Brazilski pregovor Para Ingles ver (Da bodo Angleži videli) sega v pogodbo, podpisano leta 1826 med Veliko Britanijo in Brazilijo, ki naj bi končala trgovino s sužnji, a se je ta dejansko nadaljevala še nadaljnjih šest desetletij. Brazilci so to sramotno zgodovino pred zahodnimi, vedno bolj liberalnimi državami skrivali kot temno družinsko skrivnost – o suženjstvu se v javnosti ni govorilo, sužnjem v gospodinjstvu je bilo ukazano, da so plačano osebje – “da bodo Angleži videli”. Zdi se, da je slovenska levica v podobnem položaju po 24. februarja 2022. Razcepljena med domačo tradicijo prijateljevanja s Sovjetsko zvezo in pričakovanjem evropske normalnosti – “da bodo Evropejci videli”.
Tanja Fajon je v letu vojne prehodila cel diapazon od očitne kokete z Rusko federacijo (spomnimo, njen prvi tvit na to temo, ko je bila še evropska poslanka, ni obsojal Rusije, le v slogu Deklaracije za mir iz leta 1991 je rekla, da je “treba vojsko poslati nazaj v kasarne”), do dvolične agentke “neuvrščenih”, ki na zunaj zahodnim zaveznikom servira sporočila o neomajni podpori Ukrajini, hkrati pa mežika Rusiji, ko pravi, da brez (fašistične) Rusije ne bo mogoče vzpostaviti nove evropske varnostne strukture. Prav tako je dejala, da bi bila uvrstitev Rusije na seznam držav (po predlogu SDS), ki podpirajo terorizem, kaznovanje celotnega ruskega naroda (ne ozirajoč se na dejstvo, da velika večina ruskega prebivalstva podpira tako Putina kot agresijo na Ukrajino).
Takšne izjave pa niso nekaj normalnega v evropski socialni demokraciji. Spomnimo, ko sta s podobno obrazložitvijo proti razglasitvi Ruske federacije za teroristično organizacijo v EP glasovala poslanca SD Matjaž Nemec in Milan Brglez, sta bila med redkimi odpadniki v stranki. Gotovo pa nista delovala na lastno pest brez posvetovanja v stranki.
Po hodnikih evropskega parlamenta se že šepeta, da ima slovenska levičarska vlada nenavadno afiniteto do Putinove Rusije. Konec koncev je to jasno v parlamentu Robertu Golobu povedal kar vodja evropskih konservativcev Manfred Weber pred zbranimi evropskimi poslanci, pri tem pa je posebej omenil prav bizarno dejstvo, da slovenski levi poslanci, povezani z zdajšnjo vlado, vztrajno glasujejo v prid Rusije. Stvari postajajo vedno bolj neprijetne, taktika, “da bi Evropejci videli”, pa je tako vedno manj prepričljiva.
Zahod je spregledal dvojno igro
Pomežiki Rusiji pa ne potekajo samo na deklarativni ravni, ampak tudi v dejanjih. Če je bila v času Janševe vlade Slovenija v prvih vrstah za pošiljanje orožje napadli državi, so tako Ukrajinci kot višegrajci ugotovili, da se obljubljene dobave slovenskega orožja nikoli niso zgodile ali pa so se zgodile le v okviru izmenjav za zahodno orožje. Prav tako so mednarodni mediji izpostavili, katere države še vedno poslujejo z Rusijo, in tudi tu je Slovenija izstopala po tem, da je ne le obdržala poslovne vezi z agresorsko državo, ampak je tržna izmenjava dobesedno eksplodirala – za kar 346 odstotkov. Slovenski mediji so podatek relativizirali, češ da gre za našo izpostavljenost ruski nafti in zemeljskemu plinu, a težko je prezreti, da podobno izpostavljene evropske države niso imele takšne eksplozivne rasti. Pri nas je novica šla mimo, v tujini pa se je Slovenija spet pomaknila še korak bliže Madžarski in Srbiji.
Na domačih tleh nam je seveda jasno, za kaj gre – slovenska levica je pri popkovini povezana z Rusijo – rodila je slovensko revolucijo kot tudi slovenski protizahodnjaški navdih. Z njo si delijo tako skomine po avtoritarizmu kot smisel za našistični kvazikapitalizem na državni pogon (ki je tako v Rusiji kot v Sloveniji zelo podoben). Tudi zato so slovenski poslovneži, ki so blizu tranzicijski levici, tako zelo inkorporirani v rusko in belorusko gospodarstvo: tam se počutijo doma.
Tudi to vlado je ustanovila skupina, zbrana okrog predzadnjega predsednika CK ZK, in protinatovska civilna družba. Poznajo svoje dolžnosti do domačih botrov. A hkrati se zavedajo, da denar prihaja tudi iz Bruslja, Madžarska in Poljska pa so jim dobro svarilo, kaj se zgodi, ko kakšna država dela po svoje. Zato ima zdajšnja vlada dve piarovski nalogi: “da bo Moskva videla” in “da bo Zahod videl”. Nesreča zanje pa je, da je Zahod očitno spregledal dvojno igro.
Mitja Iršič