“Demokracija bo prenehala obstajati takrat, ko se bo pričelo jemati tistim, ki so pripravljeni delati in ustvarjati novo vrednost, ter dajati tistim, ki niso!” Citat, ki se ga pogosto pripisuje Thomasu Jeffersonu (avtorju Deklaracije o neodvisnosti in tretjemu ameriškemu predsedniku), ima močno sporočilo zaradi vnosa pomena ekonomske logike v politično osamosvojitev.
Noben narod najbrž ne sanja svoje države zato, da bi se mu v novorojeni politični svobodi življenje bistveno poslabšalo.
Za učinkovito upravljanje države je potrebno precej več, kot zmagati na volitvah
Dasiravno ima demokracija kot vladavina ljudstva že od rojstva koncepta močno opozicijo, velja z vidika gospodarskega napredka za daleč najuspešnejši model vladanja v človeški zgodovini. Seveda noben sistem upravljanja države ne obstaja in deluje v vakuumu. Za njegovo učinkovito funkcioniranje je tako potrebno precej več, kot zgolj izpeljati svobodne in poštene volitve. To ob analizah slovenske osamosvojitve počasi postaja jasno slehernemu, ki je pripravljen videti. Brez stalnega delovanja ljudi v politični in civilni sferi, resnične zaščite človekovih pravic in delovanja pravne države ter sprejetja tržne ekonomije ne moremo najti dobrega primera učinkovite demokratične države. Žal je vzornih primerov precej manj, kot bi si želeli. Kanada, Norveška, Danska, Avstralija in Švica, čeprav med seboj zelo raznolike oblike, zahtevane kriterije še najbolj izpolnjujejo.
Past upravljanja majhnih držav
Učinkovit sistem upravljanja države in uporaba ekonomske politike sta bistvena dejavnika gospodarske rasti. Pravilno strukturirana lahko pomagata državam, da izkoristijo svoje priložnosti. Ob tem je koristno vedeti, da je njuna soodvisnost močnejša v kapitalsko zaprtih, tranzicijskih in manjših državah. V strokovnih krogih uporabljajo izraz – past upravljanja majhnih držav. V opisanih okoljih so namreč tako podjetja kot posamezniki mnogo bolj odvisni od vlade in državnih podjetij. Ne le pri vstopanju v poslovne odnose, temveč zlasti zaradi (ne)zmožnosti sodelovanja pri učinkoviti distribuciji resursov.
Prof. Paul Collier z Univerze v Oxfordu trdi, da je najbolj zaskrbljujoč obratni trend. Neustrezno upravljanje države in zgrešene gospodarske poteze zmorejo uničiti gospodarstvo z alarmantno hitrostjo in obsegom. Korelacija med slabim upravljanjem države in revnostjo prebivalstva ni le zelo visoka, temveč jo je zelo težko spremeniti. Statistično je verjetnost, da pride do preobrata v zelo kratkem času (1-2 leti), manjša od 2 %. Na drugi strani pa je lahko tavanje v močvirju napačnih potez dolgotrajno, saj je potrebnih tudi več desetletij za povratek na pot rasti. Eden ključnih kriterijev spremljanja gospodarske konkurenčnosti je tako imenovana vertikalna mobilnost. Povedano drugače, omogočanje napredovanja posameznikom ne glede na njihovo socialno poreklo. Gre za verjetnost zgodbe o “ameriških sanjah”, ko je otroku revnih staršev, največkrat ekonomskim migrantom ob pridnem delu (in vključitvi v novo kulturno okolje) omogočeno napredovanje na sam vrh.
Ena od oblik merjenja vertikalne mobilnosti v družbi je tudi tako imenovana medgeneracijska elastičnost, ki temelji na primerjavi prejemkov očetov in sinov. Slovenija je po podatkih OECD-ja povsem na repu držav članic, kar potrjuje začrtano smer razvoja naše drzave. Sklepno dejanje slovenske tranzicije nas več kot očitno vodi do vzpostavitve nepotizma v obliki novodobnih kast.
Začrtana pot razvoja Slovenije
Če ste v Sloveniji rojeni v družini, ki spada na dno lestvice, si ne delajte prevelikih utvar. Obstaja namreč velika verjetnost, da boste tam tudi ostali. Tudi če se vam bo s skrajnimi napori uspelo prebiti nekaj razredov višje, to v prihodkovnem smislu (zaradi obče sprejete uravnilovke), ne bo predstavljalo bistvenega napredka v kakovosti vašega življenja. Le če imate starše, ki spadajo med slovensko elito, je precejšnja možnost, da vam bo uspelo ohraniti privilegije. Opisano s seboj prinese še en neprijeten zgodovinski fenomen: temeljni namen in cilj hereditarnega sistema je ohranjanje obstoječe družbene strukture in zato skrbi za institucionalizirano onemogočanje prehajanja med kastami. Prav to je zadnja vmesna faza strme poti navzdol, o kateri govori prof. Collier. Postopno uvajanje tržnih vzvodov in začetek normalizacije okolja v takšnih pogojih ne prineseta pričakovanega pozitivnega učinka za množice. Spremembe (privatizacije, prodaje državnih podjetij, javno-zasebna partnerstva …) so dobro režirana predstava, ki se smejo pričeti šele sedaj, ko so poti za izbrance že tlakovane.
Nevednost in svoboda nikoli nista dolgoročna sopotnika
Ob tem ni odveč pripomniti, da je OECD pred kratkim javno (kar se zgodi silno redko) kritizirala Slovenijo zaradi nezadovoljstva z zadnjo oceno naporov na področju boja proti korupciji (!). Vlada Republike Slovenije je tako preko mednarodnih medijev dobila javni opomin in hkrati poziv, naj se urgentno loti ukrepov za popravo nastalega stanja. »Odlična« reklama za tuja vlaganja in le še eden od kamenčkov, ki skupaj sestavljajo podobo slovenske prihodnosti. Obdobja pred nami, v katerem bo najhitrejši in morda edini način družbenega napredovanja vašega otroka – poroka v pravo družino.
Dobrodošli v novem srednjem veku. Času, kjer je za vladarja izbran brezmadežni princ na belem konju (brez ročajev), da bi vse ključne odločitve lahko sprejemali ljudje, za katere najbrž še nikoli niste slišali. Zato jih ne poznate in jim tudi nikoli niste dali pooblastila, da upravljajo premoženje državljanov. Demonske prikazni, ki za svoje početje niso odgovorne nikomur. Na svojih položajih niso zaradi sposobnosti niti zaradi uspeha na volitvah. Tam so predvsem zato, ker jim je uspelo izvesti največjo prevaro: utišati medije in prepričati ljudi, da pravzaprav ne obstajajo. In vse dokler ne bomo dobili kritične mase obveščenih državljanov, jo bodo vladajoče elite odnesle s praznimi obljubami in vedno novimi obrazi, poslanimi v igro. Zaradi njihovega lastnega, ne pa našega skupnega interesa. Nevednost in svoboda nista nikoli dolgoročna sopotnika.
Dobrodošli v slovenski demo(n)kraciji.
Edvard Ofentavšek