V časih, ko naj bi imeli ljudje več svobode kot kadar koli doslej, se širi denuciantstvo. V družbi, kjer je pravica do svobodnega izražanja mnenj kategorija, ki jo varuje ustava, ljudi vedno bolj intenzivno napadajo, sramotijo in diskreditirajo zaradi izrečenih besed, ki niso na isti valovni dolžini s tistim, kar naj bi bilo »splošno sprejeto«. Seveda pa je slednje slepilo, ki ga ustvarjajo tisti, ki so prepričani, da so njihove vrednote in ideologija edine zveličavne.
Paradoksalno je, da so dandanes glavni protagonisti zapovedovanja, kaj je in kaj ni primerno v javnem diskurzu, tisti, ki se imajo za zagovornike odprte družbe. Nekateri med njimi se celo razglašajo za liberalne, skoraj vsi pa za napredne in svobodomiselne. Prav t. i. progresivizem je tista idejno-politična sila, ki ta čas na Zahodu opravlja vlogo glavnega cenzorja javne besede. To se izraža skozi pojave, kot so kultura čuječnosti (»woke culture«) ali kultura izključevanja (»cancel culture«), ki sistematično izločata vse tiste, katerih misli in ideje nasprotujejo prevladujočemu levičarsko-progresivističnemu kanonu.
Tako skušajo s sistematičnim napadanjem utišati ljudi, ki nasprotujejo množičnim migracijam iz tretjega sveta, uvajanju poljubnega števila spolov, feminizmu, agendi LGBT in vsemu drugemu, kar sodi v ta kanon. Vsakdo, ki zagovarja tradicionalne vrednote, klasično dvostarševsko družino, slavi dosežke zahodne civilizacije in ki denimo smatra, da so določena okolja v kulturnem smislu tako nekompatibilna, da se ljudje, ki iz njih izhajajo, zelo težko integrirajo v zahodno družbo, je izpostavljen nevarnosti, da ga prek medijev in družbenih omrežij ožigosajo kot nazadnjaka (ali še kaj hujšega) ter posledično izločijo, se pravi, da mu onemogočijo javno in poklicno delovanje. Še posebej pogosto se to dogaja ljudem, ki delujejo v akademski sferi, medijih, na področju kulture. Za marsikoga lahko takšno javno ožigosanje pomeni konec kariere.
Ustrahovanje nasprotnika
Seveda tovrstno obračunavanje s tistimi, ki jih imajo za »moralno-politično neprimerne«, ne temelji na racionalnem diskurzu, kjer štejejo argumenti. Nasprotno, gre za izrazito čredno obnašanje, z napadanjem v skupinah, kjer so napadalci varno skriti v nedrjih agresivne množice. To, česar je ta množica po navadi zmožna, je samo neartikulirano kričanje, vreščanje in zmerjanje. Temu smo bili denimo priča ob nedavnem Pohodu za življenje, ko so njegovi nasprotniki, ki so skušali ta dogodek preprečili, ob razkazovanju vulgarnih transparentov udeležence zasipali s psovkami in z žaljivkami. Glavni namen takšnega početja je ustrahovanje nasprotnikov, da bi jih s tem odvrnili od javnega angažmaja.
Škoda je z obtoževanjem že storjena
Javne denunciacije, ki ji je kasneje sledil medijski pogrom, je bil deležen tudi kandidat za ustavnega sodnika Rok Svetlič. Gre za vrhunskega intelektualca, ki bi bil s svojo analitično pronicljivostjo zelo zaželen v sedanji večinsko precej povprečni sestavi te ustanove. Vendar je očitno za varuhe politične korektnost moteč. Zato ga je pravnik Saša Zagorc na Twitterju diskreditiral z namigovanjem, naj bi bil na nekem sestanku pri predsedniku države zagovarjal streljanje migrantov na mejah. Temu je sledil množični napad spletnih levičarskih jurišnikov. Ko je Svetlič to jasno in odločno zanikal, se je njegov obtoževalec sicer »umaknil nazaj«, a škoda je bila storjena, saj so nekateri v parlamentu, ki so napovedali podporo kandidatu za ustavnega sodnika, to umaknili. Karkoli je bil razlog za denunciacijo – ideološki odpor, zavist do akademsko uspešnejšega kolega, lastne ambicije po zasedbi tega položaja ali kaj drugega – to, da to počnejo ljudje iz akademske sfere, priča o skrb zbujajočem stanju duha.
Matevž Tomšič