Čas za premislek o slovenskem predsedovanju

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Pred napovedanim slovenskim predsedovanjem Evropskemu svetu v drugi polovici leta 2021 si lahko zastavimo vprašanje, ali bodo novinarji in njihovi prijatelji pod vodstvom Šurca in Zgage tudi tokrat – kot konec leta 2007 – sestavili peticijo in zbrali 571 podpisov proti slovenskemu predsedovanju. Mimogrede: tisto peticijo je podpisal tudi Marjan Šarec, ki je pozneje postal predsednik vlade in načrtovalec slovenskega predsedovanja leta 2021.

In drugo vprašanje: ali bo za kompromitiranje slovenskega predsedovanja kak slovenski ali srbski (nemara hrvaški?) medij objavil iz slovenskega zunanjega ministrstva ukradeno depešo, s čimer bo Sloveniji oz. slovenskemu veleposlaništvu v Beogradu (nemara v Zagrebu?) narejena tolikšna škoda, kot je bila narejena leta 2008 zaradi vzporedne slovensko-srbske objave t.i. washingtonske depeše? (Po objavi so jezni srbski proti-kosovski demonstranti razdejali slovensko beograjsko veleposlaništvo.) Takrat je moral pisec teh vrstic (ker je bil minister “napačne” vlade in ker je hotel izvedeti, kdo je ukradel depešo) Nataši Pirc Musar iz svojega žepa plačati 1660 evrov.

Odgovor na obe vprašanji je enak, namreč negativen. Nobenih peticij in nobenih depeš ne bo! Pa ne zaradi Šarca, ki se je od dopisnega članstva po 10 letih dokopal do rednega članstva (česa že?), ali zaradi Nataše Pirc Musar, ki se je v vmesnem času povzpela od žvižgaške zaščitnice do odvetništva ameriške prve dame. Tukajšnje opazke seveda niso nobena peticija ali osnutek peticije, ampak le vabilo k premisleku.

O čem pa je treba premišljevati?
Konec novembra 2019 sta nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron v “francosko-nemškem non-paperju” Sloveniji namenila – ne ravno natančno opredeljeno – vlogo v Konferenci o evropski prihodnosti, ki se bo začela v času nemškega (2020) in končala v času francoskega predsedovanja. Med Nemci in Francozi bodo namreč – kot nekoč – predsedovali Portugalci in Slovenci? Kot neko? Predsedovanje v drugi polovici leta 2021 bo precej različno od predsedovanja v prvi polovici leta 2008. V trinajstih letih se je Evropska unija precej spremenila. Po novi (lizbonski) pogodbi države članice v resnici ne predsedujejo Evropski uniji kot neko. Nekoč je bil predsednik (vlade) predsedujoče države tudi predsednik Evropskega sveta in je zastopal EU na sestankih in pogajanjih z drugimi državami. Danes ima Evropski svet, ki ga sestavljajo predsedniki vlad/držav članic brez zunanjih ministrov, stalnega predsednika (Charlesa Michela), zunanjo politiko EU pa namesto nekdanje trojice (komisar-generalni sekretar ES-zunanji minister predsedujoče države) vodi “visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko” Josep Borell. Skratka, leta 2021 niti slovenski predsednik vlade niti slovenski zunanji minister ne bosta imela vloge, kot sta jo imela njuna predhodnika leta 2008.

Macron in Merklova načrtujeta, da bi v okviru Konference o evropski prihodnosti v času portugalskega in slovenskega predsedovanja prišlo do “vmesnih poročil” (midterm reviews), ki bi zagotovila “lastništvo in strukturo procesa”. Sloveniji (in Portugalski) naj ne bi bilo naloženo usmerjanje procesa, ampak skrb za primerno vključevanje držav članic oz. za njihovo zavest o sodelovanju v procesu. Slovenija naj ne bi imela posebne vloge, ampak posebne naloge.

Omenjeni non-paper je priporočljivo brati v kontekstu dejanskih aktualnih in prihodnjih sprememb v Evropski uniji. Neko, pravzaprav že v Konvenciji, ki je pripravljala Pogodbo o ustavi za Evropo (ta pa je propadla leta 2005 na referendumih v Franciji in na Nizozemskem), so v krogih srednje velikih in manjših držav EU opozarjali na nevarnost direktorata, tj. neformalnega dogovarjanja skupine najmočnejših držav. Nekoč so bili z direktoratom mišljeni Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo. Zaradi brexita danes Evropsko unijo vodita predvsem Francija in Nemčija, ki sta si ob koncesijah za ustanovne članice Belgijo, Italijo in Nizozemsko, ob upoštevanju Španije, predvsem pa ob upoštevanju treh glavnih strank EPP, PES in ALDE dodelili glavne položaje v EU: predsednici EK in ECB.

Najnovejše dogajanje okrog Rusije in Ukrajine
Delovanje dvojice najmočnejših držav se razkriva v najnovejšem dogajanju okrog Rusije in Ukrajine. Ukrajinsko-ruski spor naj bi reševali v t.i. normandijskem formatu, torej v skupini držav, ki vsebuje Francijo, Nemčijo, Rusijo in Ukrajino in se je prvič sestala v Minsku leta 2014. Ta skupina držav, ki se je 9. decembra 2019 sestala v Parizu, ima – poleg hvalevrednega miroljubnega prizadevanja po ruskem vdoru v Ukrajino – še nekaj posebnosti. V tej skupini, v kateri imata zaradi jedrske oborožitve višji položaj Francija in Rusija, bi bilo mogoče reševati še nekatere druge probleme. Med temi državami in okrog njih obstajajo še drugi pomisleki oz. spori: spori okrog evropskih sankcij proti Rusiji zaradi priključitve Krima in vojne v Donbasu; spor okrog Nata, ki ga vsak s svoje strani hranita francoski Macron in ameriški Trump, in ki veseli Ruse; ranljivi položaj ameriškega predsednika (grožnja z odpoklicem) v zvezi z Ukrajino in Rusijo; pomisleki okrog ruskega plinovoda Severni tok za Nemčijo, spor okrog ruskega plinovoda, ki poteka preko Ukrajine in po katerem teče plin za Evropo, ruski pomisleki glede povezovanja Ukrajine z EU in Natom …

Ali še velja prizadevanje po “vse tesnejši uniji”?
Konferenca o prihodnosti Evrope se bo morala ukvarjati z vsemi temi in še mnogimi drugimi mednarodnimi zadregami in izzivi, npr. z migracijami, z Muslimani, Bližnjim vzhodom in z občutljivo Turčijo; z demografijo, z razlikami med starimi in novimi članicami EU (ki so prikrajšane pri delitvi položajev)… Predvsem pa bo treba odgovoriti na temeljno vprašanje: ali še velja prizadevanje po “vse tesnejši uniji”, ali pa bo to prizadevanje zastalo pod pritiskom politike nacionalne suverenosti, ki jo ponekod (tudi v Franciji) imenujejo nacionalizem in populizem? “Tesnejša unija” bi na pogovore z Rusi in Ukrajinci poslala evropskega zunanjega ministra, ne pa predsednikov dveh najmočnejših držav. Ko ne bi bilo napetosti med ZDA in EU glede Nata, bi se z Rusi pogovarjali Američani. Normandijska četverica je znamenje evropske negotovosti.

Ne glede na to, da Slovenija leta 2021 ne more pričakovati vodilne vloge v EU, je njen položaj vseeno občutljiv. V Sloveniji, predvsem v slovenski vladi in v MZZ predsedovanju, predvsem pa pričakovanju Nemcev in Francozov glede Konference o prihodnosti posvečajo relativno malo pozornosti. Pri tem, da skrbno spremljajo različne bolj ali manj duhovite poteze hrvaške strani, spregledujejo, da bo imela pri organizaciji evropske konference prihodnje leto pomembno vlogo komisarka iz Hrvaške. Glavno vprašanje je seveda, ali imamo v Sloveniji ustrezne analize in spoznanja o zadevah, ki bojo po vsem videzu na dnevnem redu Konference o prihodnosti EU?

Dimitrij Rupel