Nova oblast nam obljublja depolitizacijo na praktično vseh področjih. Depolitizirali bodo javno radiotelevizijo – in medije nasploh. Depolitizirali bodo policijo. Depolitizirali bodo sodstvo. Depolitizirali bodo državno upravo. In tako naprej. Odrekli naj bi se torej političnemu vplivanju, ki so ga pripisovali Janševi vladi. Na ta način naj bi zagotovili avtonomijo in profesionalnost ljudi, ki delujejo v teh družbenih podsistemih.
Vendar so že napovedi nekaterih ministric in ministrov, sploh pa prve poteze nove vlade pokazale, da bo pri tej depolitizaciji šlo za nekaj nasprotnega tistemu, kar je s tem pojmom uradno deklarirano. Tako je ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, še preden je to postala, napovedala odpravo glob, ki so bile izrečene udeležencem protivladnih protestov v zadnjih dveh letih. Gre za ljudi, ki so demonstracije organizirali, niso pa jih prijavili ustreznim organom (kot to določa zakon), ki so kršili epidemiološke ukrepe in v določenih primerih celo ogrožali javno varnost. Kot takšni so državi povzročili konkretne stroške. Kaj pa je takšna napoved oprostitve plačila za storjene prekrške drugega kot očiten politični poseg v delovanje prekrškovnih organov? Tega ni mogoče razumeti drugače kot nagrajevanje tistih, ki so novi vladajoči garnituri pomagali povzpeti se na oblast. Mar se lahko aktivni podporniki sedanje vlade nadejajo, da bodo deležni tudi drugih ugodnosti – denimo, kar zadeva prometne prekrške? Pri tem ne gre za nič drugega kot za favoriziranje določene skupine državljanov na podlagi politične pripadnosti.
Depolitizacija področij, ki so v pristojnosti države in s tem političnih odločevalcev, je navadna floskula. Vsaka odločitev, ki jo sprejmejo slednji, je po naravi stvari politična. Sprememba zakona, denimo o javni radioteleviziji, je politično dejanje par excellence. To še posebej velja v tem primeru, saj se vladajoči koaliciji očitno zelo mudi z zamenjavo vodstva in organov upravljanja v tej ustanovi. In povsem jasno je, da bodo v zakonu postavili takšno sestavo teh organov, da bo imela leva politična opcija v njih večino ne glede na vsakokratni rezultat parlamentarnih volitev; se pravi, da bo vzpostavila trajni nadzor nad tem javnim medijem. Podobno velja za druge strateško pomembne institucije.
Tovrstno sprevračanje predstavlja modus operandi tistih družbenih sil, ki se razglašajo za progresivne. Njihove manipulacije je izjemno prepričljivo razgalila lakanovska psihoanalitičarka Nina Krajnik v odličnem televizijskem intervjuju z Jožetom Možino, kjer je levičarsko inteligenco s t. i. ljubljansko šolo psihoanalize (ki jo ima za primer lažnega oz. ponarejenega lakanovstva) na čelu označila za apologeta in legitimizatorja tistih, ki so sprivatizirali ne samo slovensko gospodarstvo, ampak tudi druge družbene podsisteme. Ti ljudje, ki v veliki meri obvladujejo akademsko sfero, medije in civilno družbo, se razglašajo za borce za socialno pravičnost, čeprav so v resnici na strani tistih, ki ustvarjajo razlike v družbi in ki povzročajo številne krivice. Prikazujejo se kot tisti, ki so na strani navadnih ljudi, na strani marginaliziranih skupin, so pa dejansko zlizani s političnimi in kapitalskimi elitami. Oni so del problema, ne del rešitve. S svojim pačenjem družbene realnosti omogočajo ohranjanje obstoječih privilegijev zakulisnih centrov moči.
Dr. Matevž Tomšič