Končno je mimo. 27. april, prvi dan upora proti kapitalizmu. V teh dneh smo se naposlušali o osvobodilni fronti, partizanih, Titu, naci-fašizmu (pravem in tistem imaginarnem, ki ga povsod vidijo Socialni demokrati) ter mitskih bojih, zaradi katerih lahko bojda danes govorimo slovensko. A medtem ko to (v slovenščini) berete, delovno ljudstvo praznuje že drugi dan upora proti kapitalizmu – prvi maj.
Če je prvi maj posvojeni praznik druge socialistične internacionale in se vsaj nekateri z njim (zaslepljeno) identificirajo v smislu delavskih pravic, pa je 27. april fatamorgana. Ne zato, ker so se Vidmar, Kidrič, Rus, Ziherl in preostanek sovjetskih simpatizerjev v Vidmarjevi vili zbrali že 26. aprila, pač pa zato, ker na tistem sestanku niso napovedali vojne “okupatorju”, ampak imperialistom – Veliki Britaniji, Franciji in ZDA. Tistimi, ki so bojda danes naši zavezniki. Od 27. aprila pa do 22. junija 1941 je bil nacistični okupator tihi prijatelj, s katerim bi si po vojni prijateljsko razkosali Evropo, upajoč, da bo balkanski ali pa vsaj slovenski del pripadel internacionalnim, ne nacionalnim socialistom. Hudo cinično je tak praznik imenovati za dan boja proti okupatorju, ko pa je praznik komemoracija začetka formacije komunistične vojaške gverile, katere namen je bil boj proti (kasnejšim) zaveznikom, po vojni pa nasilen prevzem oblasti ob pomoči matične ladje v Moskvi. Ta cilj so na koncu celo kameleonsko uresničili, podobno kot Italijani, le da je v tem primeru prišlo do še bolj neverjetnega dosežka – uspelo jim je kljub temu, da so bili na oblasti isti ljudje, ki so le 4 leta prej napovedali sveto vojno imperijem. Isti morilci, oportunisti, psihopati, revolucionarji, ki so si podali roke kot balkanski izrastek sovjetske komunistične blaznosti.
V redu, morda boste rekli, da so takrat ljudje na Slovenskem čutili socialno odrinjenost v primerjavi z razvitimi narodi, ki so bili dovolj veliki, da so si ustvarili svoje imperije. Morda so želeli slovenski komunisti kot prvi poskrbeti za Evropo ene hitrosti? Morda so bili njihovi motivi kljub vsemu plemeniti, v smislu borbe za enakost med narodi? Hja, bojda danes VemKdoJeZmagal™ komandosi na vsaki partizanski prireditvi povedo, kako neodpustljiva in izdajalska je domobranska prisega centralnim silam. No – komunisti jim niso prisegli, so pa z njimi prav lepo po tiho kolaborirali tiste tri mesece leta 1941, dokler ni šel Hitler po svoje. Današnji politični nasledniki komunističnih klavcev potrebujejo izredno miselno gimnastiko, ko želijo prikazati, da bi antiimperialistična fronta metamorfozirala v OF, če ne bi bilo Hitlerjeve izdaje. Nikoli ni bilo nobenih indikacij, da bi balkanski komunisti počeli karkoli, česar ni zapovedal Stalin. Stalin pa je bil sam povsem prepričan v svojo kolaboracijo s Hitlerjem in povojnim razkosanjem Evrope. Celo tako zelo, da je dal zapreti vojnega poročnika, ki mu je prvi prinesel novico s fronte, da so nacisti zahrbtno napadli Rdečo armado in jih dobili povsem zmedene in nepripravljene, ko se je začela operacija Barbarossa. Zgodovinski indici kažejo, da bi naši mladi fantje, ki jim je tak’ žarel obraz, hitro našli (iz Moskve uvožen) način, kako približati ideologiji nacizma in komunizma kot dve socialistični gibanji za svobodo pred imperialističnim kapitalizmom. V tistih časih je bilo edino navodilo iz Moskve preprosto: nevtralizacija različnih nekomunističnih osvobodilnih gibanj (antikomunistična fronta, TIGR …) in čakanje na začetek velike vojne proti imperialistom. Če ne bi bilo tistega usodnega 22. junija, bi naši socialisti dočakali dokončen spopad iz imperialisti – z ramo ob rami s fašisti in nacisti.
Konec koncev pa tisti trije meseci kolaboracije z nacisti niso tako pomembni (niti poročila o tem, da so partizani še leta 1944 skušali skupaj z Nemci subverzivno uničiti imperialiste, v strahu, da bi se ti polotili boljševiškega raja, ki so si ga pripravljali). Pomembno je, da so bili vsi iz Vidmarjeve vile, ki so ustanovili antiimperialistično fronto, člani Društva prijatelje Sovjetske zveze. Ste že slišali za ta imperij? Velja za enega najbolj zlobnih, najbolj brutalnih, najbolj smrtonosnih imperijev na svetu. Nacisti in fašisti jim niso bili do kolen. Naši revolucionarji so vedeli, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi. Vedeli so za holodomor, kjer je Stalin načrtno, zavestno in klinično sistematsko izstradal 10 milijonov Ukrajincev. Vedeli so za Stalinove čistke, pod katerimi so padli ne le politični disidenti, ampak tudi večina njegovih najtesnejših in najzvestejših zaveznikov. Vedeli so, da je Sovjetsko zvezo s svojo patologijo povsem okupiral hudo duševno bolan psihopat, z nizko samopodobo, a ogromno karizmo in morilskim nagonom. Vedeli so za gospodarsko-kulturno-moralno-socialni kolaps družbe. Vedeli so, ker so jim o tem razlagali tudi ruski kolegi, nekateri pa so se lahko prepričali na lastne oči, ko jih je komunistični okupator uril v Moskvi. Kot je nekoč pred smrtjo priznal Ivan Maček Matija – vedeli so, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi, a niso želeli povedati, ker bi potem domači ljudje postali njihovi sovražniki, ko bi enkrat slišali bridko realnost sovjetskega marksizma. Vedeli so in niso želeli povedati. Od kod takšna Mačkova iskrenost? Očitno se mu priznanje sploh ni zdelo sporno, saj takrat najbrž ni bilo več nobenega dvoma o tem, kaj je ta stavek razkrival. Da se ustanovitelji OF nikoli niso borili za svobodo, ampak za oblast. Za vsako ceno. Vseeno, ali pod boljševiškim, fašističnim ali nacističnim škornjem. Važna je bila oblast. Važen je bil plen. Povedano z drugimi besedami – oni so bili okupatorji. A še veliko hujši kot Nemci in Italijani. Ti so zasedli ozemlje. Komunisti pa so nam vzeli veliko več. Zasedli so dušo. Vzeli so nam ponos, etnično-versko-kulturno pripadnost, smisel za podjetništvo, smisel za inovacije, smisel za trdo delo in napredek. Ubili so dušo tistega, kar je slovenstvo predstavljalo znotraj različnih evropskih inkarnacij. Le zaradi njih je ta narod takšen, kot je danes. Podvržen kolektivistično-socialističnim tendencam. Plah in nesamozavesten. Paranoičen in zafrustriran. Divje protiameriški in protikapitalističen. Če ne bi bilo sovjetske okupacije s strani nastavljenih lokalnih komunističnih gusarjev, bi bil etos tega naroda povsem drugačen – takšen, kot je bil na prelomu 19. in 20. stoletja, ko je kar pokal po šivih od inovativnega podjetništva in tržnega zanosa. Bi obstajala Levica brez 46 let trajajoče komunistične okupacije? Morda, a kot čudaška margina. Bi obstajali Socialni demokrati? Morda le v imenu, ne pa kot skupina migrantske volivce iščočih, boljševiško enakost obljubljajočih političnih zombijev. Bi bil kapital grda beseda? Nič bolj kot v Avstriji ali na Nizozemskem.
Kardeljev vnuk, naš fluorescentno zeleni evroposlanec Šoltes pravi, da brez upora ne bi bilo svobode. Pustimo to, da si evroposlanec očitno “svobodo” predstavlja kot komunistično avtokracijo, to je pač slovenska posebnost, ki si jo deli s prav vsemi akterji na levi, ne glede na to, kako skrajni ali zmerni so. Vprašajmo se raje, kaj bi se res zgodilo “brez upora”. Bi vsi govorili nemško? Auf keinen fall! Paradoks: Ravno brez upora bi bila svoboda. Brez komunističnih elementov na Balkanu ne bi bilo sovjetskega vmešavanja. Na svetovni ravni bi se zadeve razpletle enako. Balkan pa bi najbrž pripadel zaveznikom. Zahod bi bil prisiljen sprejeti neboljševiške upornike, saj teh ne bi onesposobili Džugašvilijevi Sovjeti. Italija je bila vojna skesanka in proti narodom na Balkanu ne bi imela dobrih kart pri ozemeljskih zahtevah. ZDA, Francija in Velika Britanija bi pozdravile in podprle demokratično, prostotržno slovansko entiteto, saj bi predstavljala veliko večjega zaveznika kot pa skupaj zbobnana komunistična federacija južnoslovanskega multikulturalizma, spočeta v izvirnem grehu kraje premoženja in povojnih pokolov. Slovenska celovitost bi nedvomno ostala, tudi če bi bila za odtenek drugačna – sploh ne nujno manjša. Prišla bi demokracija, izognili bi se šetinštiridesetim letom umiranja na obroke. Gojili bi napredno zasebno podjetništvo namesto posiljenih nacionalnih konglomeratov na preživeti nemški, italijanski in francoski tehnologiji. Ustanavljali bi zasebne gospodarske družbe, ki bi na prostem trgu ustvarjale dodano vrednost, in v stečaj pošiljali tiste, ki je ne bi. Vodili bi jih ustanovitelji-lastniki, ki bi v uprave in nadzorne svetove postavljali strokovnjake svetovnega kova, ne pa poklicne marksistične filozofe, ki si pred partijskim udejstvovanjem niso v življenju zaslužili za pol kile belega kruha. Bili bi del evropskega projekta od začetka in v njem aktivno sodelovali kot soustanovitelji, ne pa kot drugorazredni potniki na vlaku dveh hitrosti in dveh razredov. Kupovali bi v dobro založenih mariborskih, celjskih in ljubljanskih veleblagovnicah, ne pa švercali pralnih strojev iz Italije ter pralnega praška, kave in rdečih pomaranč iz Avstrije. Bili bi zopet Slovenci. Narod Petra Kozine, Janeza Pucha in Edvarda Rusjana. Ne pa Borisa Kidriča, Edvarda Kardelja in Staneta Dolanca. Vse bi lahko bilo drugače brez rdeče kuge. Sram naj bo tiste, ki jo praznujejo.
Mitja Iršič