Kruta realnost, ki čaka Slovenijo!

Datum:

“Špela spozna jutranje slabosti, ki se pojavljajo ne samo zjutraj, ampak tudi čez dan. Poleg tega ji pripada še cel kup tegob, ki jih življenje hrani ekskluzivno za starejše mamice. Ko se otrok po zapletenem porodu, ki je trajal vsaj deset ur, končno rodi, je Špela odločena. Eden je bil dovolj, nikoli več!”

Špela je bila vso osnovno in srednjo šolo pridna učenka. Verjela je, da ko bo zrasla, bo lahko hkrati imela družino in uspešno kariero. Vpisala se je na fakulteto, vse obveznosti končala v roku, mogoče celo našla službo. Nato je ugotovila, da če bi želela imeti družino, bo njena kariera morala počakati. To ji ni bilo všeč! Zakaj bi ona morala nazadovati, ko pa je veliko bolj delavna od Jureta, Marka in Harisa? To se ji ni zdelo fer. To je bila krivica. Špela se je odločila, da bodo otroci morali počakati. Njen partner je ob tem enkrat ali dvakrat mogoče kaj pripomnil, a na koncu je obveljala Špelina. Njeno telo, njena odločitev, saj so tudi njega vzgojili, da je treba podpirati ženske v njihovem večnem boju za dosego enakosti.

Zdaj je Špeli uspelo. Ima visok položaj, dobro plačo, a čuti, da se njena biološka ura izteka. Minilo je več kot deset let, Špela pa je vsak dan bliže 40. letu. Če je imela “srečo”, je njen partner še vedno z njo in mogoče se tudi njemu zdi pravšnji čas za otroka. Odločitev je sprejeta. Špela neha jemati kontracepcijske tablete, ki so ji v zadnjih dveh desetletjih postale rutina. Vrnejo se menstrualni krči, zaradi katerih ji je ginekologinja še v puberteti predpisala kontracepcijske tablete za lajšanje bolečin. Špela trpi, a prepričana je, da se bo vse splačalo, ko enkrat zanosi.

Eden je dovolj
Minevajo tedni, minevajo meseci, mine že leto dni, Špelin trebuh pa ostaja enako raven. V njej se zbujajo dvomi. Mogoče ni problem v njej, mogoče je problem v partnerju? Odločita se, da preštejta število malih plavalcev, ki nikakor ne opravijo svojega dela. Izkaže se, da je njihovo število dovolj veliko. Ginekologinja Špeli skuša dopovedati, da je zdaj starejša, da to nekaj časa traja. Špela, ki je bila vse življenje navajena, da vse dobi, se zdaj prvič znajde pred zidom. Ni več odvisno od nje.

Fotografija je simbolična.

Špela se igra z idejo, da bi poskusila z umetno oploditvijo. Mogoče jima uspe, mogoče Špela zanosi po naravni poti. Špela spozna jutranje slabosti, ki se pojavljajo ne samo zjutraj, ampak tudi čez dan. Poleg tega ji pripada še kup tegob, ki jih življenje hrani ekskluzivno za starejše mamice. Ko se otrok po zapletenem porodu, ki je trajal vsaj deset ur, končno rodi, je Špela odločena. Eden je bil dovolj, nikoli več!

Kruta realnost, ki čaka Slovenijo
Sara ni v šoli nikoli briljirala. To bi lahko pripisali temu, da so se njeni starši v Slovenijo priselili med vojno, ko je že hodila v šolo, ali pa temu, da doma nikoli niso govorili slovensko. V vsakem primeru je Sara izdelala osnovno šolo in se vpisala na srednjo. Njeni oče in bratje so vsak petek hodili molit v dvorano Tivoli in tudi Sara je nekoč začela nositi naglavno ruto. Z njo se počuti bolje, je dejala prijateljicam, ki so jo takrat zaradi tega dražile.

Ko je bila komaj polnoletna, ji je oče predstavil njenega bodočega moža. Bil je eden bratovih prijateljev, tudi sam zaveden musliman. Kmalu sta se poročila in leto kasneje že imela prvega otroka. Sari mož ni dovolil, da bi delala, temveč je morala doma skrbeti za hišo in otroka. Sara je o tem večkrat potožila materi, a ji je ta rekla, naj potrpi, da ji ni hudega. Za prvim otrokom je prišel drugi, nato tretji, kmalu četrti, dokler ni bila pri 30-ih že petič noseča. Navadila se je na svoje življenje, rada je kuhala za svojo družino. Vedela je, da ima njen mož mogoče svoja pravila, a da jo ima v resnici rad. Tudi njeni otroci doma niso govorili slovensko, a njim je bilo laže, saj tudi otroci v vrtcu in šoli niso več govorili slovensko. Sari je bilo to všeč, saj se je še vedno spominjala, kako se je sama čutila izobčeno v razredu, ki je ni razumel.

S Sarinim najmlajšim je v vrtec hodila punčka − Slovenka. Ena od treh v skupini petnajstih otrok. Njena mama Špela je bila vedno lepo oblečena, z drago torbico v eni in mobitelom v drugi roki. Zdelo se je, kot da punčke sploh ne opazi, pomembnejši so bili telefonski klici. Vseeno je bila Špela na roditeljskih sestankih najglasnejša. Motilo jo je to, motilo jo je ono. Sara in Špela sta se znova srečali nekaj let kasneje v trgovini z oblačili. Špela je bila presenečena, da je Sara že babica, pa nima niti 40 let. Špelina hčerka pa je komaj v osnovni šoli.

To, dragi moji, je prikaz demografske slike, ki čaka Slovenijo.

Ivan Šokić

Sorodno

Zadnji prispevki

Grčijo sta v razmiku minute stresla dva močnejša potresa

Danes zjutraj sta Grčijo prizadela dva močna potresa, močnejša...

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...