Deset let arbitražnega sporazuma ali napaka za napako pri reševanju meje s Hrvaško

dr. Miha Pogačnik je profesor mednarodnega in evropskega prava. (Foto: STA)

V dnevih ob deseti obletnici sklenitve arbitražnega sporazuma glede meje s Hrvaško se sprašujem, kakšna bo naslednja zunanjepolitična, strokovna ali drugačna blamaža, ki jo utegne doživeti naša domovina. V reševanju problematike meje s Hrvaško, ki ga tesno spremljam vse od začetka, je bila na slovenski strani storjena vrsta napak, ki večinoma izvirajo iz tega, da je to pomembno zunanjepolitično vprašanje od vsega začetka ujetnik notranjepolitičnih razmerij. Na osnovni teoretski ravni naj bi bila zunanja politika sicer nadaljevanje notranje politike, ta pa bi morala biti v vprašanjih nacionalnega interesa usklajena, vendar temu v primeru Slovenije od začetka ni tako. Zato je verjetno izvirna napaka v tem, da se dogovora ni doseglo ali vsaj precej bolj angažirano poskušalo doseči v okviru osamosvojitvenih procesov obeh republik in ga mednarodnopravno formalizirati v obliki meddržavne pogodbe takoj ob osamosvojitvi. 

V prvih letih po osamosvojitvi se je o meji s Hrvaško delalo napake, ki izhajajo iz nepoznavanja pomena izvajanja dejanske suverene oblasti nad ozemljem. Ena od najbolj nerazumljivih je bil umik nadzora slovenske policije v t. i. sektorju 11 z območja kamnoloma na hribu navzdol na lokacijo t. i. nadzorne točke oziroma sedanjega mejnega prehoda v Sečovljah, ki je predvsem potrjeval hrvaške zahteve in stališča. S tem sicer še ni bilo vse izgubljeno, vendar je takšno dejansko stanje Slovenijo sililo v leta kontinuiranega pisanja diplomatskih not, ki naj bi na mednarodni pravni ravni preprečile priznanje takšnega dejanskega stanja kot pravno priznanega.

V teh letih se je tudi v strokovnih krogih veliko govorilo na pamet in brez ustreznih, zlasti kartografskih podlag. Šele leta 2000 so bile, tudi na temelju mojih prizadevanj, oblikovane ustrezne geodetske podlage. Spominjam se, kako neprijetno je bil takrat presenečen premier Drnovšek, ko je na zemljevidu videl, da bi srednja črta, potegnjena iz Piranskega zaliva, prišla do voda Republike Italije v morju geografsko severno nad Koprom. Kartografske podlage so bile potem učinkovito uporabljene v pogajanjih za t. i. sporazum Drnovšek-Račan. Kdor si zna stvari pravočasno narisati, ima pač prednost pravilne predstave.

Slovenija do leta 2008 dobro branila slovenske interese
Sporazum Drnovšek-Račan je predstavljal kompromis glede meje na kopnem in morjem, ki je bil dobro uravnotežen in je vseboval nekatere napredne mednarodnopravno sprejemljive rešitve, in mi še danes ni žal, da sem ga kot vodja pogajalske delegacije parafiral za Republiko Slovenijo. Sporazum, ki ga je z večino podprlo tudi pristojno telo Državnega zbora RS, je bil plod dobrega političnega sporazumevanja obeh predsednikov vlad in sijajnega dela strokovnih ekip, a je kasneje naletel na premalo pripravljeno politično okolje v hrvaškem saboru. Iz nerazumevanja namreč logično izvira strah ali vsaj zadržanost. Takrat sem bil zatopljen v oblikovanje same vsebine sporazuma, danes, ko imam priložnost gledati širše in z epsko distanco, mi je morda žal, da nista vladi obeh držav diskretno ponudili avtorstva in predstavitve tega dobrega izdelka, ki je ustrezal obema vladama, tretjemu neodvisnemu subjektu, ki bi v slovensko-hrvaški teater vstopil kot deus ex machina in povečal možnost za dokončen uspeh sporazuma.

Foto: STA

Slovenija je naslednja leta glede na zatečeno stanje vse do leta 2008, vsaj kar zadeva zunanjo politiko in mednarodno pravo, sorazmerno dobro uveljavljala in branila svoje interese v zvezi z mejo s Hrvaško, pri čemer gre velik del zaslug tedanji kontinuiteti slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Spominjam se nekaterih manjših spodrsljajev v času vlade Toneta Ropa, ki so izvirali iz medresorske neusklajenosti in so jih generirala različna druga ministrstva, a jih je zunanje ministrstvo največkrat še pravočasno zaznalo in večinoma uspešno saniralo.

Nagajanja medijev in levih strank
V naslednjih letih je v času vlade Janeza Janše prišlo do resnih premikov tako na ravneh predsednikov vlad kot na nižjih, torej pogajalskih in strokovnih ravneh, ki so privedli do procesa oblikovanja dogovora o predložitvi spora tretjemu, in sicer neodvisnemu forumu. Na tej točki je v Sloveniji vzcvetela na površje povsem nepotrebna in po mojem tudi sorazmerno nedržavotvorna politika t. i. levih strank, zlasti v zvezi z razpravo glede identitete foruma in materialnih pravil, ki je bila skozi potenco medijev “večnega režima” namenjena predvsem nagajanju vladi Janeza Janše in je jasno izkazovala nepoznavanje dimenzij mednarodnega pravosodja.

K temu je vseskozi ognja dodajal še nekakšen plemenski vzorec razprave o mednarodnem pravu, vzorec, ki smo ga verjetno podedovali iz bivšega skupščinskega sistema v nesrečni kombinaciji z dejstvom, da se ljudje na Balkanu pač menda spoznamo na vse. Nekdanji predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu mi je pred leti v šali dejal, da je Slovenija verjetno prva država na svetu, v kateri se je javno na televiziji vsepovprek razpravljalo o pravičnosti ex aequo et bono v mednarodnem pravu: pri čemer se je zdelo, da polovica razpravljavcev navedenega instituta ne razume, druga polovica ga pa ne zna pravilno izgovoriti.

Usodna napaka vključevanja Evropske unije
V letu 2008, ko je prevzela krmilo vlada Boruta Pahorja, smo bili na strokovni ravni tik pred dvostranskim dogovorom o arbitraži, ki sva ga v končnih finesah na srečanjih strokovnih skupin obeh držav oblikovala z mojim sogovornikom, vodjo hrvaške strokovne skupine, akademikom Davorinom Rudolfom. Na poti na enega od zadnjih sestankov pa sem, kot se spominjam, dobil z najvišje vladne ravni navodila, naj pogovore dalje vodim v smislu, najblažje rečeno, kupovanja časa. Na tej točki sem kot vodja slovenske pogajalske in strokovne skupine brezpogojno odstopil in prekinil sodelovanje z vlado. Ena od zahtev, ki izhajajo iz postopkovnih pravil mirnega reševanja mednarodnih sporov, je namreč pogajanje v dobri veri in akademskega ugleda pač ne gre podrediti trenutno vrteči politiki. Po drugi strani je postajalo jasno, da želi slovenska vlada v igro vključiti Evropsko unijo, čemur sem nasprotoval.

Foto: STA

Aktivna vključitev Evropske unije v reševanje spora med Slovenijo in Hrvaško, za katero se je odločila vlada Boruta Pahorja, je po mojem mnenju ena od najbolj usodnih napak v dolgoletnem procesu reševanja tematike, napaka, ki traja še danes in se s kontinuiranim faux pas povečuje. Slovenija je s to potezo, namesto da bi ga reševala sama in bi ga tudi v kratkem zelo verjetno rešila, prinesla v Evropsko unijo problem, ki ji ga v integracijo ne bi bilo treba prinesti. Države članice integracije to rešujejo in so tudi rešile na drugih ravneh in neodvisno od Evropske unije, o čemer nam priča npr. primer uspešnega reševanja spora v Severnem morju med Dansko, Nizozemsko ter Nemčijo pred Meddržavnim sodiščem v Haagu iz leta 1969 ali pa dolgoletno miroljubno reševanje spora med Veliko Britanijo in Španijo glede statusa Gibraltarja.

Navedena napaka je logično pripeljala do naslednje. Slovenija se je s pogojevanjem svojega soglasja k pristopu Hrvaške k Evropski uniji s sklenitvijo arbitražnega sporazuma na evropskem in mednarodnem parketu predstavila kot nekakšna članica izsiljevalka, Hrvaški pa pripisala status bodoče članice žrtve, pri čemer je trčila v širitveni interes same unije. Verjetno ni težko razumeti, da je bil namen Evropske unije – ob takratni interesantnosti Hrvaške za unijo, ki še traja, in zunanjepolitični nerodnosti Slovenije, ki bi utegnila še trajati in po mojem občutku tudi še traja, ter ob dejstvu, da to ni izvirni problem evropske integracije – rešiti zadevo čim prej in jo preložiti na tretjo stran – tribunal.

Napaka za napako
V tem času se izkazalo, da ima Hrvaška kot država pristopnica dejansko večjo politično in lobistično moč v bruseljskih krogih kot formalno polnopravna članica Slovenija, kar bi morala naša vlada pravočasno oceniti ali pa bi ji to moral biti vsaj nauk za nadaljnje korake. Vendar je naša vlada nadalje na videz prepričano korakala v zaključitev sklenitve arbitražnega sporazuma. To je sicer do določene mere v mednarodnih odnosih in mednarodnem pravu razumljivo. Meddržavna arbitraža je namreč privlačno in zato v mednarodnem pravu pogosto sredstvo za vlade, saj z arbitražo glede določenega odprtega vprašanja svojo odgovornost za rezultat, ki bi jo prevzele s sklenitvijo vsebinskega sporazuma, prenesejo na tretjega in se z arbitražnim sporazumom vnaprej zavežejo, da bodo odločitev, kakršnakoli pač bo, spoštovale. Arbitraža je privlačna za vlade tudi zato, ker odloži vsebinsko dokončno rešitve za nekaj let, kolikor lahko traja arbitražni postopek, in torej prepusti naslednji vladi pojasnjevanja morebitnega slabega arbitražnega izida razočaranim državljanom.

Foto: STA

Vlada Boruta Pahorja je torej s sklenitvijo arbitražnega sporazuma obveznost določenega vsebinskega rezultata glede poteka državne meje reducirala na raven obveznosti prizadevanja, da bo dala v arbitražnem postopku od sebe pač vse, kar je v njeni moči, da bodo izhodišča Slovenije pred tribunalom čim bolje predstavljena. Pri tem pa se zdi, da je vlada storila naslednjo napako, namreč da je spregledala pomembno dejstvo, ki je v mednarodnopravni praksi nesporno, in sicer, da vsebina samega arbitražnega sporazuma pomembno opredeljuje okvir in vsebino kasnejše arbitražne odločbe.

Arbitražni sporazum je bil katastrofalen izdelek
Nerazumljivo in po mojem nesmiselno hitenje v novi “evropski” arbitražni sporazum je verjetno posledica tega, da si je Pahorjeva vlada močno želela nekega – sedaj lahko dodam svoje mnenje – očitno kakršnega koli, samo hitrega rezultata, pri čemer se zdi, da je dajala prednost obliki in ne vsebini. Ironično je, da se je precej manj s sklepanjem mudilo Hrvaški. Slednji bi namreč lahko razumno prej pripisali željo, da kot pristopnica uredi odnose s članico, ki ima možnost veta v pristopnem procesu. Neodvisen poznavalec področja mirnega reševanja sporov, ki je ozko specializirano področje mednarodnega prava z vrsto posebnosti, bo potrdil, da je bilo takšno hitenje napaka, še posebej z vidika narave in predmeta obravnavanega meddržavnega spora. Slovensko-hrvaški mejni in delimitacijski spor je obstajal že več kot dve desetletji in nikoli ni dosegel varnostne problematike ali – v primerjavi z mejnimi spori med drugimi državami – resnejših incidentov. Slovenci in Hrvati smo živeli in bomo tudi dalje v prijateljskih odnosih in si izmenjevali turiste, zgodba o slovenskih menda dveh ribiških kočah pa je za Hrvate, ki jih mnogo bolj skrbi približno osemsto italijanskih ribiških koč v Jadranu, dejansko povsem nepomembna, ribolovna tematika pa s strani obeh držav in ribičev napihnjena za politične namene. Po drugi strani pa imamo opraviti s sporom, ki opredeljuje velikost državnega ozemlja in s tem obseg njene ozemeljske suverenosti, zato takšne spore države rešujejo previdno in po načelu “bolje nikakršen sporazum kot slab sporazum”, saj lahko izgubijo del ozemlja za vselej. V našem primeru pa se je po mojem mnenju na žalost zgodilo prav slednje.

Vlada je torej želela rezultat in ga tudi dosegla. Arbitražni sporazum, ki ga je pred leti sklenila Slovenija, je bil strokovno katastrofalen izdelek, ki so ga pač zagovarjali vladi všečni strokovnjaki, ki so k njemu prispevali. Ko sem v želji, da bi preprečil škodo, z vidika svoje strokovne usposobljenosti opozarjal na njegove pomanjkljivosti, sem nemudoma doživel več kot leto dni trajajočo sistematično medijsko diskreditacijo, ki jo je verjetno lahko zmožen voditi le t. i. večni režim, kar si štejem v čast.

Iz profesionalnih izkušenj mi je jasno, da pravilno zastavljen projekt z največjo verjetnostjo prej ali slej privede do pozitivnih učinkov, ki se sestavljajo in nadgrajujejo. Nasprotno napaka in še posebej njeno zakrivanje vodi k novim napakam, in to velja seveda tudi za zunanjo politiko in mednarodnopravno stroko. Na sistematično medijsko kampanjo, ki je meglila vladne napake in kontinuirano po potrebi črnila mene, nisem odgovarjal, ker je med drugim igrala na pritlehna čustva človeške nevoščljivosti in škodoželjnosti, ki se jim še posebej v naših krajih po mojih izkušnjah težko zoperstaviš. Kar zadeva tehtno vsebino,  pa sem bil že takrat prepričan, da bo pač moja osebna in strokovna razmišljanja potrdil čas, kar se je na žalost tudi zgodilo.

Blamaža pri vplivanju na nepristranskost mednarodnega pravosodja
Da bo arbitražna odločba ob takšnem sporazumu za Slovenijo neugodna, sem pričakoval in napovedal. Vendar je do naslednjih zaporednih napak prišlo precej pred tem. Vladajoča politika je že ob sestavi arbitražnega tribunala poskrbela za novo presenečenje, ko je s strani Slovenije za arbitra namesto strokovnjaka za mednarodno javno pravo imenovala dr. Jerneja Sekolca, ki je strokovnjak za mednarodno trgovinsko pravo, pri čemer je imela med Slovenci sijajno izbiro: namreč, predstavljam si, kako so morali bili presenečeni ostali arbitri, ki so verjetno razumno pričakovali, da bodo med seboj zagledali npr. dr. Ernesta Petriča, nekdanjega predsednika Komisije za mednarodno pravo. Ali pa kakšnega vrhunskega strokovnjaka s področja mednarodnega prava iz druge države. Arbiter, ki ga imenuje država, ni nujno njen državljan in je po definiciji neodvisen od navodil in ne sme sprejemati navodil te države. Verjamem, da je ta nenavadna poteza naše vlade pustila zanimiv vtis v diplomacijah drugih držav in pa seveda v mednarodnih strokovnih krogih. V vsakem primeru pa je bila to izbira, ki ni temeljila na strokovnih kriterijih, temveč političnih preferencah, in je po moji oceni predstavljala največji možni skupni imenovalec med takratnima predsednikoma vlade in republike. Tako je postala tudi sestava tribunala v tem delu ujetnik slovenske notranje politike.

Foto: STA

Navedena napaka je verjetno funkcionalno vodila v naslednjo. Dr. Sekolec, ki je strokovnjak za svoje področje, se je tako znašel med strokovnjaki in na področju, ki ni njegovo in je od njegovega glede na specifike ozemeljskih sporov vsaj tako različno, da ga primerjamo s situacijo, v kateri bi se ortoped znašel med okulisti. Navedena strokovna podhranjenost posameznega arbitra za specifično področje sicer ni nepremostljiva, saj si lahko omisli svetovalce. V škandalu, ki je sledil, se nam je zazdelo, da si je arbiter za svetovalca omislil kar agentko države, ki ga je imenovala. Z afero Sekolec-Drenik je zaradi nespretnosti svoje diplomacije, ki je pokrivala dotedanje napake, Slovenija postala po mojem vedenju prva država, ki so jo v zgodovini mednarodnega pravosodja zasačili pri vplivanju na nepristranskost mednarodnega pravosodja.

Odločitev ugodna za Hrvaško
Neodvisnost pravosodja je eden od temeljnih postulatov prava nasploh in seveda tudi mednarodnega prava. Gre za nedvomen in že od starih časov univerzalno nesporen dosežek pravne civilizacije. Prepoved vzdržati se od vplivanja na nepristranskost mednarodnega tribunala je zato prohibitivno oblikovana norma, ki jo priznava obče običajno mednarodno pravo in ima lastnost kogentne norme (ius cogens), iz katere na ravni obveznosti izhaja obveznost erga omnes, katere kršitev lahko uveljavlja katerakoli država. Njeno poškodovanje predstavlja absolutno neveljavnost, torej ničnost pravnega akta, ki temelji na takšni poškodbi. Slovenija jo je po moji oceni pri drugih državah dobro odnesla predvsem glede na relativno nepomembnost primera za širšo mednarodno skupnost in tako so verjetno druge države pač mladi državi in njeni diplomaciji dobrohotno odpustile “nepotrebno bedarijo”. Sankcija oziroma uveljavljanje mednarodne odgovornosti je namreč v mednarodnem pravu za razliko od notranjega prava negotova in v politični presoji posameznih držav, ki na svetovni ravni kljub resnosti pravne poškodbe glede na marginalnost našega ozemeljskega spora verjetno pač v konkretnem primeru niso videle dovolj velikega punktuma.

Pravno povsem čista rešitev bi bila po mojem mnenju ponovitev arbitraže z oblikovanjem novega “nekontaminiranega tribunala” in ponovitvijo vseh faz postopka. Arbitražni tribunal, ki lahko po mednarodnem pravu (slednje namreč nima izvirno vertikalnega sodnega sistema) presoja tudi o mejah svoje pristojnosti, pa je seveda v lastnem interesu zastopal stališče, da se z nadomestitvijo arbitrov napaka lahko odpravi. O zapletih v zvezi s tem na tem mestu ne bom razpravljal.

Na točki navedene poškodbe postopka se je Hrvaška odločila, da izida arbitraže ne bo spoštovala, zaradi česar ji je lahko danes po mojem mnenju žal, saj je razsodba v bistvenih točka ugodna za Hrvaško in ne Slovenijo, kar je bila seveda logična posledica katastrofalnega arbitražnega sporazuma ter najverjetneje slabe predstave naše ekipe. Nasprotno je bila vlada zunanjepolitične kontinuitete v Sloveniji  z razsodbo, s katero je Slovenija po moji oceni  izgubila neposredni teritorialni stik z odprtim morjem, celovitost Piranskega zaliva, zaselke ob Dragonji in še Trdinov vrh, skratka glavne vsebinske prioritete, neverjetno zadovoljna. Ko sem strokovno ocenil izid arbitraže kot polomijo, se je seveda ponovno aktivirala medijska diskreditacija, ki je s potenciranjem raznih mojih honorarjev poskušala odvrniti pozornost od bistva problema in med drugim tudi od dejstva, da so – za razliko od mojih strokovnih storitev, ki so Sloveniji parafirale izhod na odprto morje – precej dražje strokovne storitve vladi všečnega domačega tima privedle do nesrečnega izida, ki si ga lahko vsak prebere v arbitražni razsodbi.

Sestava strokovne skupine nedorasla primeru
Sestava strokovne skupine – bodisi za pogajanja o arbitražnem sporazumu bodisi za predstavitev primera pred tribunalom – je izjemno pomembna. Slovenski člani teh skupin so bili v obeh primerih v glavnem isti ljudje in naj kar sami presodijo, kje so odigrali slabše. Kot specialist s področja mirnega reševanja mednarodnih sporov in kot dolgoletni poznavalec primera lahko ocenim, da niso bili dorasli zahtevam primera v obeh fazah.

Mirno reševanje mednarodnih sporov je veščina in umetnost, ki zahteva profesionalni angažma in ne zgolj mešanico ljudi, ki so temeljno zaposleni drugje, npr. na univerzah ali ministrstvih. Pri tem gre dodati, da je imela skupina težak nahrbtnik, saj so v njej sodelovali strokovnjaki, ki so, če se prav spomnim, pri oblikovanju slovenskega pomorskega zakonika v obrazložitev zapisali, da Slovenija nima izhoda na odprto morje, kar nam je Hrvaška seveda z veseljem servirala že v bilateralnih pogajanjih. Iz izjav nekaterih najetih tujih ekspertov v medijih se mi zdi, da po osebnih preferencah ali politični všečnosti sestavljena slovenska strokovna skupina ni bila sposobna v pravilnost argumentov prepričati niti vseh uglednih tujih ekspertov, ki jih je najela Slovenija; še toliko huje, ker so bili le-ti – morda z izjemo profesionalca za postopek Bundyja – glede na svoja imena najverjetneje izbrani po akademskih znanstvih s tedanjimi slovenskimi člani ekipe.

Kontinuitetna vladna politika, ki je generirala arbitražni sporazum in ga ves čas servisirala, najverjetneje nikoli ne bo zmogla priznati, da je bila arbitraža za Slovenijo poraz. Enako bodo ravnali seveda tisti, ki so sodelovali pri pripravi arbitražnega sporazuma in kasneje pri predstavljanju slovenskih stališč pred tribunalom. V namen prikrivanja kakovosti izdelka se je oblikovala politika poudarjanja t. i. vladavine prava, ki vzdržuje veljavnost arbitražnega sporazuma za vsako ceno ne glede na njegovo vsebino, za katero se zdi, da jo je treba pozabiti ali pa vsaj pozabiti, kako močno odstopa od temeljnih izhodišč in pričakovanj države ob njeni osamosvojitvi in še vsa leta kasneje vse do nesrečne arbitraže.

Obstajajo boljše možnosti
V tem segmentu gre strojevodje in potnike na vlaku “Cerar po Cerarju”, ki vozi dalje, opozoriti, da je njihovo razumevanje vladavine prava, kot jo imenujejo, za strokovni okus morda preveč prirejeno potrebam. Tako imenovani “rule of law”, ki ga zasledimo v mednarodnih pogodbah in tudi v ustanovitvenih pogodbah Evropske unije, gre namreč razlagati predvsem kot pravno državo. Besedilo mednarodnih pogodb gre razlagati v skladu z interpretacijskimi pravili mednarodnega prava, kot so zapisana v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb. Države mednarodne pogodbe oblikujejo po svoji volji in odstopa od njihove suverenosti ne gre predpostavljati, zato lahko sklepamo, da so z rule of law mislile zaščito lastnega notranje-pravnega pravnega sistema, ki jim omogoča njihovo teritorialno in personalno suverenost. Za spoštovanje mednarodnih pogodb, med katere se uvršča tudi arbitražni sporazum, in za spoštovanje prevzetih obveznosti, med katere sodi obveznosti iz arbitražne razsodbe,  namreč mednarodno pravo pozna druge instrumente, institute in pravne termine.

Kakorkoli že, ta razmislek bo ob drugih pravnih vidikih verjetno del postopka pred Evropskim sodiščem v Luksemburgu. Slovenska vlada je namreč skladno z zgoraj navedeno strategijo zakrivanja in svojim pojmovanjem vladavine prava povsem pričakovano vložila tožbo proti Republiki Hrvaški in znova prenesla zgodbo na Evropsko unijo. Odgovor Hrvaške na tožbo, ki je seveda logično sledil, pa je pričakovan po svoji vsebini. Hrvaška lovi Slovenijo  na  novem pravnem porazu in njenih argumentov ne bom komentiral, da Zagrebu ne dam po nesreči kakšne ideje.

Vsa svoja razmišljanja zapisujem v dobri veri in z namenom, da bi Slovenija v naslednjih letih dosegla glede meje in ljudi ob meji za našo državo najboljšo možno vsebinsko rešitev. Kot je bilo izrečeno v medijih s strani opozicije, zgodovina seveda nikoli ne bo pozabila, kdo je pripeljal Slovenijo v nesrečno arbitražno kolobocijo in kakšen izid je z njo dosegel. Za nameček je Slovenija menda plačala še arbitražne stroške za Hrvaško. Vsega tega ne gre pozabiti, se pa lahko iz tega kaj naučimo. Obstajajo nove, boljše možnosti; področje mirnega reševanja meddržavnih sporov je namreč kompleksno, zahteva spretnost in umetnost gibanja po kristalno občutljivi pokrajini. Da bi opazili to čudovito pokrajino, pa bomo morali v Sloveniji verjetno počakati na nov vlak z manj zarošenimi okni.

Dr. Miha Pogačnik

  • Vojteh Dovč

    napaka se je začela po osamosvojitvi pri bavčarju ITD in kdo je že bil takrat v ” vladi “

    • dež

      Največjo napako je naredilo predsedstvo RS, s Kučanom in Zlobcem v glavni vlogi, ki je zavrnilo Janšin predlog, takrat je bil minister za obrambo, da slovenska vojska zasede vojašnico na Savudrijskem polotoku. Potem, ko jo je izpraznila in zapustila JNA.

      • Jan Kovalski

        Tako je!

  • rubec

    Edini državnik, ki ga slovenija premore je janez janša ampak njemu se je slovenija odpovedala. Vse ostalo so bleferji in amaterji, zato pa če že nismo bomo pa v kratkem, Gibraltarija.

    • tohuvabohu

      Trenutno smo Eritreja (eritros v grščini pomeni rdeč).

      • rrrrr

        Samo trenutno. A že jutri kani Borat zmagovito popeljal svoje modre sodržavljane na nov arbitražni sporazum z Madžari, da tudi njim poklonimo pol Negovskega jezera in Majšperk.
        Takrat bomo LR Piroška (piros v madžarščini pomeni rdeč ).
        Blagor Hrvatom in Madžarom, da imajo takega predsednika . Slovenci ,namreč.

    • traktor

      Kaj iz zdajšnje čifurtanije kar v Gibraltarijo?

  • PLavi-mil

    Napaka za napako, komunisti niso nikoli znali ceniti lastnine in domovine, to jim ni bila nikoli intimna opcija.

  • tohuvabohu

    “največji možni skupni imenovalec med takratnima predsednikoma vlade in republike”
    Neumnost. Vsak šolar ve, kaj je najmanjši skupni imenovalec. Največjega pa ni sploh.

    • Andrej

      Ne bo držalo. V politiki je najmanjši skupni imenovalec, da različna politika dihata isti zrak (recimo). Ta najmanjši skupni imenovalec se lahko razširi na skupen pogled na probleme in nekje je ta imenovalec tako velik, da od tu naprej ne moreta več sodelovati, ker bi ogrozila vsak samega sebe. V SLO je najmanjši skupni in osnovni imenovalec trenutno: SAMODANIJANŠA. No, ne trenutno, vleče se že od 1990 dalje.

      • tohuvabohu

        Bo bo.
        Včasih je veljalo, da gredo na pravo tisti, ki ne marajo matematike. Pogačnik je najbrž eden takih. Tebe pa ne vem, kam bi del.

  • marker

    Miha Pogačnik si je dobro napolnil žepe z davkoplačevalskim denarjem, brez da bi kaj naredil.

    • Andrej

      Pomembno je, da imamo tebe.

    • RATATA

      Lepo vilo ima pri Opatiji ….

  • Andrej

    Če kdo najde govor Kučana, ki je rekel, da se je o Piranskem zalivu treba pogovarjat.
    Hrvati teh težav niso imeli, saj so vedeli, da ni njihov. Ko so slišali Kučana so zastrigli z ušesi in rekli: pa se dajmo pogovarjat. Na naši strani so sodelovali komunisti in rezultat je tukaj.

    • Jan Kovalski

      Kučan je vedno frazaril “da se je v vsem potrebno pogovarjat”
      Ko so Nemci pritisnili na Čehe glede Sudetov jim je češki predsednik odvrnil “O tem se nimamo kaj pogovarjat”. In se niso, in Čehi imajo še danes Sudete, mi se pa niti pogovarjamo ne več.

  • RATATA

    Napaka(?) NI ŠANS!!
    Vse po dogovoru!! Točno tako, kot mora biti!!
    Včeraj v Studiu ob sedemnajstih na RaPrviSlo so se vsi strinjali (prikrajšanka škrkova, vovk, starič) … …
    Popolna VELEIZDAJA!!
    ….
    drugače pa …
    Shizofrenost politične scene v državi izpričuje že poimenovanje “Arbitration Agreement” (samo angleško besedilo je uradno!!!) v slovenščini: “Arbitražni sporazum”, kar je groba potvorba.. Originalni naslov se v slovenščini namreč glasi Sporazum o arbitraži! (Original namreč ni zapisan: Arbitral Agreement!!!! marveč Arbitration….!!!)

    V oddaji je bilo tudi razločno povedano, da je vse v zvezi s slovenskim arbitražnim memorandumom vodil – usmerjal sedanji zunanji minister Miro Cerar. Torej uvodna laž: “Republika Slovenija in Republika Hrvatska sta se osamosvojili hkrati”, ima svojega odgovornega! Laži se seveda kar vrstijo. Navsezadnje je že sam datum osamosvojitve tako RS kot RH čista izmišljija. Republika Slovenija je RAZGLASILA svojo osamosvojitev (se je torej osamosvojila!) dne 26.6.1991. Sosednja RH pa je “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” (torej “osamosvojitev”) razglasila šele 8. oktobra 1991.

    Laži so usodno učinkovale glede tribunalove odločitve, predvsem pa je zaradi njih ves postopek odločanja neveljaven in odločba nična. Postopek odločanja je torej nujno ponoviti in to skladno z natančnimi navodili Sporazuma o arbitraži in relevantnimi dejstvi. Sam Sporazum o arbitraži je podpisan, evidentiran v OZN in velja. Sosednja država je s svojim podpisom potrdila, da ni stranka v postopku odločanja o poteku meje, da pa je zavezana odločitev upoštevati in s svoje strani izvršiti.

    O vlogi sosednje države je na svoj način zelo nazorno povedala resnico anekdota iz tokratne TV oddaje:

    Župan Metlike je ilustrativno opisal nastajanje razmejitve na terenu v okolici Metlike: da so dunajske “študente” krajani povabili v kleti, in tam so nastajali dogovori o natančnem poteku meje – ali bodo pod Avstrijo ali pod Ogrsko.

    Kje je tukaj Hrvatska???? Kraljevina Ogrska je bila enovita in nedeljiva država (kar posebej poudari tudi suverenov Manifest 16.10.1918). Na uradnih specialkah je na naši strani meje zapisano ali Küstenland ali Krain ali Steiermark, na oni strani pa UNGARN. Državna meja je torej bila med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so 1.12.1918 slovenske dežele s Kraljevino Srbijo sklenilo zvezo – “ujedinjenje” – in nastala je južnoslovanska država, ki je z razglasitvijo slovenske osamosvojitve 26.6.1991 razpadla na Republiko Slovenijo in preostanek SFRJ. Državna meja med slovenskimi deželami in “preostankom” je ostala ves čas trajanja zvezne države nespremenjena. (Višji arhivski svetnik Peter Ribnikar v svojem znanstvenem delu o situaciji 1918/19 pokaže, da so bile te meje edine obstoječe državne meje znotraj novo nastale države). Edini relevantni meddržavni sporazumi o tej meji so bili sporazumi italijanskih in nemških in madžarskih okupacijskih oblasti s Pavelićevo NDH, ki so potrdili meje slovenskih dežel in Trianonsko mejo na reki Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo. Nobena mednarodna pogodba ali sporazum teh meja ni spreminijal.

    V trenutni obstoječi a iz navedenih razlogov sicer nični arbitražni odločbi je tribunal odločno poudaril, da “jugoslovansko notranje pravo (incl. AVNOJ in podobno) na internacionalni ravni nima nikakega učinka”. Kjer koli obstaja neko relevantno internacionalno pravno dejstvo (npr. “rapalska meja” – v primeru “Tomšičevih parcel”, ali državna meja slovenskih dežel z Ogrsko – tega memorandum niti ne omeni!!!!), ga je tribunal dolžan upoštevati (seveda mora biti navedeno v memorandumu…..).

    Velja tudi, kar je morala storiti Slovenija pred razglasitvijo osamosvojitve: priznanje obstoječih državnih meja s sosedami. V TUL je to natančno navedeno v drugem razdelku – meje:

    “Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z Republiko Avstrijo, z Republiko Italijo in Republiko Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”!
    Besedilo je popolnoma jasno in določno.
    Ne gre preprosto za znotrajjugoslovansko republiško (upravno!) razmejitev med jugoslovanskima socialističnima republikama, marveč za državno mejo “v okviru dosedanje SFRJ”, kar pomeni/terja upoštevanje vseh relevantnih okoliščin – gre torej za državno mejo slovenskih dežel s preostankom SFRJ. Samo preostanek SFRJ – Jugoslavija je ob slovenski osamovojitvi mejil na Slovenijo in z njim je imela osamosvojena država državno mejo. To, stoletja obstoječo in celo leta 1941 s strani Zagreba že uradno priznano državno mejo bi morala sosednja Hrvatska vnaprej priznati, preden so razglasili svojo osamosvojitev. Ker tega niso storili, njihov akt razglasitve sploh ne velja. ….

  • Dragan Krstič

    Kogta kriviti za izgubo piranskega zaliva? Bom kar kratek. Bleferja Pahorja ter LDS in SD, v prvi vrsti pa blesavo slovensko raja ki je na referendumu izglasovala arbitražo. Bomo lažje letovali na našem morju, hahaha.Zaradi “našga” mrja in počitnic na “naši” obali so prodali državo.

    • marker

      Arbitražo je na referendum podtaknil Pahor, da si je lahko po pilatovsko umil roke.

      • Dragan Krstič

        Ja in kaj si povedal? Da je na referendumu raja podprla Pahorjev predlog. Če ga ne bi izglasovali ne bi blo arbtraže.

      • Stric iz ozadja

        In Ljudmila je kriva, da ni bilo zadostne udelezbe na referendumu o arhivih.

  • Nakito Mijaši

    Od ’91dalje je slika jasna. Politiki, ki so od takrat v parlamentu so delali in delujejo izključno za interese lastnih strank in lastnik žepov brez dna. Kar je tudi prav, ovce so za strižt.

  • RATATA

    Bi se lahko morda kdo našel in pravilno prevedel vsaj naslov tega sporazuma??
    To NI arbitražni sporazum temveč je SPORAZUM O ARBITRAŽI!!
    Se bo kdo pozanimal in ugotovil, ter povedal, da tribunal ni sodišče ampak presoja na podlagi ZAHTEVANEGA v skladu s pogoji in določbami sporazuma (kar je v tem primeru jasno da v skladu z internacionalnim pravom!!!)
    Se bo kdo vprašal, kdo je zapakiral in poslal avnojsko neužitno solato kot Memorandum k sporazumu o arbitraži o določitvi poteka meje (??) in zakaj ni poslal internacionalnopravna dejstva??

    Bo kdo ugotovil in povedal, da je bil arbitražni tribunal zaveden z lažjo / Slovenija in hrvatska se nista osamosvojili hkrati dne 25.06.1991
    ampak se je Slovenija osamosvojila od sfrj dne 26.06.1991,
    hrvatska pa se je od preostanka sfrj odcepila dne 08.10.1991!! In ta LAŽ je povzročila, da je odločba arbitražnega tribunala NIČNA(!!) in celo več ….
    po določilih in zahtevah sporazuma hrvatska NE MORE BITI STRANKA V POSTOPKU ampak je ta stranka preostanek sfrj, saj se slovenija ni ločila od hrvatske temveč od sfrj!!! in vojska preostanka sfrj (kamor je do 08.10.1991 spadala tudi SRhrvatska – agresor) je naslednji dan po razglasitvi samostojnosti (27.06.1991) napadla osamosvojeno državo Rapubliko Slovenijo!!!

    Kdo kaj oporeka morda?? A kaj ni res morda?? Sam recte….

    • Jan Kovalski

      “To NI arbitražni sporazum temveč je SPORAZUM O ARBITRAŽI!!”
      ======================
      Ja, to je pravilno. Namreč sporazum kako naj poteka arbitraža, katere elemente naj vsebuje, …
      Mi smo zahtevali teritorialni stik z odprtim morjem. To je tisti slavni junction, in ga nismo dobili.

      • RATATA

        Veš Jan, to kar so zahtevali je bilo manj od minimalnega minimuma!! In to je pokvarjeno in to je veleizdaja in zato je nekdo pokasiral marsikaj in to na račun Slovenije, ki je, kot kažejo dejstva osamosvojila le socialistično Republiko Slovenijo (!!) in to zato, da je lahko hrvatska odcepila celotno socialistično republiko hrvatsko, obe pa sta bili le avnojski komunistični tvorbi – upravni enoti znotraj sfrj, ki sta le izvrševali zvezna pooblastila!!! Na to opozarjam ves čas, saj vem, da bi katerokoli meddržavno sodišče razsodilo tako, kot pravim … in sicer:
        meja osamosvojene Republike Slovenije proti hrvatski poteka
        – po reki Dravi (Medmurje po trianonu pripada k Prekmurju!!!)
        – po reki Sotli
        – po reki Kolpi
        – po reki Rečini (saj k slovenski deželi Primorski spada celotna Istra z otoki in morjem!!)
        to pa zato, ker so jugoslavijo (prej kraljevino, ki se je na koncu po vseh peripetijah in morijah pred razpadom imenovala sfrj) z “ujedinjenjem” dne 01.12.1918 sestavili
        1. Kraljevina Srbija
        in
        2. Zemlje države SHS (ZEMLJA po srbsko pomeni država in države so bile le slovenske dežele!!!)
        saj lahko nekaj razpade točno na tiste dele iz katerih je bilo sestavljeno

        Bi tukaj vprašal kaj je s hrvatsko (??) …
        ja nič, hrvatsko in Slavonijo je dne 01.12.1918 Kraljevina Srbija enostavno okupirala, saj sta bili le parceli celovite Kraljevine Ogrske in nista imeli državnosti – nista bili subjekta, da bi se lahko s Kr.Srb. združila in
        zato so se hoteli “prišlepati” na račun državnosti slovenskih Dežel, ki pa so države bile, točno tako, kot so bile države ostale dežele, ki še danes sestavljajo Republiko Avstrijo in to na istih temeljih, karlovega Manifesta, ki je kot internacionalno pravni ustavni akt omogočil tako kot nemškogovorečim deželam Avstrije tudi slovenskogovorečim delom (našim), da so se zedinile dne 31.10.1918, ko je narodna Vlada prevzela vsa ustavna pooblastila v prav vseh slovenskih deželah!!! (op. Avstrija še danes prav lepo uspeva!!!).

        No in, če je hrvatska hotela postati po zgledu iz 1941 “nezavisna” se je morala ODCEPITI od preostanka sfrj (ker se osamosvojiti ni mogla, saj države ne sestavila!!!) in zato je morala biti vojna (kar je povedal tudi franjo tudjman “ne bi bilo rata, da ga mi nismo trebali” …!!!

        Vse je jasno kot beli dan in vse se lahko podkrepi z dejstvi … a kaj, ko imamo pokvarjence na odločevalskih pozicijah, ki drug drugemu pomagajo ta dejstva prikrivati v dobro svojih žepov in na škodo slovenskih starodavnih Dežel in Slovencev!!!
        … vse je jasno!!!

        • Jan Kovalski

          Sam sem se leta 2010 zelo angažiral, da bi ljudi prepričal, da naj glasujejo proti na referendumu. Nisem pa se spuščal toliko nazaj v podrobnosti kot ti, ampak sem se držal samo tistega sporazuma o arbitraži, ki je bil na mizi in je bil predmet referenduma. Še vedno je na tistem forumu debata, linki ne delujejo več, pa bom sem gor na vrh prekopiral dva svoja posta od takrat. Najprej uvodnega s katerim sem odprl temo in potem še enega ki se mi je zdel pomemben in s katerim sem napovedal kaj se bo zgodilo in zakaj je potrebno glasovati proti. Sporazum o arbitraži sem označeval z AS

          • RATATA

            uff!! kaj poveš!! strahovlada!!
            Toda, morda ti ne bo všeč, pa vseeno!!:
            Povem ti lahko, da sem bil tudi jaz na začetku proti sporazumu, dokler ga nisem bolj podrobno preštudiral (in si poiskal pomoč…!)… ter dejansko po intenzivnem preučevanju ugotovil, da je sporazum o arbitraži vrhunski(!!) in bi Republiki Sloveniji omogočil uveljavitev zgodovinske resnice in pravice!!!
            Sporazum je še vedno veljavem (je deponiran pri UN)… ODLOČBA PA NI VELJAVNA – JE PRAVNO FORMALNO NIČNA!!! – zato ker odločanje tribunalu temelji na LAŽI, da sta se RS in RH osamosvojili hkrati na dan 25.06.1991 !!! … pa se je RS 26.06.1991, RH pa se je odcepila / raskinula veze sa sfrj dne 08.10.1991 po preteku 3 mesečnega brionskega moratorija … in zato ni stranka v postopku, saj se Slovenija ni osamosvojila od hrvatske ampak od sfrj, ki jo je sestavila!!

            In;
            zakaj se je izcimilo tako slabo za nas (?)
            samo zato, ker naši v Memorandu niso vložili niti enega internacionalno pravnega dokumenta kot je:
            – Ausglech 1867 (potrjuje državnost slovenskih dežel in hkrati pove, da je Kraljevina Ogrska, ki vsebuje hrvatsko in Slavonijo celovita in nedeljiva)
            – karlov Manifest 16.10.1918 (ponovno potrjuje državnost slov.Dežel in je ustavna osnova za razpad AO in ponovno potrjuje, da se Kraljevina Ogrska ne more deliti ….!!)
            – Prevzem ustavnih pooblastil v vseh slovenskih deželah s strani narodne vlade v Lublani 31.10.1918 – t.j. nastanek Zedinjene Slovenije sestavljene iz slovenski starodavnih Dežel …
            – “Ujedinjenje” slovenskih Dežel, ki so bile znotraj SHS edine z državnostno subjektiviteto s Kraljevino Srbijo (glej besedilo Regenta Aleksandra Karadjordjevića, ki je bil v Parizu in v Sankt Peterburgu šolani pravnik … “sa Kraljevinom Srbijom se ujedinjuju Zemlje države SHS!!!”
            – mirovne pogodbe s konferenc … (Pariz, Trianon – ki nam je določil Prekmurje in k njemu pripadajoče Medmurje – Dravska banovina ga je vsebovala!!!…. ).
            – ipd….
            to so dokumenti, ki jih naši veleizdajalci v Memorandum niso vložili in zato jih arbitri niso mogli in ne smeli upoštevati …. !!!!
            // avnojski in drugi banditski sklepi ne veljajo v internacionalnem pravu popolnoma nič!! tako so povedali tudi arbitri v Final award …. !!!, saj so to notranje posranije znotraj države sfrj … – kdo pa jo je sestavil sem pa povedal!!!

            vse je tu:
            http://www.domovinasospomini.eu

          • Jan Kovalski

            Ja, namreč na forumu je napisal, da če bo Slovenija izgubila jih bodo ljudje lovili po cesti in morda koga tudi obesili (tako nekako bi moral poiskati ker je 16 strani postov). Mene pa so potem izključili, ker sem napadel admina, da je strahopetec, ker je izdal človeka, da bi moral ščititi svoje obiskovalce ne pa jih izdajati, sploh ker niso imeli sodnega dovoljenja. Poleg mene še kakih 6 oseb. Forum še obstaja je pa bleda senca takratnega, so nekateri zahtevali, da se nas vrne nazaj, sam itak ne bi šel. Se ti pa dobro zdi, če še po 7 letih nekdo napiše, (leta 2017) da je forum propadel ker so najboljše vrgli ven in omeni tvoje ime.

            Skratka, šlo je za referendum in na mizi je bil slab sporazum o arbitraži ker je dajal na mizo samo slovenska ozemlja. Če bi bili resni bi zahtevali najmanj katastrsko občino Pirana, to pa pomeni mejo po grebenu savudrijskega polotoka do rta.

            Namreč sporazum o arbitraži je tudi izničil dogovor na Brionih (Badinterjeva komisija) o tem da dobiš to kar si posedoval na dan 25.6., ker je vseboval klavzulo, da se meje po morju in kopnem določa po mednarodnem pravu. z izjemo, da se določi junction z mednarodnimi vodami. In na to zadnje so se naši zanašali in so tako izgubili tudi katastrsko občino Piran, stika z odprtim morjem pa niso dobili. Naši pa so široke množice ves čas nategovali o tem, da se bo določalo mejo v piranskem zalivu po načelu pravičnosti.
            Ja, res, možno da je šlo za kakšen tajen dogovor med hrvaškoslovensko udbaško mafijo, ki še vedno deluje in skupaj krade predvsem v Sloveniji kjer je več za ukrasti.

          • RATATA

            A veš, da je EU leta 1994 risala mejo med RS in RH po reki Mirni !!! …

            Vidiš v tistem predreferendumskem obdobju sem bil enakega mnenja kot ti in potem, ko se sporazum bolj preštudiral, sem ugotovil, da sem si ga popolnoma narobe tolmačil, namreč:
            – Badinter se na Brionih s Slovenijo, ki je bila že od 26.06.1991 že osamosvojena sploh ni ukvarjal(!!!) le z drugimi so se … to potrjuje tudi dejstvo, da se je hrvatska, ki se ni takrat kot je obljubila, lahko osamosvojila od preostanka sfrj šele čez 3 mesece 08.10.1991!!
            in
            res je, ravno ta medijski nateg pokomunistov, da se bo odločalo o meji v piranskem zalivu (takšen napovednik je bil za takratni Studio ob sedemnajstih na RaPrviSlo!!).. saj nismo nič točno vedeli, tako nas že od maj 1945 zavajajo, nam lažejo in potvarjajo v šolah in v medijih …

            Tista “PRAVIČNOST” in NAČELO DOBRIH MEDSOSEDSKIH ODNOSOV je bilo le zaradi hrvatske zapisano, saj po mednarodnem pravu, bi mi ddobili točno tisto, kar smo s seboj v skupno državo prinesli(!!) to je celotna Istra z otoki!!!

          • Jan Kovalski

            Ne, to nisem vedel, da so risali mejo na Mirni. Takrat sem preštudiral samo tisto kar se je tikalo referenduma. Ah, mogoče sem glede Badinterja že malo pozabil kdaj ga časovno locirati, ampak bistvo pa je tisto, da ga je sporazum o arbitraži kakršen je bil, izbrisal.
            Ne morem pa razumeti zakaj so mi izbrisali tisti komentar z leta 2010, ki sem ga pripopal zgoraj, je samo še v Disqusu označen z rdečo “Detected as spam Thanks, we’ll work on getting this corrected.”
            Kako je do tega prišlo? saj ni noter napisano nič takega, da bi bilo potrebno brisati.

          • RATATA

            No ko si še nekaj besedila dodal, moram še odgovoriti…:
            Sporazum velja in od njega ni možno odstopiti. Odločba, ki jo je sprejel tribunal je pa nična, saj je, če pogledaš besedilo sporazuma imel nalogo določiti POTEK meje (torej v naravi in na zemljevidu ugotoviti kje točno – glede na mednarodno pravo poteka meja!!) … saj meja obstaja … le tega se ne moremo zmeniti KJE POTEKA STARODAVNA MEJA – ker odcepljena hrvatska trdi nekaj, kar v mednarodnem pravu nima osnove in niti nobenega dokumenta!

            Glede cone B STO je, če pogledaš Statut pravi, da sta uradna jezika italjanski in slovenski (!!) to marsikaj pove, kot pove tudi to, da na mirovni konferenci niso sprejeli kot verodostojne tiste Roglićeve ankete, ki jo je 1946 prikrojil po tem, ko so v fojbe zmetali na kupe Slovence in nakolonizirali cele vagone “hrvatov” iz prebivalcev Istre pa naredili hrvate … (in ta kolonizacija Istre še vedno traja po 1991 … in še vedno !! vem, ker mi povedo Istrani iz novigrajskega območja… pa tudi samo hrvati so poročali o 12 tisoči naseljenih v poreščino in bujščino ter na novigradsko območje predlani na Radiu Istra!!!

            Seveda je Savudrija do sredine polotoka v katastru občine Piran, ki je bil odtujen in poneverjen (celo ozemlje polovice polotoka je LAST občine piran, ki jo je mestu podaril Antonio de Caccia!! in to piše na tabli!!) …
            je pa rekel Kmet Oman, kot član predsedstva RS, naj se pošlje vojsko na mejo (mislil je ravno to mejo po polotoku Savudrija … pa so b ili proti ostali štirje s predsedstva ob kiićanu še kmecl, plut, zlobec…
            je pa treba vedeti še nekaj glede Istre …
            ni kar tako TIGR uporabil prve črke Trsta Istre Gorice Reke …

            ko je bila stavka železničarjev, so štrajkali po celotni Istri vključno z Reko (vprašaj Kmetiča oz. preberi v njegovi knjigi Stavka … ), saj Istra ne le da ni nikdar v zgodovini ni bila pod upravo hrvatske, celo hrvatska s z Istro nikoli ni niti stikal (Reka je bila od 1867 Ogrsko Primorje!!!!), ozemlje ob pa Krbava … ipd..
            Železnice po Istri so bile v sestavi SŽ !!! (Peterle se je super odrezal ….)
            hrvatska vojska v tistem času ni mogla v Istro drugače kot preko slovenskega ozemlja / bilo ji je dopuščeno …, da z šahovnicami na oklepnikih vozi po naši zemlji …
            kot je po naši zemlji vozil sanader ….
            RES “NAŠI” NIMAJO POJMA O DRŽAVNOSTI, O PROTOKOLU, O INTERNACIONALNEM PRAVU, O DIPLOMACIJI NITI O ZUNANJI POLITIKI !!!!! FUJ!!! POKOMUNISTIČNI BANDITI!!!!

      • svatne

        Hvala za povedano! Za povrh je močno indikativen ta “slovenski” “strokovni” prevod! Arbitražni sporazum je namreč nekaj absurdnega, ne more obstajati. Prav zato, ker noben sporazum ni mogoč, se sprti SPORAZUMEJO O POSTOPKU RAZREŠEVANJA SPORA – ARBITRAŽI. Prevod pokaže pravni diletantizem. (Rezultat arbitriranja pa tudi. Tudi “junction” nismo “dobili”, ker ga sploh niso znali terjati.)

  • Jan Kovalski

    Ko Srbi razpravljajo kako priti v EU in ugotavljajo kako zmedena, nezanesljiva in izsiljevalska je EU politika, se v debati poda tudi primerjava, problem Piranskega zaliva in nategovanje SLO s HR:

    https://www.youtube.com/watch?v=0bVdbOxanVs&feature=youtu.be&t=829

    Pogledati cca 3 minute

    Namreč, da bo Hrvaška prišla v EU, ko se bo začel arbitraćni proces za določevanje meje med SLO in HR, so podpisali TRI strani, Slovenija, Hrvaška in EU komisija. Sedaj, ko je odločitev arbitraže znana pa EU komisija govori, da je to stvar bilaterale med Slovenijo in Hrvaško, sami pa so dali rep med noge, kot, da ne bi bili tudi oni podpisniki. Ta srbski politik je lepo navedel kakšna zmeda je ta EU na katero se naš Pahor in Cerar tako zanašata v smislu “odločitev sodišča je potrebno spoštovati”.
    Kdaj bo našim levičarskim politikom jasno, da so vse zavozili ker so se zanašali na EU in ne na sebe?

  • xtc

    Ja Pogačnik je povedal popolnoma prav-“kupovanje časa” kajti Kučan je pripravljen narediti vse ,da bi spravil SLO nazaj v njegovo “intimno opcijo” Novo Yugo,zato namensko uničuje SLo,seveda so Hrčki spretno zavonjali ta njegov neomajen apetit po SFRJ in Tito stolčku in zadevo obrnili v prid sebi
    Kajti Kučan deluje vedno tako ,da SLO razorožuje proti Balkanu,vendar pa so se mu zgodile dve stvari,ki so ga stisnile v kot in zato sedaj tako rusofili in rine v Beograd njegov mu grad,z vsemi štirimi,Hrvaška je jasna,da v novo SFRJ NE gre,pod nobenim pogojem s tem mu je padla v vodo njegova največja želja in Hrvaška se pospepeno nagiba k ZDA in Natu,,zato je Kučan tumpadto mislil ,da bo to kompenziral z rusifikacijo SLO ,a to nas pelje v same poraze na mednarodnem polju in v bankrot države,saj Kučan vidi v uničenju SLo možnost,da bi narod prepričal ,”A vidite,če bi bili pa v SFRJ i nprijatelji z Rusi bi pa šlo”,ampak težava so Hrčki,ki tja nočejo,še večja pa,ravno jasno povedano,da širitve EU na Balkan še lep čas nebo,s tem pa je padel v vodo še en plan B ,ki ga je Kučan preko medijem ves čas vsiljeval javnosti,”Neko novo zvezo Balkanskih držav znotraj EU”,a je očitno tega konec,vse verjetnejša pa vojna na Balkanu med SRBI in Albanci,ki jo bodo Srbi zelo težko dobili brez podpore ZDA in NATA.
    Zato Kučan vse bolj nori in uničuje SLO ,ker misli ,da bo ljudi tako prepričal za novo SFRJ a mo tudi to ne uspeva sedaj vidi možnost v Rusih,vendar vse kar mu bo uspelo mu bo to ,da bodo tujci “prepirljive in izsiljevalske” Slovenclje kot je rekel Pogačnik,preprosto razdelili med Italijo,Avstrijo in Madžarsko in rešili problem trajno kot je to že bilo,seveda pa bo moč SLO levako v takrat ničelna.

  • Jan Kovalski

    Kučan je vedno frazaril “da se je v vsem potrebno pogovarjat”

    Ko so Nemci pritisnili na Čehe glede Sudetov jim je češki predsednik odvrnil “O tem se nimamo kaj pogovarjat”. In se niso, in Čehi imajo še danes Sudete, mi se pa niti pogovarjamo ne več, pa niti piranskega zaliva nimamo pa še marsikaj drugega ne, ker je bilo vsem razen Pahorju in njegovim, jasno, da se bo meja določila po katastru In to povsod razen na območju piranskega zaliva, kjer pa bi bilo to za nas dobro, ampak se je tam določevalo po načelu pravičnosti, ker smo mi želeli teritorialni stik z odprtim morjem. Pa nismo dobili niti tega niti katastrske občine Piran. Ti so za v zapor vsi!

    • Lon Wolf

      Tako je, Čehi in Poljaki so največji krivci za začetek II.sv. vojne, ker so masakrirali preko 80.000 Nemcev, potem jim je pa Kanzler pokazal kozjih molitvic.

  • Olga101

    Z levičarji Slovenija le izgublja – na ugledu, na razvitosti, na prihodkih na prebivalca, na človekovih pravicah, na delovanju dodstva in na ozemlju! Slovenija izgublja najsposobnejše in najproduktivnejše rojake in se utaplja v usrano luknjo (po Trumpu)!

  • Jan Kovalski

    Takole smo debatirali leta 2010, pred referendumom, moj uvodni post je bil takle:

    11.05.2010
    Slovenija, ladja norcev ali dežela takoimenovanih strokovnjakov.

    Politiki skoraj enotno ugotavljajo, da odločanje o arbitražnem sporazumu na referendumu (6. junija 2010) ni dobra rešitev, ker gre za takoimenovano strokovno vprašanje.
    “Ni dobro, da o tem odločajo državljani saj gre za strokovno vprašanje” so si enotni politiki.

    Tako imenovani strokovnjaki skoraj enotno ugotavljajo, da referendum ni dobra rešitev z argumentacijo, da gre pri odločanju o za ali proti arbitražnemu sporazumu za strokovno vprašanje.
    “Referendum je najslabša možna rešitev saj gre za strokovno vprašanje” so si skoraj 100% enotni t.i. strokovnjaki.

    Novinarji ugotavljajo, da strokovnjaki niso enotni v mnenju, da je arbitražni sporazum dober za Slovenijo. Eni so za, drugi so proti.
    “Strokovnjaki si niso enotni glede arbitražnega sporazuma” skoraj enotno ugotavljajo novinarji.

    Novinarji ugotavljajo in tudi vsakodnevno poročajo, da so politiki glede tega vprašanja na dveh skrajno nasprotujočih si bregovih.
    “Politiki so skrajno razdvojeni glede mnenja o arbitražnem sporazumu” vsakodnevno ugotavljajo novinarji.

    Glede na to, da bodo na referendumu nekateri državljani glasovali za, drugi pa proti arbitražnemu sporazumu, kar je nekaj običajnega za vsak referendum o čemur koli, se postavljajo sledeča vprašanja:

    V čem se potem tako imenovana nestrokovna javnost širokih ljudskih množic sploh loči od tako imenovanih strokovnjakov, ekspertov in politikov?

    V čem naj bi bila odločitev državljanov na referendumu manj strokovno/nestrokovna in/ali bolj škodljiva od odločitve takoimenovanih strokovnjakov ali politikov?

    Bom prvi, ki bo poskusil poiskati odgovor:

    Če bi se odločanje o tem ali iti z arbitražnim sporazumom naprej ali ne, prepustilo takoimenovanim strokovnjakom bi lahko prišlo do posledice, ko bi lahko rekli:

    Slovenija je na arbitraži na strokoven način izgubila del ozemlja, ki ga je kontrolirala in policijsko nadzorovala še v Jugoslaviji.

    Ker pa bomo o tem vprašanju imeli referendum bomo mogoče prišli v stanje, da bomo lahko ugotovili:

    Nestrokovne množice t.i. zarukanih državljanov so na nestrokoven način onemogočile t.i. strokovnjake in njihove strokovne rešitve.

  • Jan Kovalski

    Takole smo debatirali leta 2010, pred referendumom, moj ključni post je bil takle (linki ne delujejo več):

    24.05.2010
    slavko1 je napisal:
    “Sporazum bom dokončno podprl, še posebno po današnjem TVklubu.”

    No sedaj sem si na internetu pogledal ta posnetek, ki si ga navedel:

    http://poptv. si/multimedia/tv-klub-102.html

    od cca 15:50 naprej do cca 16:50

    Minister Žbogar pravi približno takole:
    Citat:
    “Sodišče bo odločalo na osnovi arbitražnega sporazuma, to je osnova, to je statut, samo tisto kar je tam notri zapisano je važno in nič drugega. V tem sporazumu sta dve stvari, ki sta zelo važni, ena je 5. člen, ki govori o kritičnem datumu 25.6.1991, ne samo, da po tem datumu nobeni dokumenti, nobeni dokazi niso relevantni, ampak samo ta datum je relevanten, stanje na ta dan je relevantno.

    In Sloveniji ta člen, skupaj z ostalimi členi skupaj, ki govorijo o pravičnosti, relevantnih okoliščinah, omogočajo, da dokaže, da demonstrira, kaj je bilo stanje na dan 25.6., ki sodnikom omogoča, da bi ga potrdili kot končno stanje

    In mi MORAMO edino VERJETI, da imamo argumentacijo, da imamo dokazno gradivo, da smo kontrolirali celotni Piranski zaliv, vključno z izhodom do točke T5 in T6 in potem MISLIM, da se nimamo česa bati” Konec citata

    In če sedaj povzamem ministra V. Žbogarja, da je važno samo tisto kar piše v arbitražnem sporazumu in nič drugega, s čimer se popolnoma strinjam, lahko rečem tole:

    #1 Peta točka AS se glasi:
    Citat:
    “Noben enostranski dokument ali dejanje katerekoli strani po 25.juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne prejudicira razsodbe.”
    Konec citata

    Eto, a kje tukaj v tem členu kdo od vas vidi, da se bo meja določala po stanju na datum 25.6.1991 kakor zavaja Žbogar in vsi zagovorniki AS (v rdečem). Ne to tega ne piše tu notri in to je precejšna pravniška past, ker se meja lahko določi tudi po stanju, ki je bilo pred tem datumom, in ne samo po stanju na ta datum.
    Meja pa se seveda ne sme določiti po stanju, ki je bilo po tem datumu, to je edino kar se lahko vidi iz tega člena.

    In Hrvaška je pred tem datumom (25.6.1991) kar lep čas kontrolirala tudi ozemlja, ki jih ni kontrolirala na datum 25.6, ker so se prej pač naveličali (verjetno zaradi balkanske lenobe) in so vse skupaj prepustili slovenski policiji, ki je občasno patruljirala tudi po savudrijski obali, tam itak ni bilo ničesar razen nekaj slovenskih vikendov. Sedaj pa tam Hrvati pospešeno gradijo, oni že vedo zakaj, pa mi tudi.

    Gre za precejšno pravniško past, ki jo bodo zanesljivo izkoristili hrvaški pravniki in potem se bodo lahko naši “pametnjakoviči” tolkli po glavi. Hrvati bodo na veliko dokazovali, da so že pred Slovenci kontrolirali nekatera področja, ki so jih Slovenci imeli pod kontrolo na dan 25.6.1991.
    Ni mi jasno kako so bili naši lahko taki tepci, da niso tega, da se meja določi na stanje 25.6,1991, vnesli v arbitražni sporazum. Ali pa naj kdo prizna, da se Hrvati niso s tem strinjali pa so naši kljub temu popustili.
    Sam sem imel kar nekaj diskusij o teh zadevah na drugih političnih forumih v preteklosti, že davno prej, ko se tukaj na tem forumu še ni o tem diskutiralo, in še predno je prišel ven ta AS, in zanimivo, tja so se priplazili tudi Hrvatje in mi vedno pomolili pod nos, češ tudi mi smo kontrolirali ta zaliv in celo podali nekaj dokazov. Oni nam oporekajo celo, da smo na 25.6 sploh imeli kontrolo nad celim Piranskim zalivom.

    #2 Žbogar spet operira z “MISLIM”, tako kot ostali zagovorniki AS, on je pa vse skupaj nadgradil še z versko komponento: “MORAMO VERJETI”(v modrem).

    To je čisto v nasprotju z njegovo trditvijo, da je relevantno samo tisto kar piše v AS in ničesar drugega. Ne, Žbogar, ko zagovarja AS pravi da moramo dobro misliti in globoko verjeti. Zopet en globoki mislec, ki poleg tega še globoko veruje. Nimamo v vladi samo velikega misleca Pahorja.

    Z verovanjem v dober izhod se na sodišču težko argumentira.
    Še nekaj, nobeden od zagovornikov AS si do sedaj ni upal narisati zemljevid kakršen naj bi bil po njegovem mnenju po odločitvi arbitražnega sodišča.

    Vlačič pa ni nič drugega kot nek frajerski jebivetrovski žigolo, ki blefira s floskulami in očitno raje več časa posveča svoji frizuri kot pa svojemu delu.

    Še nekaj je zanimivo, pri vseh teh diskusijah se vedno razpravlja samo o meji na morju ne pa tudi o problematičnih točkah na kopnem, npr. snežniški gozdovi in Pomurju. Enega Pomurca, ki mogoče v celem svojem življenju sploh ni bil na morju verjetno bolj malo zanima kako se bo določila meja na morju. Ta obsedenost z morskim problemom je tako velika, da se popolnoma zanemarja druge sporne točke na kopnem.

    Če bo sporazum sprejet, bodo arbitri določili mejo na kopnem in na morju po mednarodnem pravu, tako piše v AS. To je bila zahteva Hrvaške, odkar obstaja mejni problem, mi pa na to nikdar nismo pristali do tega AS.
    Če se bo meja določala po mednarodnem pravu, je možno predvideti, da bo pri poteku meje na kopnem upoštevan zlasti kataster, ki je prvi kriterij in arbitri drugih zagotovo v večji meri ne bodo uporabljali. Arbitri meje ne bodo določali na terenu. Nihče si ne predstavlja, da bo teh pet arbitrov hodilo po nekaj sto kilometrih slovensko-hrvaške meje, se seznanjalo s situacijo in potem sprejelo neko pravično odločitev. Gledali bodo karte, tam so katastrske meje, in to seveda pomeni, da Sloveniji grozi izguba skoraj 800 in več hektarjev na levem bregu Mure, objekta na Trdinovem vrhu, levega brega Dragonje, pa tudi pri večini ostalih od skupaj štirinajstih spornih točk na meji govori kataster v prid Hrvaški.

    Glasovati je potrebno PROTI.

    In še nekaj, kar je najpomembneje, če glasuješ proti ga ne moreš nič polomiti, to je edini način, da ne pripomoreš k izgubi vsaj nekaj ozemlja, ki bo zanesljivo izgubljeno po odločitvi arbitražnega sodišča (koliko pa bo izgubljenega pa ta trenutek nihče ne ve).
    In po izgubi se bomo(boste) Slovenci še bolj sovražili in medsebojno obtoževali kot se sedaj.
    Lažje bolj znosno in bolj tolerantno se v Ameriki prenašata črnec in belec kot se v Sloveniji prenašata levičar in desničar.

  • Žiuc

    Eh, Mihec je bil dolgo časa dobro plačan državni birokrat, ki se je dolgo pasel na projektu razmejitve s Hrvaško, naredil pa ni nič !

  • samotoje

    Članek in vse(razen trapastih) komentarje prebravši, sem ugotovil, da je treba počakati, da bosta stvar na eni in drugi strani reševala državnika. Ne mularija, ne politični analfabeti ampak 2 državnika. Imamo čas.

  • piko8

    Po zaslugi levih Fašistov je Slovenija čedalje majša!!
    Namesto morja imamo slano jezero, da lahko pridelamo kašen kilogram soli!!

  • traktor

    Dokler ljudem ne bo jasno, da morajo na volitvah obkrožiti kompetentne kandidate z integriteto, državnike, ne pa pofuklnov s posebnimi potrebami, z dolžnim spoštovanjem do le teh,pač ne bo bolje.

  • To je še ena žalostna zgodba v zgodovini slovenskega naroda, kako “čuden” narod smo.
    Namesto, da bi v sili – v ključnih trenutkih stopili skupaj, si kljubujemo in se “žremo” med seboj po sistemu “če je crknila krava meni, naj crkne še sosedu”.
    Spijmo kozarec hladne vode in si “ohladimo naše razgrete buče vsaj sedaj, ko vsi vidimo, da se bližamo vrelišču”, Premalo nas je, da bi se še naprej delili.

    STOPIMO SPET SKUPAJ, kot smo znali stopiti skupaj ob plebiscitu in predvsem VSI NA VOLITVE !!!

    O, Bog, blagoslavljaj Slovenijo !

  • črnaovca

    Začelo se je že pri osamsovojitvi ko smo verjeli hrvatom in nismo brezkompromisno zavarovali meje. Nobene napake ni bilo a bilo je kup neumnosti, začel je Janez ko je nasedla Sanaderju in preklical sporazum Drnovšek- Račan, morda ni nasedel a je moral ko mu je Sander pokazal dokumente. Nadaljeval Pahor s še večjo oslarijo in potem vsi za njim

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!