fbpx

Brigadir in gospod Krkovič

Kolumnist Davorin Kopše

Zgodba se ne začne s Tonetom Krkovičem, ampak z Robertom Golobom, ki je direktor uprave podjetja Gen-i. Pred časom se je razvedelo, da bo vlada v vlogi lastnika tega podjetja Goloba zamenjala. Pravzaprav se mu izteče mandat in kot kaže na to mesto ne bo več imenovan. Mnogi, vključno s samim Golobom, so takoj planili na noge in angažirali medije ter del opozicijske politike. Pravzaprav gledamo zanikanje vseh mandatov. Od političnih do direktorskih v upravah in nadzornih svetih državnih podjetij.

Pomemben podatek naj bi bil, da je Rok Snežič v nekem telefonskem pogovoru omenil Tonetu Krkoviču, da Golob ne bo imenovan za še en mandat. Pozor, povedal mu je splošno znan podatek. To je pomembno zato, ker je kasneje Krkovič na tiskovni konferenci povedal, da mu je za to po telefonu povedal Rok Snežič. Če bi se pogovarjal z menoj, bi mu to tudi jaz povedal.

Mnoge je pretresla odločitev brigadirja Toneta Krkoviča, da stopi pred kamere v nekakšen bran Robertu Golobu v podjetju Gen-i. Na socialnih omrežjih in zasebno sem poslušal različne ocene. Bilo je izraženih nekaj očitkov, da je Krkovič ravnal v škodo vlade in SDS. Pa je res? Morda, če si tako interpretiramo, ampak sam bi rad ponudil še eno razlago. Distribucija električne energije, s čimer se ukvarja podjetje Gen-i, spada pod resor ministrstva za infrastrukturo. Tega vodi minister Jernej Vrtovec iz NSi.

Šušlja se, da se je želel Anton Krkovič vrniti na ministrstvo za obrambo (MO), kar naj bi tamkajšnji minister Matej Tonin odklonil. Po zavrnitvi na MO si je Krkovič našel delo v podjetju Gen-i. V službo naj bi ga vzel prav Golob. Je torej nenavadno, da je Krkovič reagiral, kot je? Kdor se je vsaj malo pozabaval s Krkovičevim karakterjem, ve, da njegova reakcija ni nič nenavadnega. On je v želji biti pravičen upornik in v tem smislu ne bo nikoli nič drugačen. Če ne bi bil tak, se ne bi uprl razorožitvi teritorialne obrambe, ki jo je izvajala jugoslovanska ljudska armada.

Predsednik uprave Gen-I Robert Golob (Foto: STA)

Krkovič je le eden, cenjen in spoštovan
Sem udeleženec vojne za Slovenijo. V času vojaških spopadov sem bil v vrstah zame takrat de facto že slovenske policije in ne milice, s puško v rokah pripravljen na vse. Leta 1992 sem se pridružil slovenski vojski in v tej formaciji, ki jo zasnoval Anton Krkovič s svojimi sodelavci, deloval večino svojega delovno aktivnega obdobja. Po svojih najboljših močeh sem skupaj z mnogimi drugimi več kot dvajset let na različnih delovnih mestih v slovenski vojski dajal svoj prispevek k razvoju in borbeni pripravljenosti te častitljive osamosvojitvene sile.

Zgodba o Krkoviču se je torej začela že pred samim formiranjem naše države Slovenije. Ni se začela z namero zamenjati Roberta Goloba na Gen-i. Zaradi pomembne vloge brigadirja Krkoviča in prispevka pri snovanju slovenske vojske ter osamosvojitve kot take moje spoštovanje do njega ne bo nikoli zbledelo. No, Goloba pa bom verjetno relativno hitro pozabil.

Krkovič (posnetek zaslona)

V vojni se skoraj po pravilu ne izkažejo aktualni generali, ampak pridejo do izraza tisti iz ozadja. To je že pred letom 1991 in tudi v času spopadov na Slovenskem na nek način veljalo tudi za Krkoviča. Iz povprečja je stopil v ospredje in dostojno odigral svojo vlogo. Lahko bi rekli, da je bil v vlogi načelnika manevrske strukture narodne zaščite prvi načelnik generalštaba slovenske vojske, čeprav se temu takrat ni tako reklo. S svojim štabom je načrtoval strateški način delovanja vojske za obrambo samostojne Slovenije. Njegov krog sodelavcev in krog takratnega ministra za obrambo Janeza Janše je počel točno to, kar je naloga generalštaba.

Po vojni so ga preganjali
Gospod Krkovič je dosegel vojaški čin brigadir. V mnogih vojskah po svetu je to generalski čin, v Sloveniji pa s tem činom na ramenih čakaš na imenovanje v generala. Krkovič po vojni v vojaških krogih ni bil pretirano cenjen. Na mnogih pomembnih mestih so se zasidrali kadri, ki so končali jugoslovansko vojaško akademijo ali celo izbranci s šolo za rezervne oficirje (ŠRO). Ti so ob aktivaciji v slovenski vojski obdržali enako stopnjo činov, kot so jih imeli kot rezervisti. Če so se ti isti aktivirali v jugo vojski, teh činov niso obdržali.

Bririgadir general Anton Krkovič (Foto: STA)

Kolikor vem, je tudi Krkovič končal ŠRO, vendar je šel po drugi karierni poti. Vsekakor po osamosvojitvi ni spadal v tabor kontinuitete. Imel je drugačno miselnost. Ni želel graditi na ostankih propadle vojske, ampak je želel novo sodobno vojsko. Ampak Krkovič ni bil le v vojski, ki jo je soustvarjal, večkrat odrinjen na rob. Tudi država, ki jo je odločilno pomagal ubraniti pred napadi agresorske vojske, ga je preganjala. Nedolžnega, kot se je kasneje izkazalo.

Primer Patria
Krkovič je bil eden od krivično obsojenih v neustavnem procesu Patria. To je tisti primer, v katerem naj bi Janez Janša na neznanem kraju ob neznanem času od neznane osebe prejel obljubo nagrade v neznani višini. Trojica obsojenih za kaznivo dejanje, ki ne obstaja, je zaradi te obsodbe v različnih dolžinah prestajalo zaporno kazen. Po takratnih poročilih iz zapora je Krkovič zaradi krivične obsodbe psihično zelo trpel. Ne le on, a prav on je to krivico očitno najslabše prenesel. Šele v času prestajanja kazni vseh treh neustavno obsojenih; Janeza Janše, Ivana Črnkoviča in Toneta Krkoviča, je ustavno sodišče sodbo razglasilo za neustavno.

Ivan Črnkovič, Tone Krkovič in Janez Janša so bili krivično obsojeni v zadevi Patria. (Foto: STA)

Spomnimo se še krive obtožbe, da je storil vojni zločin, ker je v času vojnih spopadov ukazal sestrelitev vojaškega helikopterja nad Ljubljano v času vojaške prepovedi vseh preletov. V tem sojenju so osamosvojitvenemu načelniku generalštaba slovenske vojske brigadirju Tonetu Krkoviču v samostojni Sloveniji sodili po jugoslovanskih zakonih. To je po tistih zakonih, ki so v času Jugoslavije veljali za jugoslovansko ljudsko armado, ki smo jo v osamosvojitveni vojni v Sloveniji kot sovražnika vojaško porazili in nagnali iz države. Meni se je to takrat slišalo, kot da mu sodi vojaški nasprotnik in zdavnaj razpadla Jugoslavija.

Spominjam se tistega časa in ni mi šlo v glavo, kako je to mogoče. Po oprostitvi vseh jugo oficirjev, ki so streljali po Sloveniji, z vojaško silo rušili civilne objekte in cerkvene zvonove, so sodili našemu glavnemu častniku. Seveda je bil tudi v tem primeru oproščen. Ampak bila je vložena obtožnica in potekalo je sojenje. Tako nevzdržno psihično breme te ne more pustiti ravnodušnega, niti če opazuješ s strani.

Vse dobro “Krko”
Krkovič živi pod vsemi temi pritiski, ki mu jih je prineslo življenje in krivice. Ne vem, si pa predstavljam, da ni lahko. Če je res, da si je želel nazaj v »svojo« vojsko in te priložnosti ni dobil, je to zelo narobe. Tudi če ne bi ničesar delal, pa vem, da bi, bi mu to moralo biti omogočeno. Po vsem tem brigadirju/generalu Krkoviču z lahkoto oprostim tudi tisti mali zdrs, ko je za trenutek stopil v bran Golobu. Ne vemo natančno, kaj ga je k temu navedlo, najbolj verjetno pa častna drža, česar ne more vsakdo razumeti in ne vsakdo narediti. V tej zgodbi sem prepričan le v eno; Robert Golob zagotovo ne bi tvegal puščic javnosti in Krkoviču na enak način stopil ob bok.

Krkovič s svojim ravnanjem ni nastopil proti vladi in SDS. Vsaj zavestno ne. V to sem prepričan.
Vse dobro, »Krko«!

Davorin Kopše