[Pisma – od zmage do zmage] Historija od Kučana do Serpentinška

Vinko Vasle (foto: Demokracija)

Vedno znova se zgrozim, ko kdo reče – no, zdaj bomo pa zgodovinski resnici pogledali v oči. Zgodovinska dejstva so namreč lahko zelo utrujajoča, zavajajoča in netijo razkol med ljudmi. “Slovenski razkol” je naslov tudi zgodovinske monografije dr. Jožeta Možine, ki mu ni dovolj, da o dejstvih poročajo njegovi Pričevalci, ampak se je teh dejstev moral lotiti na več kot 600 straneh. Naša resnica pa je zaobjeta v enem samem stavku: Zmagali smo.

Avtor pravi, da je knjigo pripravljal več kot desetletje, kar je po moje brez veze in proč vržen čas! Ko smo naši zmagali leta 1945, smo svojo zgodovino imeli že napisano. Kajti, mi zgodovinskih resnic ne dokazujemo, mi jih pišemo. V tem smislu je na primer nekaj najboljših tovrstnih del prišlo izpod peresa naših dvornih zgodovinarjev, med katerimi sta dva še posebej pridna – Božo Repe in Jože Pirjevec. Odkar je Repe napisal avtorizirano zgodovinsko avtobiografijo o Milanu Kučanu (kar je nova zvrst biografij),  je vse možno: da iz hudobnega komunista narediš demokrata, iz komunizma ljudsko različico “sreče človeku ne more dati Edvard Kardelj, ampak si nesrečo vsak sam naredi”, udba pa postane humanitarna organizacija.

Če torej ne bi imeli svojih kriterijev za zgodovinske oznake in dejstva, to ne bi bilo mogoče. Veliko v naši zgodovini šteje tudi to, kaj si kdo o sebi misli. Milan Kučan tako misli, da je osamosvojil Slovenijo tudi s tem, da je soglašal z razorožitvijo teritorialne obrambe v času, ko nas je ogrožala jugoslovanska armada. Prvo je subjektivni pogled na objekt zgodovine, drugo pa objektivna resnica o subjektu. Še najmanj oboje vodi v sklep, da nas je Kučan osamosvojil, kar pa ni bistveno, ker v naši zgodovini gre za verjeti in ne za dokazati. Tisti, ki hočejo dokaze, so itak demobranci in fašisti.

Foto: Twitter.

ZZB kot varuh tradicije naše osvoboditve
Prav zaradi tega je danes mogoče tudi to, da so najodličnejši prvoborci in heroji NOB – ne na pokopališčih, ampak v ZZB in so od letnika 1968 naprej odlično plačani za agitprop. Tudi to je mogoče, ker je znano, da so borčevske pokojnine v preteklosti dobili tudi takšni, ki so se rodili med vojno, a so trpeli, ker je bila vojna. Brez takšnih v ZZB tudi Drazgoše ne bi bile mogoče, ker je le premalo, če tja prideta dva Metuzalema Kučan in Janez Stanovnik in ona “jebo vas pas mater” kulturna pesnica Svetlana Makarović. ZZB je varuh tradicije naše osvoboditve in brez nje se med ljudi ne bi širila njihova resnica: še premalo smo jih pobili.

Seveda bi bilo nekorektno zapisati, da zgodovinskih resnic ni, a o njih se ne govori, ker to ni domoljubno, v preteklosti je bilo pa tudi kaznivo. In so na primer v Celju Elzo Premšak obsodili na smrt in jo ustrelili simbolično na Titov rojstni dan 1947, ker je govorila o povojnih pobojih. Že takrat pa je – to je zgodovinsko dejstvo – naše sodstvo bilo humano in so nosečo žensko pomilostili in to potem, ko so jo že usmrtili. Na komunistični dan žena se takšnih feministka Sonja Lokar in njene ne spomnijo, kar je prav, ker so z resnicami sejali dvom v našo komunistično ureditev.

Tit Turnšek.

Nova okupacija
V tem smislu tudi ni nobenega razloga, da zgodovina ne bi bila tudi tisto, kar se v resnici ni zgodilo, ali pa se je zgodilo drugače. Generalno na to dilemo odgovori vprašanje: kdo nas je osvobodil leta 1945. Ne bom citiral domobrancev in fašistov, ki zasluge pripisujejo zaveznikom, oprl se bom na uradno zgodovinsko znanost tipa bivši predsednik ZZB Tit Turnšek, ki trdi, da so to bili junaški partizani. Zdaj se recimo neogovorno in nekaznovano širijo podatki, da so osvoboditelji v glavnem bežali, ali pa kolaborirali z okupatorjev, da so imeli mir. Najboljši so sicer padli, ker so bili kanon futer, ali pa so jih kar naši, ker so bili nezanesljivi, a za zgodovino je vedno pomembno le to, kdo je preživel in zmagal. Zato se osvoboditvi 1945 v ljudskem žargonu reče tudi nova okupacija.

Vztrajati pri zgodovinskih desjtvih in dokazih je po moje tudi politično nekorektno, ker v tem primeru komunisti Dejana Židana ne bi mogli in smeli govoriti o demnokraciji, poštenju, enakosti pred zakonom in podobno. Milan Kučan in še nekateri bi pa itak morali v eksil. Veselim pa se dne, k bo Serpentinšek s svojimi postal zgodovina in upam, da bo Repe tudi njemu napisal avtobiografijo z naslovom “Prvi klovn”.

Vinko Vasle