveni voz skozi vojno, trimesečni moratorij, mirovno konferenco o Jugoslaviji do mednarodnega priznanja. In obstali. Že 32 let!
ON je znal to zložiti v rime že pred 177 leti …
…”Glej, kak ljubi sreča tebe,
ti drži odprt svoj rog,
Kranjc! ozri se okrog sebe,
njé dari štej krog in krog …
… Naše čvrste štej junake,
milih deklic cvet poglej,
uma bistrega rojake
z mano štej ino povej:
kaj de čast očetov glása,
nima v pesmah starih dnóv,
kaj de v zgodbah zdanj`ga časa
brati slave ni sinóv?
(F. Prešeren, Elegija svojim rojakom)
Izvzeto iz govora v Vojniku, 6. 2. 2023
