Dražgoše 2019 – parada komunističnega ponosa – še korak bližje tistim prekletim rovom, kot so bile leta 2018!

Slovenska levica živi v alternativni resničnosti, ki gre nekako takole:

Leta 1942 smo Slovenci združeni v socialistično-enotno gverilo bili boj z nacistično-fašističnimi mlini na veter ob pomoči drugih južnoslovanskih bratov, s katerimi si delimo kulturo, gene, lingvistično družino in smisel za pravičnost. Dolgo je bil boj videti brezupen, dokler niso slovenski komunisti nekega mrzlega zimskega dne ob izbruhu internacionalno socialističnega zanosa v vasi Dražgoše lastnoročno premagali Nemce in jim (pa tudi zaveznikom) prvič v zgodovini tretjega rajha pokazali, da so ranljivi. Tista zmaga je odločilna pripomogla k temu, da smo jih izgnali iz naših krajev, zgodovinarji pa še analizirajo, ali ni morda ravno ta zmaga botrovala padcu Berlina, Rima in Tokija. Po koncu vojne je oblast v novoustanovljeni federativni ljudski republiki mirno prevzelo ljudstvo, ki ga je pred globalno človeško družino predstavljala miroljubna komunistična partija. Ta nas je v 45 letih spravila na pot napredka, prosperitete,  na novo postavila in konsolidirala slovensko industrijo, zgradila šole, bolnišnice, ceste, železnice in mostove. Ljudje so bili srečnejši, kot so danes. Še zmeraj bi živeli v spravi in sožitju bratskih republik pod soncem socialistične solidarnosti, če ne bi sanj pokopali srbski, hrvaški in slovenski nacionalisti, ki so predstavljali preostanek tistih fašističnih elementov, za katere zmagovalci krepostno trdijo “da smo jih še premalo pobili”. Vse od geostrateške katastrofe, ki so jih povzročili nacionalizmi pa se še danes borijo, da bi naredili dva koraka nazaj in se vrnili v socialistični raj, ki je Slovencem prinesel tako veliko dobrega in prav nič slabega. To bodo storili točno na tak način kot je to “uspelo” jugoslovanskim komunistom: s prijaznim prepričevanjem, da bodo nato ljudje voljno stopili na njihovo stran in skupaj z njimi začeli izvrševati 5 letne plane gospodarske prenove, katerih vodilo bo izključno (inter)nacionalni interes, ne pa sebični zasebni interesi, ki so v tem krutem neoliberalnem svetu proletariat, upokojence in preostanek 99 odstotkov nesrečnežev pahnili v obup, 1 odstotku tajkunov pa omogočili rop ljudskega premoženja (razen bogatašem, ki so si premoženje pridobili izključno na podlagi meritokracije, kot so Zoran Jankovič, Dušan Šešok, Stojan Petrič in drugi uspešni podjetniki zbrani okrog Foruma 21).

Kaj pa so bile Dražgoše v resnici? Dejan Židan je vsaj priznal, da je mogoče šlo za strateško zmoto partizanov. Najbrž bi bilo preveč, da bi priznal, da so naši komunistični “zmagovalci” lastne ljudi prodali za svoje politične ambicije. No,  v civiliziranem svetu se sicer tudi strateških zmot, ki povzročijo kolateralno škodo, ne praznuje, ampak koga to zanima – saj Dražgoše niso praznovanje, ampak politični shod. Dovolj indicev obstaja, ki bi vzdržali resno presojo na sodišču, da so Dragoše kraj, kjer so partizani hladnokrvno uporabili palestinsko taktiko živega ščita nedolžnih ljudi in vas zavestno žrtvovali nemškim bogovom. Ti so jim (nevede) omogočili, da začno izvrševati svojo nemoralno razrednobojno revolucijo. Če zaradi Hitlerjeve izdaje ni šlo neposredno s pomočjo pakta Molotov-Ribbetrop, pa vsaj posredno z nacisti kot priročnim izgovorom za prevzem oblasti in povojno morijo , ki je sledila. Zanimivo, da so se podobne taktike posluževale mnoge kadrovsko podrejene komunistične gverilske enote v zgodovini – Rdeči Kmeri, Vietkong, FARC, Pathet Lao, Sandinistas… Po pričevanjih vojaka, ki se je boril na strani Vietkonga, je bila njegova enota znana po taktiki, da zavzamejo mesto in iz njegovega središča začno obstreljevati ameriške in južnovietnamske enote v bližini, upajoč, da bodo ti udarili nazaj in pobili čim več nedolžnih vaščanov. Kot je bojda dejal Moša Pijade – Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato moramo mi ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. V socialističnih revolucijah ni morale, le smrt, nesreča in sla po oblasti.

Danes so Dražgoše generalštab izrojene levice, ki se je zagnojila iz nekoč sredinskih socialnih demokratov. Kraj kjer najprej iz vljudnosti kakšno rečejo o epskih borbah iz leta 1942, v kateri nihče od prisotnih ni sodeloval, niti ni za njo vedel, dokler se ni začel ukvarjati s politiko globoko v času samostojnosti. Kot hors d’oeuvres pred resničnim kosilom zaradi katerega so se zbrali. Kot “gospod, usmili se”  pri maši, le da se v cerkvi govori občutno manj o politiki kot pa na partizanskih proslavah. Dražgoše so leta 2019 bolj komunistične, bolj absurdne kot so bile leta 1959. Tedaj so bili visoki komunisti najbrž preveč zaposleni z sklepanjem mafijskih kontaktov širom Evrope in shranjevanjem denarja v švicarskih trezorjih, da bi jim takšne pravljice bile pomembne in koristne. Oblast je bila preveč konsolidirana, da bi se ji bilo treba še naprej dokazovati. Danes še nimajo dvotretjinske večine, zato bo program v Dražgošah, Bolnici Franji, obletnicah pohoda XXX.divizije v Slovensko benečijo in drugih podobnih paradah komunističnega ponosa zmeraj dolgočasno predvidljiv.

Dejan Židan, uradni naslednik internacionalno socialističnih fašistov, rabljev slovenskega smisla za podjetništvo, morilcev nedolžnih otrok in žena
Zato so Dražgoše danes kraj, kjer se napada politično opozicijo. Že praoče slovenskih neomarksistov Janez Stanovnik, je na isti prireditvi leta 2012 napadel veleposlanika edine svetovne velesile, ker si je ta drznil razmišljati o koalicijah v kateri bi sodelovala tudi največja stranka na desnici. Leta 2019 ni nič drugače, le da je sodoben trend postal sovražni govor in z jim povezan razrast fantomskega fašizma, ki ga vidijo le skrajni levičarji. Še zmeraj pa se preganja isto desno sredino, kot se jo je šest let nazaj. Z vsemi sredstvi. Popolnoma brez smisla za ironijo.

“Upali smo, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačnega zla. A sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemljivo, vse bolj padajo,” je rekel Dejan Židan, uradni naslednik internacionalno socialističnih fašistov, rabljev slovenskega smisla za podjetništvo, morilcev nedolžnih otrok in žena.

Prav prefinjeno, a neznosno perfidno je povedal, da je ključ do slovenske prihodnosti temeljit nadzor javnega diskurza. Sporočilo je nedvoumno. Židan je že na predvolilnih soočenjih jasno in glasno povedal, da je fašističnega 25 odstotkov slovenskega volilnega telesa, ki voli SDS. Sodobne oblike fašizma pa so: opozarjanje na nelegalne migracije, škodljivost marakeškega dogovora, izpostavljanje težav sodobnega političnega islama, ideje o podjetnikom prijazni davčni reformi ali bognedaj privatizaciji državnega premoženja (o tem se je lani prav tako v Dražgošah še posebej razgovorila butlsocialstična aktivistka Lara Janković, ko je opozarjala na vse pasti neoliberalizma)… Skratka fašizem je vse, kar je desno od socialnih demokratov. Fašizem pa je treba preganjati. Samo to je tja prišla povedati zbrana elita. Zdaj se počuti dovolj močna, da lahko kontrolira opozicijski govor, z režimom nepovezane medije in protipartijsko retoriko navadnih državljanov. Počuti se močnejša kot CK ZK konec osemdesetih. Ali kot se je sama pred šestimi leti. Stanovnik je leta 2012 želel le sforsirati posiljeno koalicijo političnega kadavra Jankovića. Dejan Židan želi leta 2019 kontrolirati vaše misli. Vašo ideologijo. Vašega duha.

To sem napisal, ko so socialni demokrati vodili vlado Cerarju. Danes jo vodijo veliko bolj suvereno nastavljenemu, politično in kompetenčno še bolj zelenemu nasledniku. Na visoka funkcionarska mesta so postavili radikalne aktiviste. Zarili so se v vse institucije pravne države, kot termiti v zdravo hrastovo deblo. Še lani, ko sem pisal te preteče misli, bi bila znanstvena fantastika (tudi za slovenske razmere), da bodo vladi program diktirali skrajneži iz stranke Levica. Še lani si nismo mogli niti domišljati, da bodo mediji Levico, skupaj z vsemi absurdnostmi in nekonsistentnostmi njenega programa normalizirali do take mere, da so danes njihove nore kolektivistične, sistem rušeče ideje že na pragu političnega mainstreama. Preteklo leto je postalo del legitimnega političnega diskurza, da je izplačilo dividend davčna utaja. Da so lahko podjetniki veseli, da lahko tukaj sploh delajo, ne pa da se še pritožujejo, če bi morali na koncu vrniti 70 odstotkov vsega, kar so prislužili. Še lani si nismo niti v najhujših nočnih morah predstavljali, da bo prvi glasnik globoke države državna podjetja na uradni državni domači strani pozval naj bodo previdni kje oglašujejo.

Dražgoše leta 2019 so še korak bližje tistim prekletim rovom, kot so bile leta 2018
Medtem ko se pri nas gremo rdeče maškare, preganjamo kapitaliste in fašiste, delimo drobtinice interesnim skupinam in povečujemo javni dolg, namesto da bi ga zmanjševali, (čeprav smo sredi največje globalne konjunkture v zgodovini) se na obzorju delajo nevihtni oblaki. Prve žrtve trgovinske vojne med obema ekonomskima velesilama je že naplavilo na nabrežje. Borza v Šanghaju je leta 2018 padla za četrtino. Industrijska proizvodnja v evroobmočju se je novembra skrčila za 1.7 odstotka in 3.3 odstotka v primerjavi istemu mesecu leta 2017. Ko bo od ameriških carin in zunanjega dolga opešal kitajski realni sektor, bomo Evropejci izgubili tisto rešilno bilko, ki nas pokonci drži že vsaj desetletje – avtomobilsko industrijo in skoraj 50 milijonov ljudi, ki si z njo neposredno ali posredno služi kruh. Potem se bodo dražgoški revolucionarji in njihovi voditelji obnašali tako kot je na plakat napisala tista tovarišica, ki je skupaj s Štrukljem na Kongresnem trgu vpila proti neoliberalizmu – “Danes zahtevamo, jutri bomo vzeli.” Takrat bodo tiste maškare veliko manj smešne kot so danes. Bojte se, kruhodajalci. Bojte se, uspešni. Bojte se, nadpovprečni. Bojte se vsi tisti, ki bi radi izstopali iz socialistične sivine. Dražgoše leta 2019 so še korak bližje tistim prekletim rovom, kot so bile leta 2018. Če bodo leta 2020 še bližje si začnite pripravljati kovčke in ne bodite takšni kot zakonca Hribar, ki sta bila prepričana, da jima revolucionarji ne bodo nič hudega storili.

Mitja Iršič