Brane Kralj bi lahko postal nesluteni kralj pobude za totalno privatizacijo po vzoru Margaret Thatcher

Datum:

Ob robu afere “Šoltesa moraš imeti rad” je Bogomir Kovač v oddaji Politično s Tanjo Gobec na vprašanje, ali se politično kadrovanje da preseči, odgovoril, da je to mogoče, ker drugače niti ne bi imeli upanja, da se s politiko da kako drugače delati. Poteza Irene Prijović se mu je že zdela poteza v pravo smer. Ljubko, kajne? Pustimo, da je politično kadrovanje v Sloveniji tako zakoreninjeno, da je Šarec na tiskovki, na kateri je odstavljal svojega državnega sekretarja, skoraj naravnost povedal, da se mu zdi krivično, ker njihove “klicatelje” še prijavljajo, Jamnikove pa ne. Pustimo, da Prijovićeva, ki jo imajo nekateri za nacionalno junakinjo, gotovo ni nadzornica Uradnega lista RS brez žegna (dela) politike. Pustimo, da pri vsej zgodbi vsi indici kažejo na to, da gre za interni spopad med dvema političnima narkokarteloma, ki se namesto s švercanjem narkotikov ukvarjata s švercanjem vodstvenih funkcij v družbah, ki jih posredno ali neposredno obvladuje država. Posvetimo se raje Kovačevi izjavi v vakuumu.

Kovač verjame, da se vsaj teoretično nadzorne in poslovodske funkcije v državnih podjetjih lahko izolira od politike, tako da se izbira striktno na podlagi strokovnosti. Čeprav je politično upravljanje zakonodajalec namensko inkorporiral v zakonodajo, ki ureja upravljanje z državnimi gospodarskimi družbami.

Kovač ponuja tudi instant rešitve v treh točkah! Takole razlaga:
1. Stvari so bojda politično jasne … Po njegovem je namreč največja težava to, da nimamo ustreznih kadrov, kar je posredno problem samega šolstva, saj na EPF, od koder prihaja on, takšnega programa ni.
Bogomir, posluš’ … Kakšnega programa točno? Programa za menedžerje državnih podjetij? Kjer se demokratični socialisti tega sveta, ki se navdušeno piflajo osnove zadružništva, pripravljajo na prevzem vodstvenih funkcij v Petrolu, Telekomu in Krki? A je res problem manko strokovnega kadra? Saj po tujini dela cel kup uspešnih slovenskih menedžerjev. Morebiti je vlada Marjana Šarca rekla takole: “Šment, to pomanjkanje strokovnih kadrov je pa res hudič! Zdaj nimamo druge izbire, kot da na čelo SDH in uprave državnih podjetij postavljamo ‘naše’ ljudi, za katere vemo, da so dobri kandidati. Da bi le na EF LJ bil kakšen program menedžeriranja holdingov v državnem lastništvu, potem bi lahko namesto politično kadrovali tako, da bi hodili na podelitve diplom in kot NBA-naborniki izbirali najboljše ter jih začeli pripravljati za prevzem nacionalnih šampionov.”

2. Tak poklic mora biti reguliran, da bodo kadri, nastavljeni v nadzorne svete državnih družb, ustrezno poklicno odgovorni.
Bogomir posluš’ … Saj že imamo ustrezno gospodarsko statusno, kot tudi kazensko zakonodajo, ki bi morala v idealnem svetu ljudi, ki so odgovorni za milijardna črpanja javnega denarja iz nacionalnih šampionov, obsoditi, pa razen redkih izjem, ki jih je naplavila finančna kriza, ni bilo na tem področju skoraj nobenih premikov. Ne potrebujemo dodatne birokratizacije poklica, potrebujemo delujočo pravno državo, ki bo barabe pravnomočno obsojala.

3. Potrebujemo ustrezne kadrovske rešitve, kjer bodo resnično ljudje z dolgoletnim stažem zdržali dlje časa na enem mestu, ker so strokovno in politično neodvisni.
Bogomir posluš’ … Tole je besedna solata. A si ti sploh želiš, da se korporativno upravljanje izboljša, ali bi rad v celofan zavil dejstvo, da se sam dobro zavedaš, da bo državno gospodarstvo vedno in povsod leglo najhujšega na pol legaliziranega kriminala?

Preidimo na jedro njegove trditve. Verjame, da se da politična kadrovanja preseči, ker drugače pač ne more biti. Ker je edina druga opcija ta, da se politika umakne iz gospodarstva. To pa je zanj, zagovornika preobrazbe propadlih trgovcev v potrošniške zadruge, heretična misel. Morda podzavestno ve, da je to edina resna opcija, ki bi slovenski korporativizem oprala “našizma”, pa si jo s kognitivno disonanco zakriva pred samim sabo.

Državne službe bodo vedno za prečrpavanje denarja komunističnim oligarhom
Luka Koper bo obstajala, tudi ko jo bodo Madžari in preostanek centralne Evrope obšli skozi Trst in ko bodo Kitajci Reko naredili za svoj evropski “hub”. Obstajala bo, tudi če ne bo nobene ekonomske računice, da obstaja. Tako dolgo, dokler se ne izpojejo zadnje dokapitalizacije, da lahko potem politika končno dvigne roke od projekta in reče: “Poskušali smo, kar se je dalo … pa ni šlo. Kriva je vlada 2004-2008.” Državne gospodarske družbe uradno obstajajo zaradi delovnih mest, storitev, ki jih ponujajo (prosto po Tajnikarju “Adrio imamo, da se vozimo”) in dividend, ki si jih od dobičkov obeta država (čeprav bi z izgubo vrednosti državnih šampionov v zadnjih 15 letih morali dividende prejemati 150 let, pa še vedno ne bi bilo dobička za fiskus). To so uradni razlogi, s katerimi politika opravičuje zadrževanje tako slabo poslujočih družb v državni rasti (ne smemo privatizirati, je preveč poceni na borzi) kot tistih, ki se zaradi konjunkture še držijo nad rdečo črto (ne smemo privatizirati, ker je to državna srebrnina). Glavni razlog za obstoj takšnih družb je bil od samega začetka države le in samo iskanje kreativnih načinov, kako davkoplačevalski denar prečrpati v žepe zasebnikov blizu bivšim komunističnim oligarhom. Zato se bo za državne družbe politika borila kot lev, ne glede na to, kako nekonkurenčne so v primerjavi s svetovnimi trendi v isti industriji.

Zasebne družbe nimajo takšnega luksuza. Če zasebne družbe ne poslujejo učinkovito, če trga ne prepričajo s svojo kakovostjo, inovativnostjo in hkrati konkurenčnimi cenami, jih kmalu ne bo več. No, tudi povsem zasebne družbe se da v mafijsko ugrabljenih državah, kot je naša, zelo učinkovito uporabiti za iste namene, kadar gre za kakšno delo, kjer je naročnik država – zato je vseeno, ali Dars rušenje avtocestne plačilne postaje Kompolje podeli zasebnemu gradbincu za 9 milijonov evrov ali če davkoplačevalci javnemu podjetju Uradni List RS za pretipkavanje in nalaganje na strežnik plačajo 2,5 milijona evrov leto. V obeh primerih manjka ključna sestavina, ki poganja globalno inovativnost in nižanje cen – delujoč prosti trg. Delujoč prosti trg, na katerem država nastopa kot gospodarski akter, je oksimoron. Ne glede na to, kateri izbranec globoke države sedi v upravi in nadzornem svetu. Zato je že sama misel o načelu strokovnosti vodstvenih kadrov v gospodarskih družbah, kjer ima zadnjo besedo še vedno vlada, čisti absurd. V zasebnih podjetjih so diskusije o strokovnosti odločevalcev in nadzornikov v podjetjih odveč, kot tudi polemike o njihovih plačah in odpravninah. V zasebna podjetja namreč ne pridejo politični padalci z odličnimi referencami 25-letnega ždenja v udobnih foteljih javne uprave, rekoč: “Dajte mi 1 milijon evrov plače, plus nekaj milijonov delnic.” Ne. Družbe uspešne menedžerje lovijo same.

Zadnjič sem vam s primerom letališča Brandenburg opisal, kaj se zgodi v Nemčiji, ko se gre njihova vzorna kapitalistična dežela politično vmešavanje v infrastrukturne projekte. Obstajajo empirični dokazi, da je globalno zasebna podjetniška pobuda učinkovitejša, kot tudi, da so menedžerji zasebnih družb uspešnejši, tudi izven naše smešne greznice mafijskih oligarhov, nastavljenih politikov in anonimnih poslovnežev, postavljenih, da služijo raznim interesnim združenjem.

Image
Allan Mulally (Foto: Twitter)

Ford je leta 2006 “ukradel” Alana Mulallyja Boeingu za osnovno plačo 1,6 ameriških milijona dolarjev na leto, plus 25 milijonov drugih kompenzacij, vključno z delnicami. Delničarji in nadzorniki so ukrep podprli, saj so videli, da je pred tem v le sedmih letih povsem preobrazil Boeing iz zgubaškega industrijskega giganta v enega najbolj dobičkonosnih igralcev skupine Fortune 500. Ford mu je do upokojitve leta 2014 izplačal skoraj 500.000.000,00 dolarjev. A investicija se jim je povrnila stokrat. Zaradi nujnih kriznih ukrepov Mulallyjeve ekipe je družba preživela. Niti sredi krize si ni izposodila bail-out denarja iz Obamovega svežnja TARP, zaradi česar je ohranila veliko mero avtonomnosti (v primerjavi z GMom in Chryslerjem). 200 tisoč delavcev v ZDA in po svetu je ohranilo delovna mesta, v verigi podizvajalcev več milijonov – tudi v Sloveniji. Sicer so dobili 9 milijard dolarjev kredita ameriške vlade, a so ga povrnili z obrestmi. Ko se je Mulally upokojil, so vsi veliki letalski proizvajalci (Boeing, Airbus, Embraer, Bombardier) in cel kup azijskih konglomeratov poslali svoje predstavnike, da ga prepričajo, naj se vendarle ne upokoji in pot nadaljuje pri njih. Zakaj? Ker je pokazal, da njegova metoda deluje in da jo je brez specifičnih menedžerskih prijemov izredno težko kopirati z drugo ekipo. Tako preprosto je to v zasebnem sektorju. Nobenih klicev, češ, tale bi pa bil dober kandidat, dajte mu priložnost. Nobenih zlatih padal, potem ko je podjetje več let v minusu ali vsaj podpovprečno tekmuje na trgu. Nobenih sumljivih odvetniških in svetovalnih pogodb. Ker zadaj ni neskončne vreče davkoplačevalskega denarja, ampak resnični (fizični ali institucionalni) delničarji z resničnimi bančnimi računi, ki jim je pomembno le to, koliko bodo naslednji mesec z delnicami zaslužili. Ne zanimajo jih diplomanti EF LJ s kakšnim “šnelkursom” menedžerskega vodenja. Ne zanimajo jih partijski funkcionarji. Pa tudi, če bi jih, nas zaradi tega ne bi bolela glava.

Kitajska in slovenska zombi podjetja
To je postalo jasno še kitajskim komunistom. Na Kitajskem poznajo dve vrsti podjetij: običajna podjetja, podvržena trgom (ta so po navadi zasebna), in zombi podjetja (ta so vedno državna). Več kot 90 odstotkov čistega dobička zaslužijo zasebna podjetja. Kitajska zombi podjetja so tista, ki obstajajo samo zato, da so ljudje zaposleni, čeprav družba sama desetletja nosi izgube. Na trgu bi že zdavnaj zaprla svoja vrata, preživijo le zaradi posojil državnih bank, dokapitalizacij in posojil zasebnih podjetij (ta so za zasebna podjetja nekakšen davek, saj drugače v državi sploh ne bi dobila dovoljenja za poslovanje). Državne družbe predstavljajo četrtinski delež gospodarstva, hkrati pa so odgovorne za 60 odstotkov dolgov podjetij. Padec rasti, ki ga nekateri danes pripisujejo trgovinski vojni, traja že več let, državni ekonomisti pa se zavedajo, da so zombi podjetja jedro gospodarskega popuščanja. Ko jih državne banke umetno kreditirajo in s subvencijami ohranjajo pri življenju, teh sredstev posledično ne dobijo zdrava zasebna podjetja. Poleg tega so prav zombiji sami po sebi del spora s Trumpom, ker predstavljajo nepravično konkurenco tujim (ameriškim) podjetjem. Letos se je vlada zavezala, da bo zaprla najmanj polovico takšnih državno-vodenih mastodontov – kljub odporu lokalnih politikov, ki svoje politične kampanje vrtijo okrog nizke brezposelnosti. Tega so se lotili na kreativen način, ki si ga kot diktatorsko-kapitalistična država lahko privoščijo: državnim bankam so prepovedali odobritve kreditov za družbe, ki v zadnjih osmih četrtletjih niso imele niti enega pozitivnega četrtletja. Tiste, ki bodo zaradi tega propadle, imajo možnost, da se prestrukturirajo ob pomoči tujih investitorjev ali pa zaprejo svoja vrata. Kitajskim komunistom je postalo jasno, da državno vodena podjetja ne smejo obstajati v vakuumu državnega protekcionizma, saj to vpliva na dolgoročno rast.

Foto: Facebook

Mi pa živimo v našem lastnem zabaviščnem parku KarlMarxLand in se očitno nikoli ne bomo mogli spopasti z resnico. Ni težava, da nimamo pravega kadra. Ni težava, da so vsi politiki in vsi gospodarstveniki pokvarjeni. Težava je, da državne družbe že po sami naravi človeškega bitja ne morejo biti tako učinkovite kot zasebne in da moramo zaradi tega politiko po hitrem postopku izolirati od gospodarstva, tako da se bodo na Gregorčičevi pogovarjali le še o dnevnopolitičnih birokratskih zadevah, ne pa, da bo skupina retorično všečnih izvoljenih srednješolcev, telefonskih inštalaterjev, družboslovnih diplomantov in poklicnih kruhoborcev odločala o tem, kako bomo upravljali milijarde evrov, ki vplivajo na vsaj četrtino delovne sile v državi. Privatizirajmo zdaj, takoj! Ne jutri, ker jutri bo spet sto klicev Branetov tega sveta Irenam tega sveta, le da po manj “vaških” poteh. Danes imamo izvrstno priložnost, da se začnemo pogovarjati, kakšno škodo nam državno lastništvo družb povzroča. Če bi bil predsednik vlade voditelj, ne pa retorično prazna marioneta, ki je še desetletje nazaj “žicala za šiht”, bi se danes lahko končno začeli pogovarjati, kako presekati gordijski vozel “našističnega” korporativnega upravljanja, ki je, brez posledic za gospodarske kriminalce, narod oropal za milijarde evrov. Brane Kralj bi bil lahko nesluteni kralj pobude za totalno privatizacijo po vzoru Margaret Thatcher. Vaški osvoboditelj naroda, čeprav se tega sam ne bi niti zavedal. Pa seveda ne bo – ker bodo volivci na naslednjih volitvah “našistično” korporativno upravljanje spet podprli.

* Za vrhunskega pravnega strokovnjaka Igorja Šoltesa, ki zdaj zaradi političnih igric ne bo mogel zasesti položaja direktorja Uradnega Lista RS, pa ne bo težav. S svojimi izkušnjami, referencami in kompetencami bo v brskalnik vtipkal www.eurolegaljobs.com, poslal nekaj CV-jev in ga bodo že čez kak teden zasebni iskalci pravnih svetovalcev zasuli s ponudbami za takojšnjo redno zaposlitev. Saj pravni strokovnjaki v tujini zaslužijo denar, ki je vsaj večkratnik plače direktorjev slovenskih javnih podjetij. Igor, verjamemo v Vas. Ponosni bomo, ko Vam uspe!

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Ubila je tjulnja, ki ga je poskušala rešiti

Na spletu je zaokrožil žalosten posnetek poskusa reševanja tjulnja,...

ISIS med ramazanom napoveduje teroristične napade po Evropi

Samooklicana Islamska država je ponovno prevzela odgovornost za napad...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...